Appeal dismissed; concurrent performance of obligations requires a final enforceable title under ZIZ Art. 71(2).

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Da je izpolnjen pogoj iz 7. točke 2. odst. 71. člena ZIZ, mora

obstajati pravnomočen izvršilni naslov, na podlagi katerega je

izpolnitev dolžnikove obveznosti pogojena z istočasno izpolnitvijo

nasprotne upnikove obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog dolžnika za

odlog izvršbe z dne 21.11.2003 zavrnilo.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo dolžnik. Uveljavlja vse

pritožbene razloge. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi

ugodi in sklep prvostopnega sodišča razveljavi ter zadevo vrne

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je napačna

ugotovitev sodišča, da dolžnik zatrjuje in predlaga odlog izvršbe iz

razloga, ker nima dolžnik zaposlitve ne drugega premoženja. Takšna

ugotovitev sodišča je popolnoma napačna, saj tega dolžnik nikoli ni

zatrjeval. Dolžnik je izrecno navedel, da je zaposlen in da prejema

plačo. Res pa je navedel, da upnik ni zaposlen, da je upnik brez

rednih dohodkov in brez premoženja in da je na prestajanju zaporne

kazni. Ta dejstva dolžnik navaja, ko izkazuje obstoj nenadomestljive

škode, saj od upnika ne bo mogel izterjati utemeljeno pričakovanega

zneska, ki mu bo prisojen v plačilo po isti sodbi, kot jo v tej

zadevi izterjuje upnik. O tem se sodišče sploh ni izreklo, temveč je

te dolžnikove navedbe prezrlo. Sodišče tudi napačno ugotavlja, da

dolžnik uveljavlja sočasno izpolnitev obveznosti, kot razlog za odlog

po 71. členu ZIZ. Dolžnik je namreč le izkazoval za verjetno, da bo s

takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo. ZIZ namreč zahteva

le izkazovanje verjetnosti, ne pa tudi pravnomočen izvršilni naslov,

kot je razumeti izpodbijani sklep sodišča. Verjetnost pa je izkazana

z dejstvom, da je bila pravda pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani III

P 1458/2003 v delu, ki nalaga plačilo upnika dolžniku, vrnjena v

ponovno odločanje na prvo stopnjo in je v skladu z obrazložitvijo

Višjega sodišča v Ljubljani, ki je na drugi stopnji odločalo v

zadevi, utemeljeno in verjetno za pričakovati, da bo odločeno v prid

dolžnika.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na pritožbene trditve je potrebno najprej pojasniti sledeče:

Določba 71. člena ZIZ, s katero dolžnik utemeljuje svoj predlog za

odlog izvršbe, določa za odlog izvršbe kumulativni obstoj vsaj dveh

razlogov - prvi razlog je verjetna izkazanost nenadomestljive škode,

ki bi jo dolžnik pretrpel z izvršbo, pri čemer pa mora biti ta škoda

večja od tiste, ki bi jo lahko utrpel upnik z odlogom izvršbe; drugi

razlog pa je eden od razlogov, ki so našteti v drugem odstavku istega

člena. Kot izhaja iz trditev dolžnika v predlogu za odlog izvršbe, ta

izrecno zatrjuje razlog iz 7. točke 2. odstavka navedenega člena ZIZ.

Ta razlog pa mora biti glede na samo besedilo tega dela cit. zakonske

določbe dokazan in ne le zgolj izkazan, kot to trdi pritožnik. To pa

pomeni, da mora obstajati pravnomočen izvršilni naslov, s katerim je

izpolnitev dolžnikove obveznosti pogojena z istočasno izpolnitvijo

nasprotne obveznosti upnika napram dolžniku (tako imenovane vzajemne

oziroma sinalagmatične obveznosti). Ko je sodišče prve stopnje

zavrnilo dolžnikov predlog, ker je ugotovilo, da takšnega izvršilnega

naslova ni, je s tem pravilno uporabilo navedeno - povsem jasno

zakonsko določilo na podlagi jezikovne razlage.

Ugotovitev neobstoja enega od kumulativno potrebnih pogojev bi

zadostovalo tudi za obrazlago te pritožbene odločbe. Vendar pa

sodišče druge stopnje še pripominja, da je sicer sodišče prve stopnje

res nepravilno razumelo del dolžnikovih trditev o slabem

premoženjskem in siceršnjem socialnem stanju dolžnika, ko je trditve,

ki so se nanašale na opis upnikovih razmer zmotno štelo, da se

nanašajo na prikaz dolžnikovega socialnega položaja. Vendar pa ta

napaka sodišča prve stopnje na pravilnost izpodbijanega sklepa ne bi

mogla vplivati, celo če bi upnik dokazal obstoj zgoraj navedenega

pogoja iz 7. točke 2. odstavka 71. člena ZIZ. Odsotnost vsakršne

dolžnikove utemeljitve o upnikovi morebitni manjši škodi od tožnikove

v zgoraj pojasnjeni smeri pomeni namreč nezadostno trditveno podlago

za utemeljitev pogoja iz 1. odstavka navedenega člena; nastanek

nenadomestljive škode predstavlja, kot že pojasnjeno, le prvi del

pogoja iz cit. 1. odstavka 71. člena ZIZ. Končno pa celo dolžnikove

navedbe, ponovljene v pritožbi, ki se nanašajo na poskus

utemeljevanja dolžnikove nenadomestljive škode, v tem izvršilnem

postopku ne morejo biti pravno pomembne. Z njimi dolžnik zatrjuje

takšen upnikov položaj, ki bi kvečjemu upniku lahko omogočal

odložitev izvršbe (seveda še ob dokazanosti drugih zakonskih

pogojev), v kolikor bi seveda dolžnik vodil izvršbo zoper njega.

Ker sodišče druge stopnje tudi tu ni ugotovilo kakšnih

materialnopravnih ali procesnih kršitev, na katere mora paziti po

uradni dolžnosti, je moralo ob povedanem zavrniti pritožbo tudi v tem

delu in potrditi tudi ta sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365.

člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter 15. in 239.

členom ZIZ).