Appeal dismissed: Employer's immediate dismissal of intoxicated employee upheld as breach of safety duties.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ker v 1. odst. 111. čl. ZDR ni definirano, kaj je kršitev

pogodbene ali druge obveznosti, je potrebno izhajati iz pogodbene

narave delovnega razmerja in iz obveznosti, ki jih ima delavec v

delovnem razmerju. Obveznosti so lahko določene v pogodbi o

zaposlitvi ali pa izhajajo iz drugih pravnih virov, npr. iz ZDR

(7. poglavje). Tožnica, ki je delala na delovnem mestu čuvaja

objektov in naprav, je kršila obveznosti po ZDR s tem, ko so bile

zaradi vinjenosti zmanjšane njene psihomotorične sposobnosti,

zaradi česar ji tudi ni bilo mogoče zagotoviti varnosti, v izogib

nastanku materialne ali moralne škode pa tožena stranka tudi ni

mogla dopuščati njene prisotnosti na delu v vinjenem stanju.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek za razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi z dne 9.4.2003, za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi

in za izplačilo neto plač (po odvodu davkov in prispevkov od

bruto plač), ki bi jih tožnica prejela, če bi delala v času

prekinitve delovnega razmerja, s pripadajočimi zakonskimi

zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene

razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Sicer priznava, da je

uživala alkoholne pijače in je bilo po opravljenem preizkusu

alkoholiziranosti ugotovljeno, da je stopnja alkohola v izdihanem

zraku 1,04 promila. Vendar pa je vprašanje, ali je izpolnjen

zakonski pogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V pogodbi o

zaposlitvi tožnica nima zapisano, katere so kršitve, ki so hujše

in se zaradi njih pogodba lahko odpove. Če v nekem aktu kršitve

niso vnaprej opredeljene kot hujše, se zastavlja vprašanje

spoštovanja načela zakonitosti, saj le z opredelitvijo kršitev

kot hujših delavec lahko računa na posledice, ki ga bodo zadele.

V tej smeri dejansko stanje ni bilo ugotavljano. V Pravilniku o

disciplinski odgovornosti tožene stranke je določeno, da delovno

razmerje lahko preneha le delavcu za hujše kršitve delovnih

obveznosti ob pogoju, da je s kršitvijo povzročena smrt ali huda

telesna poškodba ali gmotna škoda ali če je moten ali otežen

delovni proces itd.. Noben od teh pogojev ni bil izpolnjen.

Tožničino ravnanje na dan 27.3.2003 je treba obravnavati ločeno

od njenega obnašanja ob drugih prilikah. Predlaga razveljavitev

in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša

pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je delavec

dolžan spoštovati varnostne ukrepe, sicer se šteje, da ogroža

svojo varnost in zdravje ter varnost in zdravje drugih oseb.

Delodajalec ne sme dopustiti prisotnosti vinjenega delavca, saj

bi ga v nasprotnem primeru lahko doletele sankcije. Pravna

podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi je v Zakonu o varnosti in

zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS št. 56/99), ki določa, da je

kršitev varnostnih ukrepov huda kršitev delovnih obveznosti,

zaradi katere delavcu lahko delovno razmerje tudi preneha. Ne

strinja se tudi s pritožbo v delu, v katerem se zavzema, da

morajo biti vse kršitve kot hujše vnaprej opredeljene. To bi

pomenilo, da lahko delavec, če kršitev ni opredeljena kot hujša,

nekaznovano krši delovne in druge obveznosti. Pravilnik o

disciplinski in odškodninski odgovornosti SŽ ne velja za delavce

tožene stranke, te določbe pa po uveljavitvi novega ZDR tudi

sicer niso več uporabljive. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava.

V pritožbi ni konkretizirano, katere bistvene kršitve določb

postopka naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, zato je

pritožbeno sodišče opravilo preizkus v okviru razlogov, na katere

mora paziti po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sodišče prve

stopnje določb postopka ni prekršilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica dne

27.3.2003 vinjena na delu, saj je opravljeni preizkus

alkoholiziranosti pokazal vsebnost alkohola v izdihanem zraku

1,04 promila. Tožnica je to tudi sama priznala. Prejela je pisno

obdolžitev in podala zagovor v smislu 2. odstavka 83. člena

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) v

povezavi s 1. odstavkom 177. člena ZDR. Izredna odpoved je bila

podana v 15 dneh od seznanitve z razlogi, na tožničino zahtevo pa

je bil o tem obveščen tudi sindikat iz 1. odstavka 84. člena ZDR.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so za izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajali resni razlogi. Tožnica po

predhodnih opozorilih in med drugim tudi po tem, ko ji je bil v

letu 2002 izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega

razmerja, ki se je pogojno odložil, ni spremenila svojega odnosa

do dela, bila je nekritična do svojega pitja alkohola in se ni

ozirala na opozorila. Zaradi njenega ravnanja je obstajala

nevarnost za zdravje in varnost tožnice in drugih oseb, s

katerimi je bila v stiku, kar pomeni, da je tožena stranka morala

ukrepati, če se je želela izogniti nastanku škode in sankcijam,

ki bi jo lahko doletele. Zato je tožničino ravnanje pravilno

opredelila kot hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih

obveznosti, storjenih vsaj iz hude malomarnosti. Pogoj iz 110.

člena ZDR je bil izpolnjen, saj se je tožena stranka trudila, da

bi tožnici pomagala, vendar brez uspeha. Zagotovila ji je celo

prerazporeditev in bila v stiku z njenim zdravnikom, da bi jo

prepričal v potrebo po zdravljenju, vendar pa je bilo vse zaman;

konstruktiven razgovor z njo ni bil možen, pritožbe uporabnikov

pa so bile pogoste. Zato od tožene stranke ni bilo možno

pričakovati, da bo s tožnico delovno razmerje nadaljevala do

izteka odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi

zaključki sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami

je potrebno dodati le še to, da izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi ni mogoče enačiti z disciplinskim postopkom in

njegovimi posledicami kot jih je opredeljevala delovnopravna

zakonodaja pred 1.1.2003. Sklicevanje pritožbe na določbe

Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti je zato

neprimerno. Za zakonitost izredne odpovedi mora obstajati eden

izmed razlogov, določenih v 1. odstavku 111. člena ZDR,

delodajalec pa mora izkazati tudi to, da ob upoštevanju vseh

okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank nadaljevanje

delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni možno. Kdaj ima

kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja

naravo hujše kršitve in katere so tiste okoliščine in interesi,

ki vplivajo na to, da je nadaljevanje delovnega razmerja do

izteka odpovednega roka nemogoče, je odvisno od posameznega

primera.

Kaj je kršitev pogodbene ali druge obveznosti v 1. odstavku 111.

člena ZDR ni definirano. Zato je potrebno izhajati iz pogodbene

narave delovnega razmerja in iz obveznosti, ki jih ima delavec v

delovnem razmerju. Obveznosti so lahko določene v pogodbi o

zaposlitvi ali pa izhajajo iz drugih pravnih virov, konkretno

tudi iz ZDR samega. Ta v 7. poglavju opredeljuje obveznosti

pogodbenih strank. Med drugim je dolžnost delavca, da vestno

opravlja delo na delovnem mestu (31. člen), da upošteva zahteve

in navodila delodajalca (32. člen), da spoštuje in izvaja

predpise o varnosti in zdravju pri delu (33. člen), da se vzdrži

vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri

delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko

škodovala poslovnim interesom delodajalca (35. člen). Kot je

sodišče prve stopnje pravilno povzelo ugotovitve tožene stranke,

so bile zaradi vinjenosti zmanjšane psihomotorične sposobnosti

tožnice, zaradi česar ni bilo mogoče zagotoviti tožničine

varnosti. V izogib nastanku materialne ali moralne škode tožena

stranka ni mogla dopuščati prisotnosti delavke na delu v vinjenem

stanju.

Iz navedenega izhaja, da je tožnica kršila delovne obveznosti, ki

jih je tožena stranka glede na dejstvo, da je tožnici kršitve

nekajkrat spregledala z namenom, da ji pomaga, vendar brez

uspeha, upravičeno opredelila za hujše.

Tudi okoliščine, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Tožena

stranka je te okoliščine opredelila kot izgubo zaupanja v

tožnico, ki je kljub njenemu prizadevanju znova in znova kršila

delovne obveznosti. Pritožbeno sodišče soglaša, da je to

okoliščina, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi,

saj zaradi porušenega medsebojnega odnosa sodelovanje med

strankama ni več mogoče.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zahtevek tožnice

utemeljeno zavrnilo. Pozabilo je sicer odločiti o stroških

postopka, ki jih je tožnica priglasila (ker z zahtevkom ni

uspela, jih mora nositi sama), vendar pa, ker pritožba tega ne

uveljavlja, na zakonitost odločitve pa pomanjkljivost tudi ne

vpliva, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške

pritožbenega postopka.