Appeal court remands labor dispute to first instance regarding ambiguous severance payment clause interpretation.

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem

delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Pogodbeno določilo v sporazumu o razveljavitivi PZ, ki določa, da

delodajalec delavcu izplača 4 bruto plače, ni jasno, saj iz te

določbe ni razvidno, ali delavcu pripada znesek odpravnine v

višini 4-ih bruto plač, ali pa le neto znesek po odvodu ustreznih

dejatev. Zato je potrebno pri razlagi takega pogodbenega določila

poleg jezikovne razlage upoštevati tudi namen pogodbenikov ob

sklenitvi sporazma in okoliščine, v katerih je bil sporazum

sklenjen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je

tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.006.432,00 SIT neto

odpravnine, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2003 dalje do

plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo je tudi

višji zahtevek, ki se je nanašal na plačilo prispevkov ter davkov

od priznanega zneska ter plačilo zneska 28.288,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2003 do plačila. Odločilo

je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka

v znesku 128.140,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje sklepa o njihovi odmeri.

Zoper sodbo v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno

in v stroškovnem delu se pritožuje tožena stranka iz razloga

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene

kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 -

2/2004). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo

odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi

ugotovilo, da iz 1. odstavka 3. člena sporazuma o razveljavitvi

pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se je tožena stranka zavezala

tožniku poleg redne plače za marec 2003 plačati še 4-mesečne

bruto plače v skupnem znesku 1.831.819,00 SIT. Ugotovilo je tudi,

da je bila od tega zneska dolžna odvesti vse z zakonom določene

davke in prispevke, kar je tudi storila. Zmotna pa je presoja

sodišča prve stopnje, da je v nasprotju z določilom 1. odstavka

3. člena sporazuma davke in prispevke odštela od zneska

1.831.819,00 SIT. Navaja, da je plačilo davkov in prispevkov

zakonska obveznost. Med strankama je sporno, ali je bila tožena

stranka dolžna plačati davke in prispevke poleg zneska

1.831.819,00 SIT, ali od navedenega zneska. Sodišče bi moralo

določbo sporazuma uporabiti kot se glasi. Če je štelo, da je

vsebina pogodbenega določila sporna, bi moralo uporabiti pravila

razlage pogodb po splošnih pravilih obligacijskega prava, kar ni

storilo. Ugotoviti bi moralo pravo voljo strank, ki se je iz

listinskih dokazov ni dalo ugotoviti. Sodišče prve stopnje je

zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič in strank kot

nepotreben. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih,

razlogi v izpodbijani sodbi so med seboj v nasprotju in v

nasprotju z izrekom sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo

na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene

kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena ZPP.

Ob navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče

prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in na katere

opozarja pritožba, ugotavlja pa, da je sodišče prve stopnje

nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato ni možno presoditi, ali

je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval izplačilo

dogovorjeno s sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi v

višini 1.048.804,00 SIT.

Tožnik je s toženo stranko dne 22.1.2003 sklenil sporazum o

razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Po določbi 3. člena

navedenega sporazuma se je delodajalec - tožena stranka zavezal,

da delavcu - tožniku plača poleg redne plače za marec 2003, še

4-mesečne bruto plače, katerih izplačilo v skupnem znesku

1.831.819,00 SIT bo prejel ob izplačilu zadnje plače dne

15.4.2003. Tožena stranka je tožniku plačala 811.303,00 SIT

oziroma po izračunu sodišča prve stopnje 825.387,00 SIT, ker je

od zneska dogovorjenega v sporazumu odvedla davke in prispevke.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve

stopnje, da je iz 1. odstavka 3. člena sporazuma jasno razvidno,

da se je tožena stranka zavezala izplačati odpravnino v znesku

1.831.819,00 SIT.

Sporazum, sklenjen med strankama, je sicer veljaven, ker ga

nobena stranka ni izpodbijala, vendar to ne pomeni, da taka

določba sporazuma ne zahteva razlage. Tožnik namreč trdi, da je

bilo v 3. členu sporazuma dogovorjeno, da se mu izplača

1.831.819,00 SIT neto, kar naj bi izhajalo tudi iz zapisa v

sporazumu, da bo dne 15.4.2003 prejel izplačilo navedenega

zneska, tožena stranka pa nasprotno zatrjuje, da tožniku nikoli

ni bilo zatrjevano ali obljubljeno, da bo prejel dogovorjeno

izplačilo v neto znesku, ter da je bil dogovor takšen kot je

zapisan v sporazumu - znesek štirih bruto plač.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je določba 1. odstavka 3.

člena sporazuma jasna, in da se je tožena stranka zavezala

izplačati znesek 1.831.819,00 SIT, ob tem ko ni izvajalo nobenih

dokazov, razen z vpogledom v sporazum, je vsaj preuranjen, če ne

napačen. Sporazum namreč ni tako preciziran, da je mogoča

razlaga, da je tožniku tožena stranka dolžna plačati neto znesek.

Temeljno izhodišče pri razlagi pogodb je njihova jezikovna

razlaga (1. odstavek 82. člena Obligacijskega zakona - OZ, Ur. l.

RS št. 83/2001), ostala pravila in metode razloge pa pridejo v

poštev, kadar so zapisana določila nejasna. Po oceni pritožbenega

sodišča je vsebina pogodbenega določila sporna. Pri razlagi

spornih pogodbenih določil se ni treba držati dobesednega pomena

uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen

pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot to glede na

okoliščine sklenjenega sporazuma, ustreza njeni kavzi. Teh

okoliščin sodišče prve stopnje ni presojalo v smislu ugotavljanja

vsebine v dogovoru skupno izražene volje strank.

Ker sodišče prve stopnje ni celovito presodilo določbe 3. člena

sporazuma, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in

izpodbijano sodbo razveljavilo ter jo vrača sodišču prve stopnje

v novo sojenje.

V ponovoljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti

dokazni postopek z izvedbo že predlaganih dokazov in nato v

skladu z napotili pritožbenega sodišča o zadevi ponovno odločiti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka

165. člena ZPP, ki določba, da v primeru, če sodišče razveljavi

odločbo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o

stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno

odločitev.