Appeal allowed; sick leave does not automatically excuse defense absence; employer must give 15-day notice for criminal offense.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Bolniški stalež ni vedno opravičljiv razlog za to, da se delavec

ne odzove vabilu na zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR). Čeprav

pisna obdolžitev delavca in vabilo na zagovor lahko predstavljata

psihični stres in razlog za nastop bolniškega staleža, je

potrebno glede na okoliščine primera ugotoviti, ali je bil ta

stres tako intenziven, da je delavcu onemogočil zagovor.

Rok za podajo odpovedi PZ v primeru, da ima dejanje vse znake

kaznivega dejanja (30 dni od dneva, ko se je izvedelo za kršitev

in za storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon),

predstavlja skrajni rok za odpoved PZ. Ta rok ne izključuje

obveznosti delodajalca, da poda izredno odpoved v 15-ih dneh,

odkar je izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja in za storilca.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21.8.2003, ugotovilo, da

tožnici pogodba ni bila zakonito odpovedana, zaradi česar ji je

dne 21.8.2003 nezakonito prenehalo delovno razmerje, nadalje

ugotovilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi

stranki v obdobju od vključno 22.8.2003 do vključno 31.1.2004 in

toženi stranki naložilo, da za ta čas tožnici prizna vse pravice

iz delovnega razmerja, ji zagotovi vpis delovne dobe v delovno

knjižico, obračuna ter izplača plačo, kot če bi bila na delu, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega zneska neto plače,

in sicer od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila, vse v roku 8

dni. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške

postopka v znesku 164.676,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 20.4.2004 dalje do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri

pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) ter pritožbenemu

sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnica v

opravičilu, ki ga je poslala po faxu, ni nikjer navedla, katero

dejstvo, povezano z njeno začasno nezmožnostjo za delo zaradi

bolezni, ji preprečuje udeležbo na obravnavi (pravilno na

zagovoru), čeprav bi se morala zavedati, da sama odsotnost z dela

zaradi bolezni ni razlog za neudeležbo. Na takšno stališče se je

večkrat postavilo tudi Vrhovno sodišče R Slovenije. Tožnica je

menila, da že sam bolniški stalež opravičuje njeno odsotnost, ni

pa niti kdaj kasneje navedla, da bi udeležba na obravnavi lahko

škodovala njenemu zdravju. V zahtevi za odpravo kršitev, ki jo je

vložila dne 29.8.2003 po pooblaščencu, toženi stranki ne očita

kršitve pravice do zagovora in ne pojasnjuje ničesar v zvezi z

odsotnostjo zaradi bolezni. Tožnica tudi ni trdila, da ne bi

imela potrebnega časa za zagovor. Telefax sporočilo, poslano dne

20.8.2003, dokazuje, da je imela možnost toženi stranki sporočiti

tudi, da potrebuje čas in strokovno pravno pomoč, pa tega ni

storila, pač pa je namesto tega domnevala, da jo bolniški stalež

opravičuje glede izostanka, da bo s tem pridobila dodaten čas.

Potrebo po dodatnem času in strokovno pravni pomoči bi bila

dolžna jasno izraziti, česar pa ni storila. Tožena stranka je

tožnici res pustila le kratek čas za pripravo zagovora, vendar je

laično predpostavljala, da se je tožnica dovolj seznanila s

kršitvami v predhodnih dopisih ter podala že tudi svoja pisna

pojasnila o svojem delu. Tožnica na zagovor ni prišla in nikoli

ni posredovala dokazov o tem, da je bil njen izostanek upravičen.

Sodišče gre predaleč, ko samo ocenjuje njeno psihičo stanje, saj

nima potrebnih znanj za to. V danih okoliščinah njena pravica do

zagovora ni bila kršena.

V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrnitev pritožbe in

potrditev izpodbijane sodbe. Meni, da je pritožba zgolj

zavlačevalni manever. Tožnica v predhodnem postopku ni imela časa

za pripravo na obrambo. Dogajanja v zvezi z dokumentom "pregled

poslovanja v letu 2003 pri toženi stranki" in tožničinimi

odgovori ni mogoče šteti kot sestavni del postopka izredne

odpovedi. Tožena stranka na obravnavi tudi ni hotela predložiti

faxa, s katerim je tožnica pravočasno opravičila svoj izostanek

na zagovor. V odgovoru na pritožbo navaja, da temu odgovoru

prilaga kopijo opravičila z dne 20.8.2003, ki pa ga sodišču

dejansko ni posredovala. Tudi direktor je v zapisniku z dne

20.8.2003 izrecno navedel, da bo v primeru, če bo tožnica

predložila zdravniško spričevalo, tej omogočil, da poda zagovor.

Kljub kasnejšemu zdravniškem potrdilu tožnici zagovor ni bil

omogočen niti kasneje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je

ugotovilo, da tožena stranka ni spoštovala zakonskih določb glede

postopka pred odpovedjo po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS št. 42/2002). Štelo je, da je tožena stranka sicer izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podala v okviru roka po 2.

odst. 110. člena ZDR, vendar pa tožnici ni omogočila zagovora

pred izredno odpovedjo, kot to izhaja iz 2. odst. 83. člena ZDR,

v povezavi s 177. členom ZDR. Tožnici je bila vročena pisna

obdolžitev dne 19.8.2003 ob 14.30 uri, istočasno pa je bila

vabljena tudi na zagovor za naslednji dan ob 12. uri. Tožnica je

21 minut pred uro zagovora toženi stranki po faxu posredovala

opravičilo, da je v bolniškem staležu in da na zagovor ne bo

pristopila. V zapisniku o zagovoru, ki ga dejansko ni bilo, je

navedeno, da je direktor tožene stranke ocenil, da obstajajo

okoliščine, zaradi katerih ustni zagovor delavke ni potreben,

vendar se bo delavki omogočil ustni zagovor, v kolikor bo za

20.8.2003 predložila potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela.

Delavka je bila s tem zapisnikom seznanjena in je toženi stranki

dne 22.8.2003 posredovala zdravniško potrdilo o odsotnosti z

dela, iz katerega pa izhaja le to, da je bila "zavarovanka od

20.8.2003 sprejeta v bolniški stalež in da se potrdilo izdaja za

potrebe delovne organizacije na zahtevo delodajalca (pravilno

delojemalca)". Kljub zapisu v zapisniku o zagovoru z dne

20.8.2003 je tožena stranka tožnici z naslednjim dnem, 21.8.2003,

izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožnica pa je to odpoved

prejela dne 22.8.2003. Sodišče je zaključilo, da je bilo od

vročitve pisne obdolžitve do zagovora na voljo manj kot 24 ur,

nadalje je verjelo tožnici, da je resnično utrpela takšen

psihični stres, da se zagovora ni mogla udeležiti takoj

naslednjega dne, prav ta psihični stres oz. udarec pa človeku

onemogoča, da zbrano preuči obdolžitev, o njej razmisli in

pristopi na zagovor, po potrebi pa si poišče strokovno pomoč.

Tožnica s svojim fax opravičilom, na katerega se je sklicevala,

ni pa ga predložila v spis, ni izkazala, da je takrat zahtevala

ponovljeno možnost zagovora; sodišče je tudi v zvezi s tem

zaključilo, da to ne upravičuje tožene stranke, da počaka z

izredno odpovedjo, se prepriča v upravičenost izostanka na

zagovor in kolikor bi bil tak izostanek utemeljen, dopusti

možnost ponovnega zagovora. Opozorilo je tudi na to, da je

direktor v zapisniku o zagovoru že nakazal, da bo tožnici dal

možnost zagovora, v kolikor bo predložila potrdilo o upravičeni

odsotnosti, tožnica pa je naknadno to tudi storila, kar pomeni,

da je ravnala z vso potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje od

povprečnega delavca.

Pritožbeno sodišče se z navedenimi zaključki sodišča prve stopnje

le delno strinja. ZDR ne določa izrecno roka, ki bi moral poteči

od vročitve pisne obdolžitve do trenutka zagovora, kar je

razumljivo glede na to, da ne gre za formalen postopek pri

delodajalcu, temveč za poseben predpogoj za veljavnost odpovedi

pogodbe o zaposlitvi. Preozka in napačna je sicer razlaga, da

delodajalec izpolni svojo obveznost le z določitvijo časa in

kraja zagovora, ne glede na to, ali je s tem delavcu tudi

dejansko omogočil zagovor. Iz okoliščin konkretnega primera je

potrebno presojati, ali je bil delavcu zagovor omogočen, kar ne

izključuje možnosti zagovora že naslednjega dne. Iz dejanskih

zaključkov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožnica zagovor

zavrnila zaradi prekratkega roka oz. prekratkega časa za pripravo

na zagovor, temveč, da je opravičila svojo odsotnost iz razloga,

ker naj bi istega dne, ko je bil predviden zagovor, nastopila

bolniški stalež zaradi psihičnega stresa v posledici prejete

pisne obdolžitve in vabila na zagovor. Tožnica se je torej

sklicevala na svojo psihično stanje, ki v tistem času ni

omogočalo zagovora, čeprav pa ni izkazala tega, da bi bilo to res

tako hudo in da bi toženo stranko seznanila s tem razlogom, torej

da bi ji sporočila, da se zagovora ne more udeležiti zaradi

svojega psihičnega stanja in s tem stanjem povezano nezmožnostjo

za zagovor. Skratka gre predvsem za vprašanje, ali se tožnica

opravičeno ali neopravičeno ni odzvala povabilu na zagovor, kar

je ena od okoliščin, ki delodajalcu omogočajo izredno odpoved

brez zagovora (2. odst. 83. člena ZDR).

Pritožbeno sodišče se načeloma strinja s tem, da sta tudi pisna

obdolžitev in vabilo na zagovor lahko vzrok za psihični stres ter

kasnejši bolniški stalež delavke, vendar je vseeno potrebno

presoditi (glede na okoliščine konkretnega primera), ali je bil

ta stres res tako intenziven, da je delavki zagovor onemogočil,

na drugi strani pa je potrebno upoštevati, da delodajalec iz

faxiranega sporočila delavke niti ni ugotovil razloga za njeno

bolniško odsotnost, ta pa ni razvidna niti iz naknadnega

zdravniškega potrdila o bolniškem staležu. Bolniški stalež sam po

sebi ni vedno opravičljiv razlog za to, da se delavec ne odzove

vabilu na zagovor, podobno kot če se stranka oz. njen

pooblaščenec v času bolniškega staleža ne odzoveta vabilu za

glavno obravnavo na sodišču. Ker iz dosedanjega postopka ne

izhaja, da bi tožnica o konkretnem razlogu svoje odsotnosti

obvestila toženo stranko, obenem pa na podlagi njenega zaslišanja

tudi ni mogoče z gotovostjo potrditi ali zavreči njenega hujšega

stresa, ki naj bi ji dejansko onemogočal zagovor 20.8.2003, bi

bilo treba dokazni postopek v tej smeri dopolniti z njenim

dodatnim zaslišanjem.

Pritožbeno sodišče dodatno opozarja tudi na zapis tožene stranke

v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21.8.2003, da je

tožnica poročilo o svojem delu podala že 6.8.2003 in da je že na

podlagi tega poročila mogoče utemeljeno sklepati o očitanih

kršitvah delovnih dolžnosti, zaradi česar je tožena stranka

ocenila, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih ustni zagovor

delavke sploh ni potreben. Tožena stranka se je torej v izredni

odpovedi že sama sklicevala na enega od razlogov, zaradi katerih

delavcu ni mogoče omogočiti zagovora (če obstajajo okoliščine,

zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati,

da delavcu sploh omogoči zagovor). Sodišče prve stopnje do tega

ni zavzelo stališča, kar je dodatno narekovalo razveljavitev

izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

V ponovnem postopku pritožbeno sodišče opozarja tudi na stališče

sodišča prve stopnje (ki mu pritožba ne oporeka), namreč, da naj

bi se tožena stranka seznanila z očitanimi kršitvami pogodbenih

in drugih obveznosti dne 14.7.2003, vendar zaradi očitka kršitev

z znaki kaznivega dejanja to pomeni, da je tožena stranka izredno

odpoved podala pravočasno. Po mnenju pritožbenega sodišča ta

zaključek ob predpostavki (če je res pravilna), da je tožena

stranka dejansko izvedela za kršitev pogodbenih obveznosti

tožnice že 14.7.2003, ne bi bil utemeljen, saj zakon v tem

primeru določa tudi rok 15 dni, odkar se je izvedelo za kršitev

pogodbene ali druge obveznosti in za storilca. Rok za kazenski

pregon je v tem primeru opredeljen le kot skrajni rok za izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar ta rok ne izključuje

obveznosti delodajalca, da izredno odpoved poda v 15 dneh, odkar

je izvedel za kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega

razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja in za storilca.

Pritožbeno sodišče se sicer ne opredeljuje do pravilnosti

zaključka sodišča prve stopnje, naj bi tožena stranka izvedela za

vse kršitve pogodbenih in drugih obveznosti tožnice že 14.7.2003,

saj bi s takšnim stališčem preseglo okvire pritožbe.

Ker tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, je

odločanje o njih odpadlo. Stroške odgovora na pritožbo je

priglasila tožnica, vendar odgovor ni bil potreben, torej tudi

stroški v zvezi s tem niso potrebni stroški postopka (1. odst.

155. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da jih nosi

tožnica sama.