Appeal partially allowed; fact-finding claim dismissed due to lack of legal interest and procedural rules.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka

delno spremeni tako, da se glasi:

"2. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka."

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu

potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

1. Tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno

tožbo z zahtevkom, da se ugotovi nezakonitost postopka izredne

odpovedi ter odločitve o izreku opomina, poleg tega pa ugotovitev

dejstva ni dopustna.

2. V ZDR ni predvideno sodno varstvo zoper pisno opozorilo

delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi PZ v

primeru ponovne kršitve. Pisno opozorilo predstavlja

predpostavko za kasnejšo odpoved in lahko delavec, v kolikor

mu delodajalec kasneje PZ odpove, v okviru spora zaradi

nezakonitosti podane redne odpovedi PZ iz krivdnega razloga

zahteva tudi presojo zakonitosti oz. utemeljenosti

predhodnega pisnega opozorila.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo

tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev nezakonitosti postopka

o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovitev

nezakonitosti odločitve tožene stranke o izreku opomina (1. točka

izreka). Sklenilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške

postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene pravdne

stroške v znesku 113.090,00 SIT v osmih dneh od prejema sklepa,

po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa

sodišča prve stopnje do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh

pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče

sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov

postopek. V pritožbi navaja, da je bila tožba utemeljena in

upravičena in da je izkazan njen pravni interes. Delodajalec

je začel postopek izredne odpovedi, čeprav za to ni imel

nobenih taksativno zakonsko določenih razlogov, zato tega

postopka sploh ne bi smel začeti. Sodišče samo ugotavlja, da

izrek opomina ali opozorila v postopku v zvezi z izredno

odpovedjo ni zakonit oz. ni predviden z zakonom, in da nima

nobene pravne veljave. Prav tako ugotovitev je s svojo tožbo

zahtevala tožnica, sodišče prve stopnje pa je z zavrženjem

tožbe kljub ugotovitvi nezakonitosti opomina oz. opozorila

prišlo v nasprotje samo s seboj. Tožnica je vsekakor

poskušala s tožbo zaščititi svoje interese in pravice iz

delovnega razmerja, zato odločitev o povračilu stroškov

postopka ni pravilna. Sodišče bi v vsakem primeru moralo

odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v

mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo

po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka

iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl.

Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in

na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP v

zvezi s 366. členom ZPP).

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi

po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev ustrezno in

prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče z

razlogi izpodbijanega sklepa strinja, saj je sodišče prve

stopnje ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja

sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. V zvezi s

pritožbenimi navedbami tožeče stranke pa poudarja naslednje:

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka

ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo z

zahtevkom, da se ugotovi, da je bil postopek o izredni

odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, ki je potekal

po zapisniku o zagovoru z dne 18.5.2004 št. 1035/04,

nezakonit in neveljaven, in da je nezakonita in neveljavna

odločitev tožene stranke o izreku opomina tožnici. Sodišče

prve stopnje se je pravilno oprlo na določbe 1. in 2.

odstavka 181. člena ZPP, ki določa pogoje za ugotovitveno

tožbo. Pravilen je zaključek, da z ugotovitveno tožbo ni

mogoče zahtevati ugotovitve dejstev, ampak le ugotovitev

obstoja oz. neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja

ali pristnost oz. nepristnost kakšne listine, pri čemer je

takšna tožba dopustna le, če ima tožeča stranka pravno

korist na takšni ugotovitvi. Tožbeni zahtevek tožnice v tem

individualnem delovnem sporu nima takšne narave, zato je

povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica s

tem, ko zahteva ugotovitev nezakonitosti postopka izredne

odpovedi in v njem izrečenega opomina oz. opozorila, zahteva

ugotovitev nekega dejstva, kar glede na citirane določbe ZPP

ni dopustno. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi

neutemeljene.

Ugotovitvena tožba se lahko vloži tudi, če je tako določeno

s posebnimi predpisi - v takšnem primeru pravne koristi ni

potrebno posebej izkazovati. Tudi če bi se štelo, da gre v

obravnavanem primeru za postopek pred odpovedjo s strani

delodajalca iz 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l.

RS št. 42/2002 - ZDR), to je za pisno opozorilo delavca na

izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru

ponovne kršitve, ki ga mora delodajalec podati pred redno

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (ne pa

tudi pred izredno odpovedjo, kot je pravilno ugotovilo že

sodišče prve stopnje), sodno varstvo zoper opozorilo ne bi

bilo dopustno. V ZDR ni predvideno sodno varstvo zoper pisno

opozorilo delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost

odpovedi v primeru ponovne kršitve. Pisno opozorilo namreč

ne pomeni dejanja, s katerim bi delodajalec kršil katero od

pravic delavca iz delovnega razmerja ali posegel v kakšno

njegovo pravico, saj nima neposrednih pravnih posledic in

predstavlja le predpostavko za kasnejšo redno odpoved.

Delavec pa lahko v primeru, če dejansko pride do redne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v okviru

spora zaradi nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi v sodnem postopku zahteva tudi presojo

zakonitosti oz. utemeljenosti opozorila.

Delno pa je utemeljena pritožba glede odločitve o stroških

postopka. Ne glede na to, da sodno varstvo v obravnavanem

individualnem delovnem sporu ni dopustno, je treba

upoštevati, da gre za spor, ki je povezan s prenehanjem

delovnega razmerja. V takšnih sporih pa glede na določbo 2.

odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(Ur.l. RS št. 19/94 s spremembami in dopolnitvami)

delodajalec trpi svoje stroške postopka ne glede na izid

spora.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno

ugodilo in v skladu z določbami 3. točke 365. člena ter 4.

točke 358. člena v zvezi s 366. členom ZPP spremenilo

odločitev o stroških postopka tako, kot izhaja iz izreka

tega sklepa. V ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani

niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere

mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti,

pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu

potrdilo sklep o zavrženju tožbe.