Appeal allowed; appeal court held first instance wrongly dismissed claim due to procedural defect regarding pleading sufficiency.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court granted the appeal, vacated the first-instance judgment, and remanded the case for a new trial. The first instance had dismissed the employee's claim for reinstatement because the initial complaint lacked sufficient factual details to establish the employer's liability for dismissal. However, the employee timely supplemented the complaint with specific allegations of procedural violations and legal citations, which the appellate court found sufficient to render the claim admissible. The court ruled that while facts do not need to be proven at this stage, the plaintiff's amended pleadings met the threshold for admissibility, and the first instance incorrectly applied the rules on dismissal complaints.
Legislator headnote
AI generatedZDR 1. odstavek 82. člen; ZDSS-1 1. odstavek 39. člen; ZPP 318. člen; 339. člen 7. točka 2. odstavek; 354. člen 1. odstavek: In labor disputes, if a defendant fails to answer a claim and the court finds it inadmissible, it must order the plaintiff to amend the claim within a set time; failure to do so results in dismissal, but a timely amendment curing the defect requires remittal rather than dismissal.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
[JEDRO]
Za ugotovitev, da je tožba sklepčna, ni potrebno, da so
zatrjevana dejstva dokazana. Zadostuje, da so izkazane skladne
navedbe, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, pri čemer je
pri redni odpovedi PZ iz poslovnega razloga dokazno breme glede
utemeljenosti podane odpovedi na delodajalcu (82/1. člen ZDR).
Če tožena stranka v delovnem sporu ne odgovori na tožbo
delavca, sodišče pa ugotovi, da tožba ni sklepčna, s sklepom
naložil delavcu, naj v danem roku tožbo popravi in ga
opozori, da bo sicer tožbeni zahtevek zavrnjen (1. odstavek
39. člena ZDSS-1). S tem, ko je tožnica tožbo pravočasno
dopolnila z navedbo, da o nameravani redni odpovedi PZ iz
poslovnega razloga ni bila predhodno pisno opozorjena, da ji
je tožena stranka očitala razlog nesposobnosti, nato pa PZ
odpovedala iz poslovnega razloga ter navedla konkretne
določbe ZDR, ki naj bi jih tožena stranka v postopku
odpovedi kršila ter modificirala tožbeni zahtevek, je
odpravila nesklepčnost tožbe.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo
zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne
11.4.2005, ki jo je tožena stranka izdala tožnici, odpravi;
zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati
nazaj na delo za nedoločen čas, v roku 8 dni po pravnomočnosti
sodbe; zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici
obračunati bruto plače, od njih odvesti vse pripadajoče davke in
prispevke ter ji izplačati vse zapadle neto plače od 18.4.2005
dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje z zakonskimi
zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih plač do
plačila, vse v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, kot zavrnilo
zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške
postopka. Ugotovilo je, da tožnica po pisnem pozivu tožbe ni
dopolnila v takšni vsebini, da bi iz dejstev, navedenih v tožbi,
izhajala utemeljenost zahtevka. Tožnica bi morala v tožbi, v
kolikor bi z njo želela doseči zahtevani učinek, podrobneje
navesti dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi lahko
sodišče zaključilo, da razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni
bil podan.
Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz razloga bistvene kršitve
postopka po določbi 1. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem
postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z
določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1,
Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v postopku v delovnih in
socialnih sporih. Navaja, da je že v svoji prvotni tožbi z dne
23.4.2005 dovolj obrazložila dejstvo, da ji je prenehalo delovno
razmerje pri toženi stranki zaradi zatrjevanega poslovnega
razloga. V nadaljevanju je v celoti sledila pozivu sodišča in
ustrezno dopolnila tožbene navedbe tako, da je izrecno navajala
kršitve, ki jih je tožena stranka storila pri odpovedi pogodbe o
zaposlitvi. Meni, da je z navedenim ravnanjem povsem zadostila
pogojem iz določbe 1. odst. 39. čl. ZDSS-1. Zato predlaga, da
pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da razveljavi izpodbijano
sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče
pravilno razsodilo. Tožnica v tožbi ni navedla dejstev, iz
katerih bi lahko izhajala utemeljenost tožbenih zahtevkov, niti
ni ponudila ustreznih dokazov. Zato predlaga, da pritožbeno
sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega
izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve
določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.
350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu se z odločitvijo sodišča prve
stopnje ne strinja, saj je v zvezi z izpodbijano zamudno sodbo
ugotovilo obstoj bistvene postopkovne kršitve iz določbe 7. tč.
2. odst. 339. čl. ZPP, kar utemeljuje z naslednjimi pravnimi
razlogi.
Z določbo 318. čl. ZPP so opredeljena splošna pravila za izdajo
zamudne sodbe v primeru, če tožena stranka ob izpolnitvi
predpisanih pogojev ne odgovori na tožbo v roku iz določbe 277.
čl. ZPP. V takšnem primeru sodišče ugodi tožbenemu zahtevku (1.
odst. 318. čl. ZPP). V primeru ugotovitve, da iz dejstev, ki so
navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka, izda sodišče
sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne (3. odst. 318. čl. ZPP).
Vendar je ZDSS-1 z določbo 1. odst. 39. čl. ZDSS-1 predpisal
dodatno pravilo, ki opredeljuje ravnanje sodišča v delovnem sporu
v situaciji, ko tožena stranka ne odgovori na tožbo in ugotovitvi
sodišča, da tožba ni sklepčna. V takšnem primeru določi sodišče s
sklepom delavcu kot tožeči stranki rok za odpravo nesklepčnosti
tožbe in ga hkrati opozori na pravne posledice, če tožba v roku
ne bo ustrezno popravljena.
Iz listinskega gradiva v spisu je razvidno, da je sodišče prve
stopnje po preizkusu vložene tožbe s sklepom z dne 7.6.2005
naložilo tožnici, da v roku 8 dni dopolni tožbene navedbe v zvezi
z očitkom, da je tožena stranka bistveno kršila vsa kogentna
določila ZDR v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz
poslovnih razlogov ter glede tega utemeljiti pravni interes v
zvezi z zahtevano 1. tč. tožbenega zahtevka. Tožnica je v
nadaljevanju v roku v pisni vlogi, predloženi sodišču dne
23.6.2005, spremenila 1. tč. zahtevka, ki glasi, da se redna
odpoved pogodbe o zaposlitvi odpravi in še dodatno dopolnila
tožbene navedbe, da jo tožena stranka pred odpovedjo pogodbe
predhodno ni pisno obvestila. Poleg tega je navedla konkretne
določbe ZDR, ki jih je kršila tožena stranka in utemeljila
trditev, da ni bil podan noben zakonski razlog odpovedi pogodbe.
Nadalje je opozorila na dejstvo, da se ji je najprej očital
razlog nesposobnosti, nato pa ji je bila odpovedana pogodba iz
poslovnih razlogov zaradi domnevnih kršitev.
Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje
materialnopravno zmotno presodilo tako zatrjevane tožbene
navedbe. Tožnica je v dopolnjeni tožbi določno opredelila, da
razlogi odpovedi niso podani, glede tega se je sklicevala na
pravno podlago in vsebinske kršitve tožene stranke. Tako dodatno
obrazložena dejstva pa zadostujejo za presojo o sklepčnosti
tožbe. Sklepčnost ne pomeni, da morajo biti vsa dejstva že
dokazana, saj je v tej fazi preizkusa tožbe dovolj, da so
izkazane skladne navedbe, iz katerih izhaja utemeljenost
zahtevkov. Ne glede na to pa je dokazno breme glede utemeljenosti
redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi 1. odst. 82. čl.
ZDR na delodajalcu, kar je stvar obravnavanja zadeve pred
sodiščem prve stopnje. V skladu z ugotovljenimi razlogi je bila
izdana izpodbijana zamudna sodba v nasprotju z določbo 318. čl.
ZPP v zvezi z določbo 1. odst. 39. čl. ZDSS-1, kar predstavlja
bistveno kršitev postopka iz določbe 7. tč. 2. odst. 339. čl.
ZPP. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo in vrnilo
zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl.
ZPP).
Glede na dejstvo, da je tožnica v sporu vložila dopolnjeno tožbo,
ki je sklepčna, jo bo moralo sodišče prve stopnje v novem
postopku vročiti toženi stranki s pozivom za odgovor in v
nadaljevanju zadevo ustrezno obravnavati po vsebini.