Appeal dismissed; employer's late response to termination suit justifies default judgment under ZPP. Employer's late response to termination suit justifies default judgment under ZPP.

Pritožba se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu zamudna sodba

sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

1. Če tožena stranka v sporu o prenehanju delovnega razmerja ne

odgovori na tožbo v 15-dneh v skladu z 2. odstavkom 41. člena

ZDSS-1, ampak kasneje, sodišče takega odgovora na tožbo ne sme

zavreči, saj za tak sklep ni podlage v ZPP.

2. Kljub dikciji 3. odstavka 41. člena ZDSS-1, ki določa, da se

opravi poravnalni narok oz. če ni poravnalnega naroka, prvi narok

za glavno obravnavo najkasneje v dveh mesecih od prejema odgovora

na tožbo oz. od izteka roka za odgovor na tožbo, sodišče v

primeru, ko tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ni dolžno

razpisati poravnalnega oz. prvega naroka za glavno obravnavo,

ampak izda zamudno sodbo, če so podani pogoji iz 318. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da

je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 4251, sklenjena med

tožečo in toženo stranko dne 21.6.1981 nezakonita in se odpravi

ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo in ga

obdržati v delovnem razmerju ter mu za obdobje od učinkovanja

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 9.5.2005 dalje do

pravnomočnosti te sodbe izplačati neto plačo v višini 140.153,90

SIT, na ta znesek plačati davke in prispevke ter od neto zneskov

plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 18. dne v mesecu

za vsak znesek preteklega meseca, vse v 15 dneh pod izvršbo. Za

118.246,00 SIT višji zahtevek iz naslova neto plače pa je

zavrnilo. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna

tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 40.392,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12.8.2005 dalje do

plačila.

Zoper navedeno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka,

uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka in

zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne

zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je že

iz same obrazložitve sodbe razvidno, da je tožena stranka sicer

vložila odgovor na tožbo, vendar prepozno, kar je izključno njena

procesna napaka. Kljub navedenemu pa je toženka mnenja, da

izpodbijana sodba ne izpolnjuje vseh zakonskih in drugih pogojev,

navedenih v 318. členu Zakona o pravdnem postopku, zaradi česar

jo je potrebno razveljaviti. Tožnik v tožbi namreč navaja, da je

tožena stranka svojo odločitev izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi oprla predvsem na ugotovitve delavcev policije, medtem

ko njegova zagovora ni upoštevala. Prav tako naj bi materialna

škoda, ki jo je delavec povzročil, ne imela opore v podatkih v

spisu, ker toženka ni izmerila količine goriva v delovnem stroju.

To pa pomeni, da je sodišče sledilo razlogovanju tožnika, da je v

obravnavanem primeru šlo zgolj za poskus kaznivega dejanja, ki je

kazniv le na predlog. Vendar, v kolikor bi sodišče upoštevalo

navedbe policistov v kazenski ovadbi PP Sevnica z dne 28.4.2005,

bi ugotovilo, da so le-te v direktnem nasprotju s trditvami

tožnika. Policista sta v postopku namreč ugotovila, da je tožnik

ob njunem prihodu vrgel v reko Savo dve plastični posodi za

gorivo, kot materialni dokaz pa sta bila najdena dva pokrovčka od

posod. Prav tako je tožnik v teku zagovora pri delodajalcu

izpovedal, kdaj je na zadnje napolnil rezervoar svojega osebnega

vozila pred spornim dogodkom, tako da je tožena stranka sklepala,

da je tožnik rezervoar svojega avtomobila napolnil z naftnim

derivatom iz delovnega stroja. Iz obrazložitve izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi izhaja, zakaj tožena stranka ni sledila

tožnikovemu zagovoru. Zaradi tega je toženka prepričana, da je v

odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno in zadostno obrazložila

nedopustnost ugotovljenega ravnanja tožnika.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka meni, da je sodišče prve

stopnje pravilno in natančno obrazložilo svojo odločitev, zato

predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot

neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi navaja

določene okoliščine, ki se nanašajo na nepopolno ugotovljeno

dejansko stanje, tega razloga pa pritožbeno sodišče ob preizkusu

izpodbijane sodbe ne more upoštevati, saj se po določbi 2. odst.

338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99,

96/2002, 2/2004) zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne

in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je

zato preizkusilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje le v mejah

razlogov, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka in

na pravilno uporabo materialnega prava, na katere pazi sodišče

druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pri

tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve

stopnje v postopku ni bistveno kršilo določb postopka in da je

odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno

sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso

bistvene, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo

odločitve sodišča.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi zaključki sodišča prve

stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja. Kot

izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listin v

spisu, je bila tožba toženi stranki skupaj s pravilnim opozorilom

vročena dne 14.6.2005, tožena stranka pa je odgovor na tožbo

podala šele 11.7.2005, kar je po izteku zakonitega 15 dnevnega

roka, ki ga določa 41. člen Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (ZDSS-1 - Ur.l. RS št. 2/2004). Upoštevaje navedeno je

sodišče prve stopnje zato pravilno odločilo, ko je izdalo zamudno

sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je ugotovilo,

da so za tako odločitev izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odst. 318.

člena ZPP. V obravnavani zadevi namreč ne gre za zahtevek, s

katerim stranke ne bi mogle razpolagati, utemeljenost tožbenega

zahtevka pa izhaja iz dejstev navedenih v tožbi.

Iz navedb v tožbi izhaja, da je tožena stranka tožniku očitala,

da je dne 16.4.2005 ob 5.50 uri prečrpaval gorivo iz delovnega

stroja last tožene stranke in sicer v količini cca 60 litrov, v

rezervoar osebnega vozila, poprej pa v plastični posodi, ki jo je

ob prihodu policistov odvrgel v reko Savo. Vendar, ker tožena

stranka njegova zagovora ni upoštevala, temveč je nekritično

povzela le ugotovitve delavcev policije, dejanskega stanja po

zatrjevanju tožnika ni pravilno ugotovila. Zaradi tega je tožnik

mnenja, da je tožena stranka ravnala nepravilno, ko mu je podala

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi teh navedb v

tožbi je sodišče pravilno ugotovilo, da ima tožnik prav, ko

navaja, da mu dejanje ni dokazano in da gre tudi sicer pri tem

dejanju za majhno vrednost, kot tudi, da poskus tatvine ni

kazniv. Upoštevaje navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje

zato pravilno zaključilo, da niso izkazani znaki kaznivega

dejanja in tako tudi opredelitev razloga za odpoved pogodbe po 1.

alinei 1. odst. 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR -

Ur.l. RS št. 42/2002) ni zakonita. Zaradi tega je potrebno

ugotoviti, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno

sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo v obsegu, kot to

izhaja iz izreka zamudne sodbe. Izpodbijana zamudna sodba je zato

materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je

pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo

zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Ker odgovor na pritožbo tožeče stranke ni bil potreben, je

pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje

stroške tega odgovora (1. odst. 165. člena ZPP).