Employer dismissed for illegal dismissal due to relocation order violating health protection rules.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Delodajalec je s tem, ko je delavki (čistilki) izdal sklep o

napotitvi na delo v drug kraj na tri lokacije z deljenim delovnim

časom, ravnal nezakonito, saj novi ZDR ne pozna več sklepa o

razporeditvi v drug kraj. Skladno s 5. členom tožničine PZ,

delodajalec delavko lahko razporedi na katerikoli objekt v okviru

delodajalca, če se upošteva omejitev iz KP med delavci in

družbami drobnega gospodarstva, ki določa, da razporeditev v drug

kraj ni dopustna, če bi lahko bistveno poslabšala delavčevo

zdravje (3. alinea 2. odstavka 39. člena KP). Napotitev na delo z

deljenim delovnim časom na tri različne lokacije v dveh krajih in

z delom od 10.00 do vključno 22.00 ure ob tem, da tožena stranka

tožnici ni organizirala prevoza, tudi po oceni pritožbenega

sodišča predstavlja napotitev na delo, ki bi lahko vplivala na

poslabšanje tožničinega zdravja, sploh glede na to, da je bila

tožnica že predhodno v dalj časa trajajočih bolniških staležih.

Ker tožnica ni ravnala v skladu s sklepom o razporeditvi, ki je

nezakonit, ni kršila pogodbenih obveznosti oz. ni neupravičeno

izostala z dela, zato podana odpoved ni zakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se ugotovi, da je izredna

odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19.3.2004 nezakonita in

pogodba o zaposlitvi sklenjena med tožečo in toženo stranko ni

prenehala veljati in še traja. Posledično navedenemu je odločilo,

da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji

priznati vse pravice iz delovnega razmerja (1. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške

postopka v znesku 85.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi

od 30.6.2004 dalje do plačila (2. točka izreka).

Tožena stranka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov

po določilih 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne

in ji naložil plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje

sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče,

da novi Zakon o delovnih razmerjih ne pozna več instituta

razporeditve oz. sklepa o napotitvi na delo na drugo delovišče,

ter da je v primerih napotitve na druga delovišča potrebno

spremeniti pogodbo o zaposlitvi in da bi morala tožena stranka

tožnici najprej predložiti v podpis novo pogodbo o zaposlitvi in

da tako Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti kot

Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva

določata, da ni mogoče razporediti delavca iz kraja v kraj, če bi

razporeditev lahko bistveno vplivala na poslabšanje njegovega

zdravja in da ustrezno zdravstveno mnenje pridobi delodajalec

oz., da ni mogoče razporediti delavca iz kraja v kraj brez

njegove privolitve, če razporeditev lahko vpliva na bistveno

poslabšanje njegovega zdravja. Zaradi specifičnega dela tožene

stranke, ki zaposljuje več kot 1.000 čistilk in čistilcev, ki jih

je nenehno potrebno razporejati po raznih deloviščih in to

velikokrat tudi dnevno in za določen čas, je nesmiselno, da bi

tožena stranka za vsako razporeditev pisala novo pogodbo o

zaposlitvi ali dodatek k pogodbi o zaposlitvi. Delovni proces pri

toženi stranki zahteva takojšnje prerazporejanje delavcev na

objekte, ker če delo ne bo opravljeno, bo tožena stranka kaj

hitro izgubila posle in bo zaključila svoje poslovanje v stečaju.

Zaradi tega so tudi v pogodbah o zaposlitvi klavzule, da se

delavci lahko razporejajo na katerokoli delovišče, na katerem

posluje tožena stranka. Če bi na pogodbo gledali s formalnih

vidikov, bi bilo glede na določila 29. člena ZDR potrebno šteti,

da bi tožnica morala delo opravljati v Mariboru, ker je sedež

delodajalca v Mariboru, kar pa je nesmiselno. Kraj opravljanja

dela je lahko tudi določljiv in glede na pogodbo o zaposlitvi iz

leta 1998 je ta tudi določljiv, to je Škofja Loka in okolje, ki

ne sme biti več oddaljeno od Škofje Loke, glede na pogoje, ki so

jih določala stara zakonodaja in kolektivne pogodbe. Medvode so

oddaljene od Škofje Loke cca 8 km, Carina v Škofji Loki pa je

oddaljena od Zdravstvenega doma Škofja Loka cca 10 minut peš

hoje, kot je izpovedala priča F. L. S.. Avtobusne zveze med

Škofjo Loko in Medvodami pa so takšne, da bi lahko tožnica vedno

pravočasno prišla iz Škofje Loke na objekt v Medvodah. V

konkretnem primeru je bila tožnica pisno razporejena na tri

delovišča, zoper pisni sklep je ugovarjala, ni pa nadaljevala

postopka pred delovnim sodiščem, zaradi česar je neupravičeno

izostala z dela. Ne drži tudi razlaga tožnice, da je iz

zdravstvenega doma do Carine Škofja Loka več kot pol ure in ne bi

prišla pravočasno na delo. Tudi iz tega razloga ne drži razlaga

sodišča prve stopnje o novi pogodbi o zaposlitvi ali dodatku k

pogodbi o zaposlitvi. Tožnica je res omenjala zdravstvene težave,

zato je bila poslana na zdravniški pregled, zdravnik pa je

ugotovil le, da tožnica ne more prenašati težjih bremen,

dvigovati roke nad glavo in da ne sme delati na višini.

Zdravstvenega pregleda v Mariboru se tožnica ni udeležila. Sama

trditev tožnice, da se boji vožnje s prevoznimi sredstvi pa ne

zadostuje za uporabo določb kolektivnih pogodb. Sodišče prve

stopnje je v zadevi odločalo formalistično, namesto, da bi

življenjsko in logično presodilo delovnopravne predpise. Tožena

stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem

pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne

bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona

o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno

uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo

zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica sklenila s

toženo stranko pogodbo o zaposlitvi dne 3.8.1998 po tem, ko je

bila pri toženi stranki prevzeta na podlagi pogodbe o prevzemu

delavcev na delo med Vrtcem Škofja Loka, Podlubnik 1 d, Škofja

Loka in toženo stranko. V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da je

tožnica sklenila delovno razmerje za delovno mesto čistilke za

nedoločen čas, ter da se lahko v času trajanja delovnega razmerja

delavko razporedi na delo na katerikoli objekt v okviru

gospodarske družbe, pri čemer se upoštevajo omejitve glede

razporejanja iz kraja v kraj iz Kolektivne pogodbe med delavci in

podjetji drobnega gospodarstva. Tožena stranka je tožnici dne

7.8.2003 izdala sklep o napotitvi na tri delovišča in drugi kraj

in sicer na delo v Zdravstveni dom Medvode v času od 10.00 do

14.30 ure, na Carino Škofja Loka od 18.30 do 19.30 ure in v

Zdravstveni dom Škofja Loka od 20.00 do 22.00 ure. Zoper navedeni

sklep je tožnica podala zahtevo za odpravo kršitev. Tožena

stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne

19.3.2004 iz razloga, ker je naklepno ali iz hude malomarnosti

huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja

po določilu 2. alinee 1. odst. 111. člena Zakona o delovnih

razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR).

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje,

da novi ZDR ne pozna več instituta razporeditve oz. sklepa o

napotitvi na delo na drugo delovišče. Takšna razporeditev pomeni

že spremembo pogodbe o zaposlitvi in bi tako tožena stranka

morala najprej tožnici ponuditi v podpis novo pogodbo o

zaposlitvi. ZDR namreč v 29. členu določa sestavine pogodbe o

zaposlitvi in v 4. alinei 1. odst. določa, da mora pogodba o

zaposlitvi vsebovati kraj opravljanja dela, če pa ni navedenega

točnega kraja velja, da delavec opravlja delo na sedežu

delodajalca. Poudariti je, da je delodajalec tisti, ki mora

delavcu ponuditi v podpis spremenjeno pogodbo o zaposlitvi

skladno z veljavno delovnopravno zakonodajo in konkretno tudi v

sodnem sporu dokazati zakonitost izdane izredne odpovedi pogodbe

delodajalca po določilih 111. člena ZDR. Tožena stranka ni

ravnala pravilno, ko je tožnici izdala sklep o napotitvi na delo

na tri delovišča in drugi kraj in to z deljenim delovnim časom

brez ustrezne pravne podlage.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v navedenem postopku sodišče ni

presojalo zakonitosti izdanega sklepa o napotitvi na delo na

drugo delovišče in drugi kraj z dne 7.8.2003, pač pa je presojalo

ali je tožena stranka tožnici zakonito in utemeljeno izdala

izredno odpoved delodajalca po 2. alinei 1. odst. 111. člena ZDR,

ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o

zaposlitvi v primeru, če delavec naklepoma ali iz hude

malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja. Poudariti je, da tožničina veljavna pogodba o

zaposlitvi ni določala dela kar na treh različnih lokacijah in

sicer v Zdravstvenem domu Medvode v času od 10.00 do 14.30 ure,

Carini Škofja Loka v času od 18.30 do 19.30 ure in Zdravstvenem

domu Škofja Loka v času od 20.00 do 22.00 ure, torej delo z

deljenim delovnim časom in z odreditvijo dela iz kraja v kraj.

Tožničina pogodba o zaposlitvi v 5. členu določa, da se delavka

lahko razporedi na katerikoli objekt v okviru gospodarske družbe,

pri čemer se upoštevajo omejitve glede razporejanja iz kraja v

kraj iz Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega

gospodarstva (Ur. l. RS št. 6/2000). Kolektivna pogodba med

delavci in družbami drobnega gospodarstva v 3. alinei 2. odst.

39. člena določa, da iz kraja v kraj ne more biti razporejen

delavec, če razporeditev lahko vpliva na bistveno poslabšanje

njegovega zdravja (ustrezno zdravstveno mnenje pridobi

delodajalec), s tem, da je komisija za razlago kolektivne pogodbe

po uveljavitvi novega ZDR sprejela Razlago in priporočilo

Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva

(Ur.l. RS št. 18/2004), da se pojem razporejanja uporablja v

smislu napotitve na delo v drug kraj. Tudi Splošna kolektivna

pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS št. 40/97 - SKPgd) v

14. členu določa, da ni mogoče razporediti delavca na delo iz

kraja v kraj brez njegove privolitve, če razporeditev lahko

vpliva na bistveno poslabšanje njegovega zdravja. Napotitev na

delo z deljenim delovnim časom na tri različne lokacije v dveh

krajih in z delom od 10.00 ure do vključno 22.00 ure ob tem, da

tožena stranka ni organizirala prevoza za tožnico, tako da bi

le-ta morala vsakodnevno uporabljati različne oblike prevoza,

tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja napotitev na delo,

ki bi lahko bistveno vplivala na poslabšanje tožničinega

zdravstvenega stanja, zlasti iz razloga, ker je bila tožnica

predhodno že večkrat v dalj časa trajajočih bolniških staležih.

Tožena stranka ni pridobila v zvezi z navedenim zdravstvenega

mnenja.

Tožnica je v spornem obdobju opravljala delo na delovnem mestu

čistilke skladno s svojo veljavno pogodbo o zaposlitvi. Zaradi

navedenega je bila izdana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z

dne 19.3.2004, ki jo je tožena stranka izdala iz razlogov po 2.

alinei 1. odst. 111. člena ZDR, ker je tožnica neopravičeno

izostala z dela od dne 23.10.2003 do 31.10.2003 - po štiri ure

dnevno, od 3.11.2003 do 28.11.2003 - po štiri ure dnevno, od

1.12.2003 do 31.12.2003 - po štiri ure dnevno, od 5.1.2004 do

30.1.2004 - po šest ur dnevno in od 2.2.2004 do 11.2.2004 - po

šest ur dnevno, nezakonita.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka v

skladu z veljavno Odvetniško tarifo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke

kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve

stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena

ZPP.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka,

saj s pritožbo ni uspela, razen tega pa gre za spor o prenehanju

delovnega razmerja, ko po določilu 2. odst. 22. člena Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS)

delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v

pravdi.