Appeal court dismisses employee's wrongful dismissal claim, ruling employer not obligated to offer unsuitable fixed-term work.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako,

da se z a v r n e tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožeči

stranki D. B. za delovno mesto upravljalec naprav z dne

27.02.2003 je nezakonita in tožniku na podlagi te odpovedi

delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je tožena

stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo vzdrževalca opreme I

in mu za ves čas, ko tožnik ni delal, priznati vse pravice iz

dela in po delu ter mu med drugim izplačati izpadlo plačo in

druge denarne zahtevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

zapadlosti posemaznega zneska do plačila, vse v osmih dneh, da ne

bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred

sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje

sodbe sodišča prve stopnje do plačila."

Stranki sami krijeta stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

V postopku redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga mora

delodajalec delavcu ponuditi drugo ustrezno delo (3. odstavek 88.

člena ZDR). Za drugo ustrezno delo se šteje delo, za katerega se

zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za

opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu in za katerega

obstaja potreba za sklenitev PZ za nedoločen čas, saj je bila

delavcu odpovedana PZ za nedoločen čas. Če delodajalec delavcu ne

ponudi sklenitve neustrezne PZ, v konkretnem primeru PZ za

določen čas, podana odpoved PZ iz poslovnega razloga ni

nezakonita zaradi kršitve 3. odstavka 88. člena ZDR, saj

delodajalec delavcu ni dolžan ponuditi neustrezne

zaposlitve.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je

tožena stranka izrekla tožniku za delovno mesto upravljalec

naprav dne 27.02.2003, nezakonita. Ugotovilo je, da tožniku

zaradi te odpovedi delovno razmerje ni prenehalo dne 11.04.2003,

zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu od

11.04.2003 priznati vse pravice iz dela ter mu izplačati zapadlo

plačo in druge denarne zahtevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, v roku 8 dni.

Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti

stroške postopka v znesku 262.337,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila,

prav tako v roku 8 dni.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz razlogov, določenih

v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št.

26/99 - 2/2004). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča

prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne, podrejeno

pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v

novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo

absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov oziroma so ti

nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč

v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da delo tožnika pri toženi

stranki ni bilo več potrebno, drugega ustreznega dela v skladu s

3. odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l.

RS, št. 42/02) pa zanj ni bilo. V nadaljevanju sodišče prve

stopnje povsem v nasprotju z navedenim zaključi, da bi morala

tožena stranka ponuditi tožniku neustrezno zaposlitev oziroma

zaposlitev za določen čas. S tem je podana tudi zmotna uporaba

materialnega prava, in sicer določila 3. odstavka 88. člena ZDR.

Delodajalec je v skladu s tem določilom v primeru odpovedi

pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov dolžan ponuditi

delavcu le ustrezno zaposlitev, torej za ustrezno delo in za

nedoločen čas. Tožena stranka ni imela dela za nedoločen čas,

ampak je v obdobju, ko je izrekla izpodbijano odpoved, sklepala

le pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zaposlitev tožnika na

delovnem mestu, kjer je delo opravljal A. Š. po pogodbi o

zaposlitvi za določen čas, bi bila po mnenju tožene stranke

nezakonita.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo. V njem navaja, da

je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato naj jo pritožbeno

sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da

je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je

nesprejemljivo, da tožena stranka tožniku odpove pogodbo o

zaposlitvi, istočasno pa za ustrezno delovno mesto sklene pogodbo

o zaposlitvi za določen čas z drugim delavcem. Meni, da bi morala

tožena stranka ohraniti stanje zaposlitve tožnika s tem, da s

Šepičem ne bi sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v

mejah pritožbenih razlogov in zaradi morebitnih absolutnih

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih v skladu z 2.

odstavkom 350. člena ZPP ugotavlja po uradni dolžnosti. Ob

preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno

ugotovilo odločilna dejstva, zmotno pa je razlagalo določilo 3.

odstavka 88. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prenehala potreba po

delu tožnika na delovnem mestu upravljalec naprav zaradi

poslovnih razlogov pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tega

dejanskega zaključka pritožba niti ne izpodbija. Sodišče prve

stopnje je tudi zaključilo, da je za odpoved pogodbe o zaposlitvi

obstajal utemeljen razlog in da je tožena stranka podala tožniku

odpoved pogodbe o zaposlitvi v zakonskem prekluzivnem roku, ki ga

določa 5. odstavek 88. člena ZDR. Izpodbijana odpoved pogodbe o

zaposlitvi pa je, kljub vsemu nezakonita zaradi kršitve

obveznosti delodajalca v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi

iz poslovnega razloga, določene v 3. odstavku 88. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi morala tožena stranka

tožniku ponuditi zaposlitev na drugem delovnem mestu in pod

spremenjenimi pogoji, če je obstajala možnost za zaposlitev.

Zaposlitev mora biti, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane

sodbe, v prvi vrsti ustrezna in za nedoločen čas. Če pa takšne

zaposlitve pri delodajalcu ni, je dolžan delavcu ponuditi

sklenitev pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo ali le za

določen čas. Ta možnost je pri toženi stranki obstajala saj je v

obdobju, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi

poslovnih razlogov, sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas

z A. Š. za delovno mesto vzdrževalca opreme, na katerega je bil

tožnik pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dvakrat začasno

razporejen.

Po ugotovitvi sodišča druge stopnje je takšna razlaga 3. odstavka

88. člena ZDR materialnopravno zmotna. Navedeno zakonsko določilo

nalaga delodajalcu, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga preveri, ali je možno delavca zaposliti pod

spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali je mogoče

delavca dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma

prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora

delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Če delavec

ne sprejeme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe za

ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno

razmerje, nima pravice do odpravnine. Obveznost delodajalca iz 3.

odstavka 88. člena ZDR je torej le, da ponudi delavcu sklenitev

pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas. Ponudi

sicer lahko tudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za neustrezno

delo ali zgolj za določen čas, vendar to ni zakonska obveznost

delodajalca. Smisel obveznosti iz navedenega zakonskega določila

je namreč v tem, da mora delodajalec s ponudbo nove pogodbe o

zaposlitvi delavcu omogočiti nadaljevanje delovnega razmerja, če

obstaja trajna potreba po njegovem delu pod spremenjenimi pogoji.

Obveznost, ki jo nalaga ZDR v postopku odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga delodajalcu, je torej, da

preveri možnost prezaposlitve delavca in mu, če je mogoče, ponudi

sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in za delo,

za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je

zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu. Glede

na obrazloženo tožena stranka ni ravnala v nasprotju s 3.

odstavkom 88. člena ZDR, ko tožniku ni ponudila sklenitve pogodbe

o zaposlitvi za določen čas, saj to ni obveznost delodajalca.

Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato zakonita.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče druge stopnje

sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek

tožnika v celoti stroškovno zavrnilo. Takšna odločitev temelji na

4. točki 358. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je odločilo, da tožena stranka sama krije

svoje pritožbene stroške. Takšna odločitev je v skladu z 2.

odstavkom 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94), po katerem krije delodajalec v

sporih o prenehanju delovnega razmerja svoje stroške, ne glede na

izid postopka.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka ni navedla nič odločilnega

za reševanje pritožbe, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da

tožeča stranka sama krije stroške odgovora, ker ti niso bili

potrebni stroški v sporu (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom

ZPP).