Employment court dismisses appeal confirming employer's right to terminate employee for drunkenness at work.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je bil delavec na delu vinjen, predstavlja to hujšo kršitev

pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2.

al. 1. odst. 111. čl. ZDR. Dejstvo, da je bil tožnik že večkrat

opozorjen zaradi uživanja alkohola na delovnem mestu, je

okoliščina, zaradi katere od tožene stranke ni bilo mogoče

pričakovati, da bo s tožnikom nadaljevala delovno razmerje do

izteka odpovednega roka (1. odst. 110. čl. ZDR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi z dne 1.9.2003, za ugotovitev, da tožniku delovno

razmerje ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami, za

vrnitev nazaj na delo na delovno mesto izvajanje prodaje in za

izplačilo zapadlih neto plač za čas od 9.10.2003 dalje po

obračunu in odvodu davkov in prispevkov, s pripadajočimi

zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka

krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog

zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 338.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99,

96/2002, 2/2004). Navaja, da je bila tožnikova domnevna vinjenost

ugotovljena v nasprotju s predpisi in da je bila izredna odpoved

podana le na podlagi domneve, ne pa dokazane vinjenosti.

Priznanje tožnika tožene stranke ni odvezovalo, da zbere vse

razpoložljive dokaze in jih dokumentira, tako da kasneje ni dvoma

o tem, ali je bila kršitev storjena. V spornem primeru niso bile

spoštovane določbe Pravilnika o varstvu in zdravju pri delu, saj

J. K. ni imela pisnega pooblastila direktorice, poleg tega pa se

mora delavec podrediti odredbi za preizkus alkoholiziranosti,

sicer ga je treba napotiti na odvzem krvi ali urina v

laboratorij. Ker to ni bilo storjeno, je prišlo do dvoma, ali je

bil tožnik pod vplivom alkohola ali ne. Ker niso bila spoštovana

pravila materialnega prava, kršitev tožniku ni bila dokazana.

Pritožba še navaja, da so izpovedi prič neverodostojne, saj imajo

pravni interes, da se tožnika znebijo. Ni tudi izkazano, ali ima

Kacova ustrezno izobrazbo za opravljenje preizkusa

alkoholiziranosti. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi oz. jo razveljavi in

vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bilo tudi

brez tehničnih pripomočkov, na podlagi zunanjih znakov, mogoče

ugotoviti tožnikovo vinjenost. Sam jo je tudi priznal in podpisal

zapisnik, na katerega bi lahko dal pripombe. Tožnik tudi ni bil

prvič vinjen na delu. Izpolnjeni so bili vsi pogoji za zakonito

izredno odpoved, zato predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša

stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe

materialnega prava, v bistvu pa gre vsebinsko za razlog zmotne

ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč po

tem, ko je ugotovilo, da je bil tožnik na delu dne 6.8.2003

vinjen, da je vinjenost priznal, da ga je tožena stranka povabila

na zagovor, da je odpoved podala v 15 dnevnem roku od seznanitve

z razlogi in da so podane okoliščine, ki opravičujejo izredno

odpoved, torej odpoved brez odpovednega roka zaključilo, da je

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Ob opisanem

dejanskem stanju je materialno pravo torej pravilno uporabljeno,

saj so izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi. Odpovedni razlog iz 2. alineje 111. člena Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) - hujša kršitev

pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma

ali iz hude malomarnosti - je po oceni sodišča prve stopnje, s to

oceno pa popolnoma soglaša tudi pritožbeno sodišče, podan, če

delavec med delovnim časom uživa alkohol. V 73. členu Pravilnika

o varstvu in zdravju pri delu je določeno, da delavec pred in med

delom ne sme uživati alkohola, mamil, poživil, tablet in drugih

sredstev, ki nanj vplivajo tako, da ne bo sposoben varno

opravljati svojega dela. S tem, ko je bil tožnik dne 6.8.2003 na

delu vinjen, je obveznost, da se vzdrži pitja alkohola med delom,

prekršil.

Pritožba toženi stranki očita, da je prekršila pravila o

ugotavljanju vinjenosti, zaradi česar naj bi tožnikova vinjenost

ne bila dokazana. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo

nasprotno, namreč da je bila vinjenost dokazana, je torej po

pritožbi sodeč dejansko stanje tisto, ki naj bi bilo zmotno

ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni

razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno

in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi

pravilno uporabilo materialno pravo.

J. K. je bila usposobljena in pooblaščena za preizkus

alkoholiziranosti ter je za to imela v skladu s 75. členom

Pravilnika o varstvu in zdravju pri delu pisno pooblastilo

direktorice z dne 3.1.2000, saj je bila odgovorna oseba za

varstvo pri delu in požarno varnost (priloga B 19). Ravnala je

povsem v skladu z določbami Pravilnika o varstvu in zdravju pri

delu, saj je odredila preizkus alkoholiziranosti, ki pa se mu

tožnik ni hotel podrediti. Tožniku ob tem pisnega pooblastila ni

bila dolžna predložiti; nepredložitev pisnega pooblastila naj bi

bila po tožnikovi izpovedi razlog za odklonitev alkotesta.

Nadalje mu je predočila možnost preizkusa v laboratoriju. Tudi to

je tožnik odklonil in povedal, da vinjenost priznava, oz. da

preizkus ni potreben, ker bi "napihal". O celotnem dogodku je

J. K. v prisotnosti M. D. napisala zapisnik, ki ga je glasno

narekovala in dala tožniku v podpis. Tožnik ga je podpisal brez

pripomb.

Iz navedenega izhaja, da je bila tožniku vinjenost dokazana.

Pravilnik o varstvu in zdravju pri delu ne določa, kaj mora

pooblaščeni delavec storiti, če delavec odkloni vsakršen preizkus

alkoholiziranosti - z alkotestom in laboratorijskega. Delavca

namreč v preizkus ni mogoče prisiliti, saj Ustava RS vsakomur

zagotavlja med drugim tudi telesno nedotakljivost (35. člen). Če

alkoholiziranosti ni mogoče ugotoviti z uporabo tehničnih

pripomočkov, jo je mogoče dokazati tudi na drug način. Vinjenost

je tožnik priznal sam, njene znake pa sta opazili tudi priči

J. K. in M. D..

Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni verjelo tožniku, da je

pil le brezalkoholno pivo in da ni vedel, kaj podpisuje, ko je

podpisoval zapisnik. Tako, kot je odklonil preizkus

alkoholiziranosti, bi lahko odklonil tudi podpis zapisnika. Ni

verjetno, da bi bil tako malomaren in ne bi prebral vsebine

zapisnika, medtem ko naj bi po lastni izpovedi od Kacove zahteval

pisno pooblastilo in celo dokaz o usposobljenosti za opravo

alkotesta. Takšna malomarnost na eni strani in takšna pedantnost

po drugi strani sta preprosto neverjetni. Pri tem pa tudi ni

mogoče spregledati, da zapisnik vsebuje vsega skupaj štiri

stavke, kar pomeni, da je bil lahko prebran v parih sekundah.

Tožnik pa je tudi povedal, da je J. K. vsebino zapisnika glasno

narekovala, torej je lahko ne le prebral, ampak tudi slišal

njegovo vsebino.

Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje

popolno in pravilno ugotovilo. Tožnik je bil na delu dne 6.8.2003

vinjen, to pa predstavlja kršitev pogodbene ali druge obveznosti

iz delovnega razmerja. Alkohol je užival lahko le namenoma ali

(eventualno) iz hude malomarnosti (česa drugega tožnik niti ni

trdil). Zato je odpovedni razlog iz 2. alineje 1. odstavka 111.

člena ZDR podan. Glede na okoliščine (priče so povedale, da je

bil tožnik zaradi pitja alkohola že večkrat opozorjen) od tožene

stranke ni bilo mogoče pričakovati, da bo s tožnikom delovno

razmerje nadaljevala do izteka odpovednega roka. Zato je

izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, kar pomeni,

da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1.9.2003

zakonita.

Sodišče prve stopnje tudi ni imelo razloga za dvom v resničnost

tistega, kar so izpovedale priče. Pritožba ne pove, kakšen

interes naj bi priče imele, da se tožnika znebijo. Edini

(zakoniti) interes, ki iz izvedenih dokazov izhaja je ta, da

delavca, ki se med delom ne more vzdržati pitja alkohola, ne

morejo tolerirati. Njihove izpovedi so skladne in prepričljive

ter podprte z listinskimi dokazi. Zato je očitek, da so

neverodostojne, neutemeljen.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne

razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je

pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča

prve stopnje.

Tožnik z zahtevkom ni uspel, zato krije sam svoje stroške

pritožbenega postopka. Tožena stranka krije sama svoje stroške

odgovora na pritožbo, ker odgovor k rešitvi pritožbe ni

pripomogel in ker na podlagi 2. odstavka 22. člena Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) v

sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja delodajalec krije sam

svoje stroške, ne glede na izid postopka.