Appeal against first-instance judgment dismissed; appeal against appellate decision allowed due to lack of curable errors.

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

1. V 30. členu ZDSS-1 je urejen pritožbeni postopek, ki se začne

na pobudo stranke, ki je vložila pritožbo zoper sodbo sodišča

prve stopnje. Odločanje sodišča druge stopnje je odločanje o

pritožbi te stranke. Novost, ki jo prinaša citirana določba

ZDSS-1 v procesnem smislu, je možnost pritožbe zoper sklep

sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje

in vrnitvi zadeve v novo sojenje. Pritožba zoper sodbo sodišča

prve stopnje in pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje sta

celota. Pritožba zoper sklep pritožbenega sodišča predstavlja le

nadaljevanje že sproženega "pritožbenega postopka", v katerem se

odloča o pritožbi zoper sodbo - pritožba zoper sklep sodišča

druge stopnje je zato lahko le nadaljevanje in izpeljava pritožbe

zoper sodbo, kar pomeni, da jo lahko vloži le stranka, ki se je

pritožila zoper sodbo, medtem ko pritožba stranke, ki se ni

pritožila, ni dovoljena.

2. Pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve

sodišču prve stopnje v novo sojenje je pravno sredstvo, s katerim

lahko stranka, ki je vložila pritožbo zoper sodbo, zahteeva

preizkus pravilne uporabe 1. odstavka 30. člena ZDSS-1, to je,

ali je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo, da nepravilnosti

ni mogoče popraviti z ponovljeno ali dopolnjeno izvedbo dokaza na

obravnavi pred sodiščem druge stopnje. V pritožbi ni mogoče

uveljavljati drugih pritožbenih razlogov, zlasti pa ni namen te

pritožbe preizkus pravilnosti pravnih stališč pritožbenega

sodišča na Vrhovnem sodišču RS.

[OBRAZLOŽITEV]

Višje delovno in socialno sodišče je z izpodbijanim sklepom

pritožbi pooblaščenke tožeče stranke, ki jo je vložila zoper

sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni

zahtevek na izplačilo odškodnine za negmotno škodo, ugodilo in

izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve

stopnje v novo sojenje. Pooblaščenka tožeče stranke je

izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih

razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v

celoti ugodi, če pa bo ugotovilo, da temu predlogu ne more

slediti, naj razpiše obravnavo in na njej tudi odloči. Ker

sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo pravno odločilnih

dejstev v zvezi z višino odškodninskega zahtevka, saj se je od

dneva vložitve predloga na Sodišče združenega dela v Mariboru dne

22.4.1991 do naroka za glavno obravnavo dne 17.5.2004 (13 let)

ukvarjalo le s temeljem odškodninske odgovornosti in dokaznega

postopka glede utemeljenosti tožbenega odškodninskega zahtevka po

višini sploh ni izvedlo, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da nima

česa popravljati na pritožbeni obravnavi. Zato je kljub 30. členu

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št.

2/2004) pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo

razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Pri tem je zavzelo stališče, da je za "popravo

nepravilnosti" v primeru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja v smislu 1. odst. 30. člena ZDSS-1

mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka,

ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje, saj se izvedba

celotnega dokaznega postopka nikakor ne sme prenesti s sodišč

prve stopnje na sodišče druge stopnje tako, da bi se šele na

pritožbeni obravnavi začeli izvajati dokazi, vključno s

postavitvijo izvedenca. Če odločilna dejstva niso ugotovljena

pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče izvedbo dokazov o teh

dejstvih v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Pritožbeno

sodišče pa je v razveljavitvenem sklepu tudi jasno zavzelo

stališče, da osebni pregled oškodovanca ni edini pogoj za

izdelavo izvedenskega mnenja, saj mora izvedenec svoje mnenje

izdelati v skladu s pravili stroke, znanjem in izkušnjami tudi na

podlagi medicinske dokumentacije.

Zoper sklep pritožbenega sodišča se ni pritožila pooblaščenka

tožeče stranke, kateri pritožbeno sodišče ni sledilo in ni

razpisalo obravnave, ker se je očitno s pravno argumentacijo

pritožbenega sodišča o razlogih, ki so vodili sodišče k taki

odločitvi strinjala, ampak pooblaščenec prvotožene stranke.

Pritožuje se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega

prava in kršitve pravdnega postopka, s predlogom, da Vrhovno

sodišče RS izpodbijani sklep razveljavi. Prvotožena stranka se z

razlogi pritožbenega sodišča ne strinja, predvsem pa ne z razlogi

in z zaključki, zaradi katerih višje sodišče samo ni opravilo

obravnave in odločilo o zadevi. V konkretnem primeru je bila

povsem na mestu uporaba določbe 1. odst. 30. člena ZDSS-1, v

kolikor je višje sodišče že menilo, da je treba izvesti določen

dokaz ali pridobiti izvedensko mnenje oziroma opraviti oceno

izvedenskega mnenja. Zato meni, da se je višje sodišče nedopustno

in v nasprotju s smislom in namenom citirane določbe, izognilo

dolžnosti, da o zadevi odloči na obravnavi in s tem nedopustno

zakrivilo zavlačevanje postopka. Sicer pa prvotožena stranka v

pritožbi napada tudi argumentacijo pritožbenega sodišča glede

dokazne vrednosti pred-pravdnega izvedenskega mnenja. Če se sodni

izvedenec, ki ga postavi sodišče znotraj pravde, opira pri

nepremoženjski škodi na izvedensko mnenje pred pravdo in na

dokumentacijo o zdravljenju, je rezultat prav ta, da izvedensko

mnenje pridobljeno s strani ene stranke postane pravno

relevantno, kar pa bi bilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

Zato pritožba pooblaščenca prvotožene stranke nikakor ne

sprejema stališča pritožbenega sodišča, da je v tem primeru za

razsojo o višini odškodnine pač zadostno, da postavljeni

izvedenec pregleda listine in pred-pravdno izvedensko mnenje.

Predmet spora je odškodnina za negmotno škodo oziroma višina

le-te, o tem pa brez neodvisno postavljenega izvedenca ni mogoče

odločiti.

Pritožba ni dovoljena.

Ker gre v obravnavanem primeru za pritožbo, vloženo po 2. odst.

30. člena ZDSS-1, ki dopušča zoper sklep sodišča druge stopnje o

razveljavitvi in vrnitvi zadeve v novo sojenje, preizkus zakonite

uporabe 1. odst. citirane zakonske določbe s strani pritožbenega

sodišča, ki je tak sklep izdalo, je pritožbeno sodišče najprej ob

smiselni uporabi 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP -

Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) opravilo preizkus

pravočasnosti, popolnosti (1. odstavek 336. člena ZPP) in

dovoljenosti tega novega pravnega sredstva. V postopku s to

pritožbo se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo

pravdni postopek o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje (od

363. do 366. člena ZPP). Ker po določbi 366. člena ZPP v postopku

s pritožbo zoper sklep ne velja določba o odgovoru na tožbo (344.

in 345. člen ZPP), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče

prve stopnje pravilno postopalo, ko te pritožbe ni vročilo

nasprotni stranki v odgovor, ampak jo je v skladu s 345. členom

ZPP s celotnim spisom posredovalo sodišču druge stopnje, torej

sodišču, ki je izpodbijani sklep izdalo. Pri preizkusu

pravočasnosti, dovoljenosti in dopustnosti te pritožbe je sodišče

druge stopnje ugotovilo, da pritožba prvotožene stranke zoper

sklep pritožbenega sodišča o razveljavitvi sodbe in vrnitvi

zadeve v novo sojenje ni dovoljena, zato jo je na podlagi 3.

odst. 343. člena ZPP zavrglo, saj prvotožena stranka te pritožbe

ni imela pravice vložiti.

Pravni argumenti za tak zaključek so naslednji:

Ta pritožba je že po svoji naravi omejena pritožba, katere namen

je v tem, da stranka, kateri pritožbeno sodišče na pritožbo zoper

sodbo ni sledilo in ni razpisalo pritožbene obravnave, uveljavlja

preizkus zakonitosti take odločitve sodišča druge stopnje pred

revizijskim sodiščem. Gre torej za omejen in ozek preizkus, saj

je to pritožbo mogoče vložiti izključno le iz enega pritožbenega

razloga in sicer zaradi kršitve 1. odst. 30. člena ZDSS-1, ne pa

zaradi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po

2. in 3. točki 1. odst. 338. člena ZPP. Nikakor pa tudi ne more

biti namen te pritožbe vmesen preizkus pravilnosti pravnega

stališča pritožbenega sodišča na vrhovnem sodišču, kar skuša

prvotožena stranka v pritožbi, glede na obširne pritožbene

navedbe o nestrinjanju s pravnimi zaključki sodišča druge

stopnje, doseči. Čeprav zakon govori o pritožbi, gre v tem

primeru le za devolutivno zahtevo po preizkusu pravilne uporabe

1. odst. 30. člena ZDSS-1, torej za vprašanje ali je sodišče

druge stopnje na pritožbo stranke, ki se je pritožila zoper sodbo

sodišča prve stopnje, pravilno ocenilo, da nepravilnosti, ki jo

je zatrjevala stranka v pritožbi, ni bilo mogoče popraviti z

dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov.

V 30. členu ZDSS-1 je urejen pritožbeni postopek. Ta se začne na

pobudo stranke, ki je vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve

stopnje. Odločanje sodišča druge stopnje je odločanje o pritožbi

te stranke. Novost, ki jo prinaša citirana določba ZDSS-1 v

procesnem smislu, je možnost pritožbe na sklep sodišča druge

stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi

zadeve v novo sojenje. Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje

in pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje je celota in

predstavlja le nadaljevanje že sproženega "pritožbenega

postopka". V tem postopku pa se prvenstveno odloča o pritožbi

zoper sodbo - pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje pa je

lahko le nadaljevanje in izpeljava pritožbe zoper sodbo prve

stopnje, kar pomeni, da jo lahko vloži le stranka, ki se je

pritožila zoper sodbo.

Sicer pa v konkretnem primeru vložena pritožba prvotožene stranke

ne polemizira le z razlogi sklepa pritožbenega sodišča o tem,

zakaj ni opravilo pritožbene obravnave, ampak se ne strinja s

pravnimi razlogi sodišča druge stopnje glede utemeljenosti

tožbenega zahtevka po višini, saj ni mogoče zavrniti zahtevka le

zato, ker brez tožnikove aktivne udeležbe v sodnem postopku, ki

vključuje tudi osebni pregled pri sodni izvedenki, o višini

odškodnine ni mogoče odločiti. Pritožba zlasti izpostavlja

konflikt v pravnem naziranju pritožbenega sodišča, s principom

dokaznega bremena v odškodninskih sporih zaradi negmotne škode,

saj je pravno relevantno po mnenju pritožbe lahko le tisto

mnenje, ki je opravljeno znotraj pravdnega postopka s

postavitvijo neodvisnega izvedenca s strani sodišča. Zato

pred-pravdno mnenje, če stranki o tem ne soglašata, tega mnenja

ne more nadomestiti. Prvotožena stranka se torej pritožuje tudi

zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbenega sodišča,

kar pa seveda ne more biti predmet pritožbe, vložene po 2. odst.

30. člena ZDSS-1.

Ne glede na to, pa pritožbeno sodišče tudi na te pritožbene

očitke odgovarja. V razveljavitvenem sklepu sodišče druge stopnje

ni sprejelo stališča, da je za odločanje o utemeljenosti

odškodnine za negmotno škodo po višini dovolj že pred-pravdno

izvedensko mnenje. Iz obrazložitve razveljavitvenega sklepa jasno

sledi stališče, da sodišče prve stopnje ni smelo zavrniti

tožbenega zahtevka po višini le zaradi tega, ker se tožnik ni

javil na osebni pregled k izvedencu medicinske stroke, ki ga je

sodišče postavilo s sklepom z dne 19.1.2005, s katerim je v

skladu z 251. členom ZPP izvedencu naložilo, da pregleda sodni

spis, da pozove tožnika in ga osebno pregleda, da pregleda

medicinsko dokumentacijo tožene stanke s poudarkom na medicinski

dokumentaciji od 8.8.1990 dalje, ki je v zvezi s tožečo stranko

zaradi nesreče pri delu z dne 8.8.1990 in poda izvedensko delo z

mnenjem. Izvedenec pa mnenja ni izdelal zgolj zato, ker se tožnik

ni javil na osebni pregled, kar pa seveda po oceni pritožbenega

sodišča ni pravilno. V konkretnem primeru torej sploh ne gre za

vprašanje ali pred-pravdno mnenje lahko nadomesti izvedensko

mnenje, če stranki o tem ne soglašata, ampak za vprašanje ali

izvedenec medicinske stroke, ki ga postavi sodišče prav zato, ker

stranki ne soglašata s strokovnim mnenjem izdelanim za potrebe

vložitve tožbe, lahko opravi izvedensko mnenje tudi brez osebnega

pregleda oškodovanca. Pred-pravdno mnenje je le strokovno mnenje

in seveda ne izvid oziroma mnenje, na podlagi katerega sodišče

lahko odloči o višini tožbenega zahtevka. O tem pritožbeno

sodišče niti ne misli drugače. To je le mnenje, s katerim lahko

tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na izplačilo odškodnine

za vse oblike negmotne škode, ki jo je utrpel v nesreči pri delu.

Prav pri povračilu negmotne škode, torej škodi, ki prizadene

določeno nepremoženjsko sfero človeka in ki ji pravni red

priznava določeno pravno sankcijo, si mora sodna praksa pri

merilih za določitev višine denarne odškodnine največkrat

pomagati z izvedencem. Pravilno opozarja pritožba, da izvedensko

delo opravljajo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče na

podlagi 243. člena ZPP, če je za ugotovitev ali za razjasnitev

kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne

razpolaga. Še več, pred začetkom dokazovanja z izvedencem je

potrebno po 251. členu ZPP izvedencu naročiti, naj predmet skrbno

pregleda, natančno navede vse, kar opazi in dožene, in naj poda

svoje mnenje vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke. Pri

tem se opozori tudi na posledice krive izpovedbe. Izvedeniško

mnenje je torej sestavljeno iz izvida in mnenja. V izvidu

izvedenec raziskuje dejstva in o njih poroča, v mnenju pa na

podlagi ugotovljenih dejstev v zvezi s pravili znanosti, stroke

in izkušenj sklepa na druga dejstva in svoj sklep, to je svoje

mnenje sporoči sodišču. In tu je izvedenec res izvedenec. To pa

tudi pomeni, da osebni pregled oškodovanca ni nujen in edini

pogoj za izdelavo izvedeniškega mnenja, saj izvedenec v skladu s

pravili znanosti, stroke in izkušenj lahko opravi in izdela

mnenje na podlagi medicinske dokumentacije, s katerim se

opredeli, koliko časa je oškodovanec trpel intenzivne telesne

bolečine, koliko časa manj intenzivne (srednje) in koliko časa

blažje (za to ni potreben osebni pregled), kakor tudi, kakšne so

bile duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti,

strahu, kakor tudi skaženosti (za kar pa bo najbrž potreben

osebni pregled), kar vsekakor pomeni zadostno podlago za

določitev denarne odškodnine s strani sodišča. Višina odškodnine

za posamezne vrste negmotne škode je torej odvisna od

intenzivnosti in trajanja telesnih in duševnih bolečin, kar se

ugotavlja z izvedencem, ki pa lahko izdela mnenje tudi na podlagi

zbrane medicinske dokumentacije.

Sicer pa se je sodišču prve stopnje, glede na tožnikovo siceršnjo

pasivnost v sporu in glede na dejstvo, da se osebnega pregleda

pri sodni izvedenki ni udeležil, postavilo celo vprašanje

tožnikovega pravnega interesa za vodenje spora, kar pa je seveda

milo rečeno sprenevedanje. Če je sodišče prve stopnje res

prepričano, da tožnik nima pravnega interesa za vodenje tega

spora, bi moralo tožbo po 274. členu ZPP kot nedopustno zavreči

in ne tožbeni zahtevek zavrniti zato, ker izvedenka ni mogla

izdelati izvedenskega mnenja brez njegovega osebnega pregleda.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik ima pravni interes do

zaključka tega spora, saj je le-ta vedno podan, če je tožnik

glede svojega pravnega položaja v negotovosti, s sodbo pa bo ta

negotovost odstranjena. Tožnik ima še kako velik interes, da po

dolgotrajnem sodnem postopku pride do sodbe, s katero bo odločeno

tudi o odškodnini za negmotno škodo po višini za nesrečo pri

delu, ki jo je utrpel že leta 1989.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sklenilo tako, kot izhaja

iz izreka drugostopnega sklepa.