Appeal dismissed; employer illegally dismissed employee without defense right, court upheld first instance ruling.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka je tožniku nezakonito izredno odpovedala PZ, saj

tožnik z dela ni izostal neupravičeno, ampak ob soglasju tožene

stranke, tožena stranka pa mu v postopku izredne odpovedi PZ tudi

ni omogočila zagovora po 2. odstavku 83. člena ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo

razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi med tožečo in toženo

stranko z dne 30.6.2004 in tožeči stranki priznalo delovno

razmerje pri toženi stranki do 30.9.2004; tožena stranka je

dolžna tožeči stranki priznati obstoj delovne dobe od 18.6.2004

do 30.9.2004 in jo tudi vpisati v delovno knjižico tožeče

stranke, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (tč. I/1); ugotovilo je,

da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova

neizplačanih plač, v zneskih, ki so navedeni v vseh alineah točke

I/2a, z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila in od gornjih

plač obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke na plačilo

vseh prispevkov in drugih davščin po veljavnih predpisih, ki

urejajo plače; ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do

tožene stranke iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust v

zneskih:

- 60.877,00 SIT regresa za letni dopust 2003 z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.1.2004 dalje do plačila, kar tožeča

stranka zahteva več, se zavrne;

- 98.000,00 SIT regresa za letni dopust 2004 z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.10.2004 dalje do plačila, kar tožeča

stranka zahteva več, se zavrne (tč. I/b); ugotovi se, da obstoji

terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 100.000,00

SIT;

- da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke na vrnitev

orodja po zadolžnici, ki je sestavni del sodbe, pod zaporedno št.

od 1 do 7.

V ostalem delu se pobotni ugovor tožene stranke zavrne.

Navedeno orodje je dolžna tožeča stranka vrniti toženi stranki v

roku 15 dni pod izvršbo.

Računalnik ostane v lasti tožeče stranke s tem, da sama poravna

neplačani del kupnine (tč. I/3).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki ob pobotu zgoraj

navedenih medsebojnih terjatev izplačati plače v višini, kot

so navedene v vseh alineah tč. 4/a/II z zakonskimi zamudnimi

obrestmi do plačila in od tako izplačanih plač mora tožena

stranka plačati vse prispevke in davke ter druge davščine po

veljavnih predpisih, ki urejajo plače, vse v 15 dneh, da ne bo

izvršbe.

Tožena stranka je dolžna izplačati tožeči stranki iz naslova

regresa zneske:

- 60.877,00 SIT regresa za letni dopust 2003 z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.1.2004 dalje do plačila, kar tožeča

stranka zahteva več, se zavrne;

- 98.000,00 SIT regresa za letni dopust 2004 z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.10.2004 dalje do plačila, kar zahteva

tožeča stranka več, se zavrne, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe

(tč. II/b).

Tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni

dopust za leto 2003 v višini 90.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 1.1.2004 dalje do plačila, pa je zavrnilo (tč. II/5).

Obenem pa je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki

povrniti stroške postopka v višini 229.680,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh, da ne

bo izvršbe (tč. III izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka smiselno iz vseh

pritožbenih razlogov po določbi 338. čl. ZPP s smiselnim

predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi

sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne temu sodišču v novo

sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kljub pričevanju

zastopnika tožene stranke B.B. in dokazom napačno ugotovilo in

razsodilo prisojo terjatev od 19.2.2004 do 19.5.2004 z zakonskimi

zamudnimi obrestmi, saj je prva neplačana terjatev neto plače

nastopila 19.6.2004. Nadalje je sodišče napačno ugotovilo, da so

plačilne liste tudi dokaz o plačilu, katere tožena stranka ni

predložila. Tožena stranka je večkrat povedala, da je tožeča

stranka prejemala denar v gotovini. Poleg tega je tožena stranka

večkrat poudarjala, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo

zaradi neizplačila neto plače za mesec maj 2004 in je s tem dala

vedeti, da so bila prejšnja izplačila opravljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve

stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati,

ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve

stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa

odločilna dejstva, in nanje tudi pravilno uporabilo materialno

pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo

bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99 -

2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno

sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča

prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti

sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke ugotavlja

pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno

delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ravno tako tudi

delno ugodilo pobotu tožene stranke in na podlagi pobota

medsebojnih terjatev utemeljeno razsodilo, da je tožena stranka

dolžna tožeči stranki izplačati vtoževane terjatve, kot to izhaja

iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Namreč tožeči stranki je

delovno razmerje prenehalo dne 18.6.2004, kar je razvidno iz

sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 30.6.2004 (dokaz

A/3). Namreč "sklep" o prenehanju delovnega razmerja z dne

30.6.2004 smiselno predstavlja izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi po 2. alinei 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002). ZDR pa v 83. čl. določa,

da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi

delavcu omogočiti zagovor, vendar ga ni poklicala na zagovor.

Tožena stranka ob izdaji odpovedi očitno ni ravnala v skladu z

določbami veljavnega zakona o delovnih razmerjih, zato je ta

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V 110. čl. ZDR v

1. odst. pa je določeno, da lahko delavec in delodajalec izredno

odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s

tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh

strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka

odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila pogodba

sklenjena.

Med pravdnima strankama je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za

nedoločen čas, tožena stranka pa je tožečo odpustila iz razloga

neopravičenega izostanka z dela, kar je po novem ZDR razlog za

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožeči

stranki ni omogočila zagovora, izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi je podala tožeči stranki iz razlogov, ki jih je sama

zakrivila, zato ni šlo za izredno odpoved pogodbe iz

neupravičenih razlogov, kot to zmotno meni tožena stranka. Tožena

stranka je celo izpovedala, da je tako ravnala zato, ker ni imela

znanja o pravilnem postopku izdaje izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi. Tako je tožena stranka ravnala v nasprotju z zakonom,

zato je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je bila

podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi med strankama

nezakonita in jo je zato pravno utemeljeno tudi razveljavilo. Ker

pa je tožeča stranka od dne 1.10.2004 dalje zaposlena pri drugem

delodajalcu, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo v okviru

postavljenega tožbenega zahtevka, da se tožeči stranki prizna

obstoj delovne dobe od 16.6.2004 do 30.9.2004, katero je tožena

stranka dolžna vpisati v njeno delovno knjižico.

Da pa je prišlo do izostanka z dela tožeče stranke in ostalih

delavcev izhaja iz izpovedbe prič M.S., ki je izpovedal, da se

spominja, da je bilo delavcem tožene stranke rečeno, naj ostanejo

po spornem 18.6.2004 kar doma, in pa izpovedbe J.P., ki je

izpovedal, da so delavci nekaj dni pred 18.6.2004 povedali toženi

stranki, da v kolikor ne bodo dobili plače, bodo ostali po tem

datumu doma. Tožena stranka pa jim je odvrnila, da naj kar

ostanejo doma. Na podlagi teh izpovedb, vključno z izpovedbo

tožeče stranke kot stranke, je sodišče prve stopnje utemeljeno

zaključilo, da je tožena stranka sama zakrivila, da so delavci,

med katerimi je bila tudi tožeča stranka, ostali po datumu

18.6.2004 doma, saj je glede nadaljnjega izostanka z dela tožena

stranka sama izjavila svoje strinjanje in na tak način izkazala

svojo voljo. Tako je sodišče prve stopnje ugodilo utemeljeno

tožbenemu zahtevku tožeče stranke na razveljavitev izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to izhaja iz izreka sodbe pod

tč. I/1.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve

stopnje ugotavlja pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe

tožene stranke utemeljene. Namreč, da je nastala prva neplačana

terjatev 19.6.2004, takšnega dokaza ni predložila niti na prvi

niti na drugi stopnji; poleg tega pa plačilnih list ni predložila

sodišču, čeprav je sama predlagala izvedbo teh dokazov in jo je

sodišče pozivalo na njihovo vrnitev; tožena stranka pa tudi ni

prerekala vtoževanih plač po višini. Iz teh odločilnih razlogov

meni pritožbeno sodišče, da je pritožbena navedba neutemeljena.

Poleg tega tudi ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke,

češ da je večkrat poudarila, da je do prenehanja delovnega

razmerja prišlo zaradi neizplačila neto plač za mesec maj 2004 in

da je s tem dala vedeti, da so prejšnja plačila bila opravljena,

saj ni predložila nobenih dokazov o tem. Zato zaključuje

pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje

materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene

stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz

izreka te sodbe.