Appeal dismissed; prior employer's work time counts for resignation period under collective agreement.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča

prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pri določitvi dolžine odpovednega roka pri redni odpovedi PZ iz

poslovnega razloga se upošteva tudi delovna doba, ki jo ima

delavec pri prejšnjih delodajalcih, tudi če ti niso pravni

predniki delodajalca, če je šlo za prevzem k drugemu delodajalcu

po prejšnjih delovnopravnih predpisih (15. člen ZTPDR, 15. člen

SKPGd/97), na podlagi katerih je delavec pridobil pravico, da se

delovna doba pri prejšnjem delodajalcu pri uveljavljanju pravic

iz DR upošteva kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Drugačno

stališče bi pomenilo poseg v že pridobljeno pravico delavca, za

kar v veljavni delovnopravni zakonodaji ni pravne podlage.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. I. odst. izreka izpodbijane

sodbe tožniku zaradi pripoznave tožene stranke prisodilo tožniku

vtoževani znesek iz naslova regresa za letni dopust za leto 2002

in 2003. V 2. tč. I. odst. izreka izpodbijane sodbe je toženi

stranki naložilo, da tožniku izplača odpravnino v znesku

1.250.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2003 do

plačila, v 3. tč. I. odst. izreka izpodbijane sodbe je toženi

stranki naložilo, da izplača tožniku znesek 146.332,00 SIT iz

naslova jubilejne nagrade z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

24.6.2003 dalje do plačila, v 4. tč. I. odst. izreka izpodbijane

sodbe pa je naložilo toženi stranki, da tožniku izplača

odškodnino zaradi premalo odobrenega odpovednega roka v znesku

460.871,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2003 do

plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo. Kar je zahteval tožnik več

(to je znesek 4.282,00 SIT iz naslova jubilejne nagrade ter

obresti od vtoževane odpravnine in odškodnine za obdobje od

1.9.2003 do 17.10.2003), je zavrnilo (II. odst. izreka). V III.

odst. izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku povrne

njegove pravdne stroške v znesku 195.778,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 6.4.2004 do plačila, v 8 dneh in pod

izvršbo, v IV. odst. izreka pa je odločilo, da tožena stranka

sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje

tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi

ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek

zavrne kot neutemeljen s stroškovno posledico ali da jo

razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V

pritožbi navaja, da iz sporazuma o prevzemu delavcev z dne

5.12.2001 in sklepa o razporeditvi z dne 13.12.2001 ne izhaja, da

se delovna doba tožnika upošteva, kot da ni spremenil zaposlitve.

Ker je sodišče kljub temu štelo, da se delovna doba tožniku

upošteva, kot da ni spremenil zaposlitve pri toženi stranki, je

storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP. Če v sporazumu med delodajalcema, na podlagi

katerega je delavec prevzet na delo k drugemu delodajalcu, ni

izrecno navedeno, da se delovna doba delavcu kot podlaga za

uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da

delavec ni spremenil zaposlitve, delavcu taka pravica ni

zagotovljena. Če delavec zoper sklep o razporeditvi k drugemu

delodajalcu, ki takšne določbe ne vsebuje, ni vložil pravnega

sredstva, je takšen sklep postal pravnomočen in izvršljiv, zato

ne more več uveljavljati zahtevkov iz tega naslova. Iz določb

kolektivnih pogodb nikakor ne izhaja, da ima delavec ob

prerazporeditvi k drugemu delodajalcu pravico, da se mu pri

uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja šteje, kot da do

spremembe zaposlitve ni prišlo. To je le pogoj, pod katerim sme

delodajalec razporediti delavca. Če tega pogoja ne izpolni, ima

delavec pravico do pravnega varstva, ki pa jo lahko izkoristi ali

ne. Tožnik je vedel, da mu v sklepu o razporeditvi ni

zagotovljeno, da se mu bo pri uveljavljanju pravic iz delovnega

razmerja štelo, kot da ni prišlo do spremembe zaposlitve. To

pomeni, da je bil tožnik razporejen v toženo stranko brez zgoraj

navedenega izpolnjenega pogoja, zato sedaj ne more več

uveljavljati pravic iz tega naslova, ker pravnih sredstev zoper

takšno razporeditev ni uveljavljal.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v tistem

delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu (1. odst. 350.

čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer

je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka

iz 2. odst. 350. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega

prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje

zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. tč. 2. odst.

339. čl. ZPP, ni storilo, kot tudi ni storilo preostalih

bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno

sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno

ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno

odločitev.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje,

da je potrebno pri odločitvi o utemeljenosti tožnikovega

tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine, jubilejne nagrade za

30 let delovne dobe in odškodnine za premalo odobren odpovedni

rok upoštevati delovno dobo, ki jo je tožnik dopolnil tako pri

toženi stranki kot tudi pri prejšnjih delodajalcih, torej pri

družbi N.in pri družbi A.. Na podlagi dokaznega postopka je

namreč sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prehod

tožnika od družbe N. v družbo A. in prehod tožnika od družbe A. k

toženi stranki potrebno opredeliti kot prevzem tožnika k drugemu

delodajalcu, kot so ga v spornem obdobju določali 15. čl. Zakona

o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ,

št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot

predpis RS), 15. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske

dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) oz. 17. čl.

Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (panožna

kolektivna pogodba; Ur. l. RS, št. 10/98 in nadalj.). Tako je iz

sklepa z dne 11.4.2001 (A 1), ki ga je izdala družba N.. in

pogodbe o zaposlitvi (A 2), ki sta jo 1.5.2001 sklenila tožnik in

družba A., jasno razvidno, da je bil tožnik od družbe Novotehna v

družbo A. prevzet na podlagi določb 15. čl. ZTPDR, 15. čl. SKPgd

oz. 17. čl. panožne kolektivne pogodbe. Tožnik in družba A.

sta se v 1. tč. pogodbe o zaposlitvi dogovorila, da se tožniku s

sklenitvijo delovnega razmerja delovna doba ne prekine in da se

pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da

do sprememb zaposlitve ni prišlo. V 1. tč. te pogodbe sta torej

pogodbeni stranki povzeli vsebino določbe 3. alinee 1. odst. 15.

čl. SKPgd oz. 3. alinee 1. odst. 17. čl. panožne kolektivne

pogodbe. Navedena člena sta podrobno uredila pogoje za prevzem

delavcev na delo k drugemu delodajalcu. Glede na to je potrebno

zaključiti, da se delovna doba tožnika pri družbi N. in družbi

A. kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja

upošteva, kot da tožnik ni spremenil zaposlitve.

Enako pa je potrebno opredeliti tudi prehod tožnika od družbe

A. k toženi stranki. Družba A. in tožena stranka sta namreč dne

5.12.2001 sklenili sporazum o prevzemu delavcev (B 3), sklicujoč

se na določbo 15. čl. ZTPDR in 17. čl. panožne kolektivne

pogodbe. Iz 1. čl. tega sporazuma je še razvidno, da je bila pri

družbi A. ukinjena dejavnost servisiranja vozil v PE K.. Ker je s

to dejavnostjo nadaljevala tožena stranka, se je zavezala

prevzeti tudi poimensko navedene delavce (med njimi tudi tožnika)

in jih razporediti na delovna mesta, ki ustrezajo stopnji njihove

strokovne izobrazbe. V tem sporazumu je bilo še dogovorjeno, da

delavci pri toženi stranki obdržijo status zaposlitve, kot so ga

imeli pri družbi A. in da jim ob razporeditvi pripadajo pravice,

ki izhajajo iz SKPgd in panožne kolektivne pogodbe. Na podlagi

tega sporazuma je bil tožnik s sklepom družbe A. (A 3) razporejen

k toženi stranki. Tudi ta sklep je bil izdan na podlagi 15. čl.

ZTPDR in 17. čl. panožne kolektivne pogodbe, kar vse je ugotovilo

že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Glede na navedeno je potrebno tudi prehod tožnika od družbe A.

k toženi stranki opredeliti kot prevzem tožnika, kljub temu, da

sicer v sklepu o razporeditvi (A 3) oz. v pogodbi o zaposlitvi,

sklenjeni med tožnikom in toženo stranko (A 4), to ni izrecno

navedeno. Bistveno za ugotovitev, če je delavec prevzet na delo k

drugemu delodajalcu, je, da so bili za ta prevzem izpolnjeni vsi

pogoji, ki jih določata 15. čl. SKPD oz. 17. čl. panožne

kolektivne pogodbe. V takšnem primeru so delavcu pripadale vse

pravice, ki sta jih v zvezi s prevzemom dajali SKPgd oz. panožna

kolektivna pogodba, vključno z upoštevanjem delovne dobe, kot da

delavec ni spremenil zaposlitve. Dejstvo, da niti družba A.

niti tožena stranka te tožnikove pravice nista izrecno zapisali v

sklepu o razporeditvi oz. v pogodbi o zaposlitvi (A 3, A 4), še

ne pomeni, da tožniku ta pravica ne pripada. Glede na to je

neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je prav zaradi

tega tožnikov zahtevek neutemeljen, izpodbijana sodba pa

nezakonita. Z ozirom na to, da je bilo v 3. tč. izreka sklepa o

razporeditvi (A 3) določeno, da ima tožnik pri drugem delodajalcu

vse pravice in obveznosti, ki izhajajo iz SKPgd in panožne

kolektivne pogodbe in ker v tem sklepu ni bilo odločeno, da

tožnik ne bi bil upravičen do vštevanja delovne dobe pri

prejšnjih delodajalcih, kot da ni spremenil zaposlitve, tožena

stranka s pritožbo neutemeljeno zatrjuje, da tožnik do te pravice

ni upravičen, ker zoper sklep o razporeditvi ni vložil pravnega

sredstva.

Ker je bila torej tožniku pri toženi stranki 1.9.2003 podana

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A 5),

pri čemer pa tožena stranka pri določitvi odpravnine, dolžine

odpovednega roka in pri jubilejni nagradi ni upoštevala tudi

delovne dobe tožnika pri družbah N. in A., je sodišče prve

stopnje tožnikovemu zahtevku iz naslova odpravnine, odškodnine

zaradi prekratkega odpovednega roka (Zakon o delovnih razmerjih,

Ur.l. RS, št. 42/2002; čl. 109, čl. 92) utemeljeno ugodilo in mu

prisodilo vtoževano odpravnino na podlagi 109. čl. ZDR oz.

odškodnino zaradi prekratkega odpovednega roka, do katerega je

bil sicer tožnik upravičen na podlagi 92. čl. ZDR. K temu

pritožbeno sodišče dodaja, da je sicer 5. odst. 92. čl. ZDR

opredelil, da se v zvezi z določitvijo dolžine odpovednega roka v

delovno dobo pri delodajalcu šteje tudi delovna doba pri njegovih

pravnih prednikih. Kljub temu pa je potrebno pri upoštevanju

delovne dobe tožnika kot osnove za izračun odpravnine in dolžine

odpovednega roka (pa tudi jubilejne nagrade), upoštevati tudi

delovno dobo pri tožnikovih prejšnjih delodajalcih, ki sicer niso

bili pravni predniki tožene stranke. Tožnik je namreč na podlagi

prejšnjih delovnopravnih predpisov pridobil pravico do

upoštevanja delovne dobe pri prejšnjih delodajalcih, kot da ni

spremenil zaposlitve, za poseg v to že pridobljeno pravico

tožnika pa ni pravne podlage v veljavni delovnopravni zakonodaji.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik dopolnil 30 let

delovne dobe 23.5.2003, ko je bil še v delovnem razmerju pri

toženi stranki, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo

tudi jubilejno nagrado v višini in z zapadlostjo, kot jo je

opredelil 52. čl. panožne kolektivne pogodbe.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, niti niso

bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodiče po uradni

dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot

neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve

stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165.

čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije

svoje stroške pritožbenega postopka.