Employment termination notice deadlines are preclusive periods starting from the new law's enactment, not the original event date.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Roki za podajo redne odpovedi PZ iz 5. odstavka 88. člena ZDR so

pričeli teči šele z uveljavitvijo novega ZDR/2002, ki jih je

uzakonil, tudi če je razlog za redno odpoved PZ iz poslovnega

razloga (ukinitev delovnega mesta) nastal že julija 2002.

Roki iz 5. odstavka 88. člena ZDR so materialni roki, ki so

prekluzivne narave in po njihovem izteku delodajalec delavcu

ne more zakonito redno odpovedati PZ. Delavec kot šibkejša

pogodbena stranka, ki je v odvisnem razmerju do delodajalca,

po preteku rokov iz 5. odstavka 88. člena ZDR ni več v

negotovosti, ali mu bo delodajalec podal odpoved PZ. Odprava

negotovosti tožnika (delavca), ali bo upnik (delodajalec)

zoper njega uveljavljal pravico (odpovedal PZ), je v pravni

teoriji eden od bistvenih razlogov za določitev prekluzivnih

rokov (komentar 370. člena ZOR dr. Stojana Cigoja). To

stališče potrjuje 1. stavek 5. odstavka 88. člena ZDR, ki

delodajalcu nalaga, da mora odpoved PZ podati v roku 30-ih

dni od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v

6-ih mesecih od nastanka razloga. Enako velja tudi glede

rokov za podajo odpovedi PZ iz krivdnega razloga, ki ima

znake KD (2. stavek 5. odstavka 88. člena ZDR). Če bi roke

iz 5. odstavka 88. člena ZDR šteli za zastaralne roke, bi

bilo potrebno glede na 11. člen ZDR, ki napotuje na smiselno

uporabo določb civilnega prava, upoštevati določbe OZ glede

zadržanja in pretrgana zastaranja, kar bi povečalo

negotovost delavca glede morebitne odpovedi PZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki je bila

dana tožniku in na podlagi katere mu je delovno razmerje pri

toženi stranki prenehalo po izteku 45-dnevnega odpovednega roka.

Poleg tega je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi

stranki še vedno traja z vsemi pravicami iz dela.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje

tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi

ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve

stopnje v novo sojenje oz. da tožbeni zahtevek tožnika zavrne v

celoti, obenem pa mu naloži, da povrne toženi stranki pravdne

stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne

odločbe do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V pritožbi navaja,

da je bila pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko

sklenjena za določen čas in sicer za trajanje mandata sekretarja,

to je za obdobje štirih let. S sklenitvijo sodne poravnave v

individualnem delovnem sporu opr. št. Pd X/2002, na podlagi

katere je bil tožnik poplačan iz naslova plač in iz naslova

jubilejne nagrade za 30 let dela, je tožnik močno obremenil

proračun tožene stranke ter celo ogrozil njen obstoj. Tožnik bi

si moral sam urediti svoj delovnopravni status. O osebnosti

tožnika govori dejstvo, da je bila tožniku dana prepoved prostega

prihoda k toženi stranki oz. prihod k toženi stranki samo pod

nadzorstvom. Tožnik je po koncu opravljanja funkcije sekretarja

za seboj pustil le kup neplačanih računov, vsi člani pa so že

celo leto pred tem zahtevali, da se delovno razmerje z njim

prekine. Zaradi tega tožnik ni bil več ponovno izvoljen za

funkcijo sekretarja, tožena stranka pa je bila korektna in mu je

podaljšala mandat do 15.6.2002. Po tem času si je tožnik sam

pričel iskati novega delodajalca, kar je razvidno tudi iz

zapisnika 5. seje tožene stranke z dne 4.7.2002. Tako je bilo

tožniku jasno, da mu tožena stranka ne more več nuditi ustrezne

zaposlitve. Tožena stranka tožnika ni šikanirala. Prav nasprotno,

tožnik je šikaniral toženo stranko. Tožnik je že od decembra 2002

v bolniškem staležu. V času bolniškega staleža je tudi prejel

sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, v

bolniškem staležu pa se nahaja še danes. Sodišče prve stopnje je

zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da se je

tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi z dne 4.7.2002, medtem ko mu je odpoved podala

22.8.2003. Po drugi strani pa sodišče ugotavlja, da je bila

odpoved podana v zakonsko določenem roku, to je v 30 dnevnem

subjektivnem roku kot tudi šestmesečnem objektivnem roku. To pa

predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Zakonski materialni

roki za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih

razlogov niso prekluzivni roki. Tožena stranka je poskušala

tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi zato, ker je bila v težki

finančni situaciji, saj je morala za poplačilo dogovorjenega

zneska iz sodne poravnave najeti tudi kredit. Glede na to je

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala v

šestmesečnem objektivnem roku, odkar je zvedela za novo nastalo

težko finačno situacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99

-2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev

določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno

dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo na

podlagi ugotovitve, da se je tožena stranka z razlogi za redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika seznanila že s 4.7.2002,

odpoved pa je podala šele 22.8.2003. Glede na to je zaključilo,

da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dana tako

po preteku 30 dnevnega subjektivnega zakonsko določenega roka kot

tudi po preteku šestmesečnega objektivnega zakonsko določenega

roka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z ugotovitvijo, da je

bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana tožniku

po izteku zakonsko določenih rokov iz 5. odst. 88. čl. Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR; Ur.l. RS, št. 42/2002), soglaša tudi

pritožbeno sodišče. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je

tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi (A 4)

dne 22.8.2003 pod št. 30/2003-SKEI. Iz obrazložitve izpodbijane

odpovedi izhaja, da je tožena stranka to odpoved dala na podlagi

sklepa, ki ga je 4.7.2002 sprejel OO SKEI K. na 5. seji. Na tej

seji je bilo ugotovljeno, da začasno zaradi ekonomskih razlogov

ne obstaja več potreba po opravljanju dela sekretarja OO. Ob

upoštevanju navedenega je tožena stranka tožniku sklicujoč se na

1. alineo 1. odst. 88. čl. ZDR izdala sporno redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri presoji

zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče

prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 5. odst. 88. čl. ZDR, iz

katere izhaja, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30

dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v

šestih mesecih od nastanka razloga. Ker je bilo v izvedenem

dokaznem postopku ugotovljeno, da se je tožena stranka seznanila

z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku že 4.7.2002, je

sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila redna odpoved

pogodbe o zaposlitvi z dne 22.8.2003 podana po preteku

subjektivnega 30 dnevnega roka in tudi po preteku objektivnega

šestmesečnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga.

V zvezi s tem tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno

očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339.

čl. ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi

navedlo, da je bila odpoved podana v zakonsko določenem roku. Iz

obrazložitve izpodbijane sodbe (obrazložitev str. 5, 1. odst.) je

namreč jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da

je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dana po preteku

zakonsko določenega roka, to je 30 dnevnem subjektivnem oz.

šestmesečnem objektivnem roku, v katerem lahko delodajalec poda

odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa v okviru navedenega roka, kot

to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Navedena roka sicer

z ozirom na dejstvo, da je ZDR, ki ju je uzakonil, pričel veljati

šele s 1.1.2003, pred pričetkom uveljavitve citiranega zakona

nista mogla teči, vendar pa je bila tožena stranka z razlogom za

redno odpoved pogodbe o zaposlitvi nedvomno seznanjena tudi

1.1.2003. Glede na to je bila sporna redna odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožniku dana prepozno.

Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno zatrjuje, da roka iz

5. odst. 88. čl. ZDR nista prekluzivne narave. Citirana določba

onemogoča delodajalcu, da bi zaradi razloga, ki je nastal pred

pričetkom teka rokov iz te določbe, delavcu odpovedal pogodbo o

zaposlitvi. Kolikor delodajalec te roke zamudi, izgubi pravico

odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz tega razloga. Ob upoštevanju

navedenega je potrebno roke iz 5. odst. 88. čl. ZDR šteti kot

materialne roke, ki so hkrati tudi prekluzivni, to pa pomeni, da

jih ni mogoče podaljšati in da po njihovem izteku delodajalec ne

more več zakonito redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavcu.

Razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti namreč v določeni

časovni povezavi z odpovedjo. Delavec kot šibkejša pogodbena

stranka, ki je v odvisnem položaju v razmerju do delodajalca, v

takšnem primeru po preteku rokov iz 5. odst. 88. čl. ZDR ne bo

več v negotovosti glede tega, če se bo delodajalec odločil

izvesti postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odprava

negotovosti dolžnika (v konkretnem primeru delavca), če bo upnik

(delodajalec) uveljavljal svojo pravico (če bo delavcu odpovedal

pogodbo o zaposlitvi) pa je po strokovni literaturi eden

bistvenih namenov določitve prekluzivnih rokov (tako komentar

370. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih s komentarjem dr.

Stojana Cigoja, Ljubljana 1978). Temu stališču v prid govori tudi

1. stavek 5. odst. 88. čl. ZDR, ki nalaga delodajalcu, da mora

podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za

redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Drugi stavek 5. odst. 88. čl. ZDR pa daje delodajalcu možnost, da

lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na

strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja (torej v

primeru posebno hudih kršitev) tudi v 30 dneh od tedaj, ko se je

izvedelo za kršitev pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega

razmerja in za storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Iz

enakih razlogov ima po stališču pritožbenega sodišča tudi ta 30

dnevni rok iz 2. stavka 5. odst. 88. čl. ZDR naravo prekluzivnega

roka, ki prične teči, ko se izve za kršitev pogodbene ali druge

obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca, medtem ko je

t.i. objektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi vezan na čas,

ko je možen kazenski pregon. Kolikor bi roke iz 5. odst. 88. čl.

šteli za zastaralne roke, bi bilo potrebno pri njih z ozirom na

določbe splošnih pravil civilnega prava, ki se na podlagi 11. čl.

ZDR smiselno uporabljajo tudi glede prenehanja pogodbe o

zaposlitvi, upoštevati tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ,

Ur. l. RS, št. 83/2001) o zadržanju in pretrganju zastaranja, kar

pa bi prav gotovo povečalo negotovost delavca v zvezi z morebitno

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Stališče pritožbenega sodišča, da

so roki iz 5. odst. 88. čl. prekluzivne narave, ne nasprotuje

345. čl. OZ, ki določa, da se pravila o zastaranju ne uporabljajo

v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba

vložiti tožbo ali opraviti določena dejanja, ker bi bila sicer ta

pravica izgubljena. Če delodajalec ne poda odpovedi pogodbe o

zaposlitvi v rokih iz 5. odst. 88. čl. ZDR, izgubi pravico do

podajanja te odpovedi.

Tožena stranka nadalje v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da naj

bi bil razlog redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenjena sodna

poravnava z dne 3.7.2003 (A 6). Iz vsebine te sodne poravnave je

razbrati, da je bila le-ta sklenjena v zvezi z prenehanjem

delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki dne 15.12.2002 in

da se je v tej poravnavi ugotovilo, da tožniku tega dne delovno

razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja. Iz

izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi

bila ta podana na podlagi citirane sodne poravnave, kot to

zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Neutemeljena je tudi

pritožbena navedba tožene stranke, da je imel tožnik s toženo

stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, saj

izvedeni dokazi ne nudijo opore takšni ugotovitvi. Iz spisovnih

podatkov je namreč razvidno, da se je tožnik kot sekretar pri

toženi stranki zaposlil s 1.5.1997 (B 2) in da je bil pri toženi

stranki zaposlen tudi po prenehanju mandata vse do redne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi z dne 22.8.2003. Iz sodne poravnave z dne

3.7.2004 je sicer razbrati, da mu je pri toženi stranki delovno

razmerje prenehalo 15.12.2002, vendar je bilo z omenjeno sodno

poravnavo, ki ima moč izvršilnega naslova, dogovorjeno, da

tožniku delovno razmerje navedenega dne ni prenehalo in da mu še

traja. S to sodno poravnavo je prišlo do rešitve individualnega

delovnega spora z opr. št. Pd X/2003, ki se je vodil pri Delovnem

sodišču v M.

Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da

je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke nezakonita zato,

ker je bila podana po izteku zakonsko določenih rokov, pritožbeno

sodišče na ostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja,

ker za rešitev tega individualnega delovnega spora niso

relevantne.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti

razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti,

je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot

neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje

(353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške

pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl.

ZPP).