Employer dismissed employee for excessive alcohol; blood test lawful without blood draw authority.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Razlog za podajo izredne odpovedi PZ po 2. alinei 1. odstavka

111. člena ZDR je podan, saj imel tožnik, zaposlen ne delovnem

mestu nadzornika centralnega ogrevanja za stanovanjske bloke, v

delovnem času v krvi več kot 2. promila alkohola. Ker bi delo v

alkoholiziranem stanju lahko pomenilo veliko nevarnost za ljudi

in premoženje, delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do

izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR).

Delodajalec je alkoholiziranost tožnika ugotovil prek

alkotesta, ki ga je izvedla oseba, ki je imela za to

opravljen strokovni izpit. Tožnikovo stanje bi lahko

ugotovila npr. tudi z drugimi dokazi (izpoved prič). Vendar

pa delodajalec nima pooblastila za odvzem telesnih tekočin

delavcu (kot npr. odvzem krvi po Zakonu o cestnem prometu),

zato dejstvo, da alkoholiziranosti tožnika ni ugotavljal z

analizo krvi, ne pomeni, da je podana izredna odpoved PZ

nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za

razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

1.12.2003 (1. točka izreka), poziv nazaj na delovno mesto nadzor

centralnega ogrevanja za stanovanjske bloke in poslovne prostore

(2. točka izreka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi obračun

in plačilo pripadajočih plač od 1.12.2003 dalje, skupaj z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih

plač v plačilo, torej od vsakega 18. dne v tekočem mesecu za

plačo predhodnega meseca z obračunom bruto in izplačilom neto

zahtevkov ter vpisa delovne dobe v delovno knjižico od 1.12.2003

dalje (3. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za povračilo

pravdnih stroškov (4. točka izreka).

Tožnik je vložil pritožbo iz vseh razlogov po določilih 1. odst.

338. člena ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi

in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi

tožbenemu zahtevku v celoti oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in

zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ter da o

stroških postopka odloči kot o nadaljnjih stroških postopka.

Navajal je, da tožena stranka ni izkazala utemeljenega razloga,

ki bi narekoval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega

razloga. Tožnik je spil le manjšo količino alkoholnih pijač, pri

čemer se je počutil treznega ter sposobnega za delo. Dejstvo, da

je delavski svet tožene stranke že februarja 1993 sprejel sklep

glede poostrene kontrole vseh zaposlenih glede uživanja alkohola

in delovne discipline, bi moralo toženo stranko še toliko bolj

zavezovati k načinu ugotavljanja eventualne stopnje

alkoholiziranosti posamičnega delavca in glede preizkusa, ki bi

ga morale opravljati usposobljene osebe. Pooblaščeni delavec je

strokovni izpit opravil šele kasneje. Tožena stranka bi morala

uporabiti določila Zakona o varnosti v cestnem prometu in tožniku

odrediti odvzem telesnih tekočin neposredno po opravljenem prvem

preizkusu, ko je pritožnik protestiral glede rezultatov. Čeprav

je tožnik priznal, da je bil dne 17.11.2003 pod vplivom alkohola,

se ni počutil vinjenega in je bil sposoben opravljati svoje delo.

Tožnik je priglasil tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru

pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo

materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka,

kot to določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku

(Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Na podlagi navedenega

preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo

absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in je na pravilno

ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki

sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene ugovore pa

dodaja:

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na

delovnem mestu "nadzor centralnega ogrevanja za stanovanjske

bloke in poslovne prostore". Pogodba o zaposlitvi je v 7. členu

določala, da bo tožnik glede varstva pri delu spoštoval določila

pravilnika o varstvu pri delu, ukrepi za posebno varstvo delavcev

pa so bili tožniku pojasnjeni pred podpisom pogodbe, kar je

tožnik potrdil s podpisom pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je

dne 19.11.2003 tožniku izdala obdolžitev pred izredno odpovedjo

pogodbe o zaposlitvi in navajala, da se tožniku očita kršitev po

2. alinei 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št.

42/2002 - ZDR), ker je bilo ugotovljeno, da je bil dne 17.11.2003

pod vplivom alkohola in je s tem naklepoma huje kršil pogodbene

ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je dne

27.11.2003 podal zagovor. Direktorica tožene stranke je tožniku

dne 1.12.2003 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz

krivdnega razloga in ugotovila, da je imel tožnik po preizkusu z

alkotestom po izdihanem zraku dne 17.11.2003 2,07 promile in 2,12

promile alkohola v organizmu. Tožena stranka je glede na to, da

je tožnikovo delo takšne narave, da delo v alkoholiziranem stanju

lahko pomeni v vsakem trenutku veliko ogroženost za ljudi in

premoženje tudi ugotovila, da z njim ni mogoče nadaljevati

delovnega razmerja, s čemer je tožena stranka ugotavljala tudi

pogoj iz 1. odst. 110. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve

stopnje, da je bil tožnik dne 17.11.2003 na svojem delovnem mestu

"nadzor centralnega ogrevanja za stanovanjske bloke in poslovne

prostore" alkoholiziran in je s tem naklepoma huje kršil

pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj iz

izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je dne 17.11.2003 R.

B., delavec družbe P. d.o.o. opravil dva preizkusa tožnikove

alkoholiziranosti po izdihanem zraku in sicer ob 19.25 uri, ko je

pokazal rezultat 2,07 promila in ob 19.33 uri, ko je pokazal

rezultat 2,12 promila alkohola po izdihanem zraku.

Glede na podane vsebinske ugovore v zvezi izvajanjem postopka o

ugotavljanju alkoholiziranosti, pritožbeno sodišče poudarja, da

lahko delodajalec alkoholiziranost ugotavlja na kakršenkoli način

in ni nujno, da bi jo ugotavljal z alkotestom. Tožena stranka bi

lahko tožnikovo alhoholiziranost ugotavljala tudi s posameznimi

pričami. Konkretno je priča L. H. ocenil, da je tožnik okoli sebe

širil vonj po alkoholu in se je v izdihanem zraku tožnika čutilo,

da je zaužil alkoholno pijačo in je v pisarni, kjer se je nahajal

tožnik, čutil vonj po alkoholu. Dejstvo je tudi, da je tožnik sam

povedal, da je užival alkohol, pri čemer pa se je po lastni oceni

čutil sposobnega za opravljanje dela. Tudi po oceni pritožbenega

sodišča je tožnik naklepoma kršil svoje pogodbene obveznosti,

najmanj pa iz hude malomarnosti, saj se je zavedal ali bi se

moral zavedati, da lahko pri opravljanju dela nastanejo hude

posledice - nesreča, v kateri bi bilo ogroženo življenje in

zdravje tožnika in drugih oseb in bi lahko nastala tudi velika

materialna škoda. Posebej je ugotoviti, da so strokovni sodelavci

tožene stranke s tožnikom že predhodno večkrat opravljali

razgovore v zvezi z uživanjem alkohola in nenehnim kajenjem na

delovnem mestu. Tožnik je že predhodno dne 27.11.2002 na

zdravstvenem pregledu dobil negativno mnenje zaradi uživanja

alkohola. Na tem razgovoru so ga strokovni sodelavci in tudi

direktorica izrecno opozarjali, da ne sme uživati alkohola, kajti

sicer več ne bo smel opravljati svojega zahtevnega dela. Tožnik

je na svojem delovnem mestu opravljal nadzor nad kurilnimi

napravami, pri katerem se kot energent uporabljata ekstra lahko

kurilno olje in plin, tako da je bila pri njegovem delu potrebna

še posebna previdnost.

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil delavec P.d.o.o. strokovno

usposobljen za upravljanje z alkotestom, pri tem pa še posebej

poudarja, na kar je že opozorilo tudi sodišče prve stopnje, da je

delavski svet tožene stranke že dne 2.2.1993 sprejel sklep, da se

poostri kontrola vseh zaposlenih na delovnem mestu glede alkohola

in delovne discipline, ter da mora kontrola z alkostopom pokazati

rezultat nula, v konkretnem primeru pa je ugotoviti, da ni šlo za

majhno odstopanje od 0,00 promila, pač pa je pri tožniku bila

ugotovljena alkoholiziranost 2,07 promila oz. 2,12 promila

alkohola. Različni rezultati ugotavljanja alkoholiziranosti pa

tudi ne kažejo na nestrokovnost opravljanja preizkusa, saj je

znano, da se količina alkohola v izdihanem zraku v določenem času

spreminja, odvisno od tega, kdaj je bil alkohol uživan. Tako tudi

ni upošteven pritožbeni ugovor, da bi lahko na rezultate vplival

mobilni telefon, saj je priča Z. P. izpovedal, da ni navodil o

tem, da v času uporabe alkotesta oz. merjenja z alkotestom ne sme

biti v bližini mobilnih telefonov, mobilni telefoni bi lahko

vplivali na rezultat samo, če bi med merjenjem prišlo do klica na

mobilni telefon, ki bi se nahajal v bližini.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim ugovorom, da bi

tožena stranka morala v dvomu tožniku odvzeti telesne tekočine in

šele po takšnem preizkusu glede rezultatov in s strokovno analizo

krvi in urina ugotoviti, kakšna je bila tožnikova morebitna

alkoholiziranost. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim izrecno

poudarja, da takšnega pooblastila delovnopravna zakonodaja

delodajalcu ne omogoča in tako ni bilo mogoče analogno uporabiti

določila Zakona o varnosti v cestnem prometu in tožniku odrediti

obvezen odvzem telesnih tekočin.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka in

odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, saj v

postopku ni uspel, tožena stranka pa stroškov postopka ni

priglasila, ne glede na navedeno pa je šlo za spor o prenehanju

delovnega razmerja, ko po določilu 2. odst. 22. člena Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS)

delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid

postopka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot

neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje,

za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške

pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka

temelji na 1. odst. 165. člena ZPP.