Appeal dismissed; employer validly fired one teacher based on business reasons and selection criteria.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Delodajalec mora uporabiti kriterije za določitev presežnih

delavcev iz 100. člena ZDR le v primeru redne odpovedi PZ iz

poslovnih razlogov večjemu številu delavcev (96. člen ZDR),

ne pa v primeru redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga

enemu delavcu.

Dejstvo, da je tožena stranka odpovedala tožniku PZ iz poslovnega

razloga takoj po vrnitvi na delo po pravnomočni sodni odločitvi,

kjer je tožnik uspel v sodnem postopku, ne predstavlja

neutemeljenega razloga za odpoved PZ iz 2. alinee 89. člena ZDR

(vložitev tožbe ali udeležba v postopku zoper delodajalca zaradi

zatrjevanja kršitev pog. ali drugih obveznosti iz DR pred

arbitražnimi, sodnimi ali upravnimi organi). Tožena stranka je

dokazala obstoj poslovnega razloga (zmanjšano število potrebnih

učiteljev razrednega pouka kot posledica zmanjšanja števila

razredov), poleg tega pa je v postopku ugotavljanja, katermu

delavcu bo redno odpovedala PZ iz poslovnega razloga, primerjala

vse med seboj primerjive učitelje praktičnega pouka po kriterijih

KP za dejavnost vzgoje in izobraževanja. Ker je tožnik zbral

najmanjše število točk, je redna odpoved PZ zakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnika za ugotovitev, da je tožena stranka s sklepom z

dne 19.2.2003 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz

poslovnega razloga tožniku (1. točka izreka). Zavrnilo je

zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še vedno

traja, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (2. točka izreka).

Zavrnilo je zahtevek za poziv nazaj na delo in razporeditve k

opravljanju del v skladu s pogodbo o zaposlitvi in vpisa delovne

dobe v delovno knjižico za obdobje od prenehanja delovnega

razmerja do vrnitve na delo ter za isto obdobje obračuna

nadomestila plače v višini bruto plače, ki bi bila tožniku

obračunana, če bi delal in plačila nadomestila plače ter

izplačila neto razlike nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od zapadlosti plače 5. dne v mesecu za vsak pretekli

mesec do plačila (3. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za

plačilo pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje sodbe do plačila (4. točka izreka). Odločilo je, da

vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve

dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi

bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določilih 338.

člena ZPP. Menil je, da je tožnik med postopkom dokazal, da mu je

tožena stranka nezakonito in v nasprotju z določili Zakona o

delovnih razmerjih in Ustavo RS odpovedala pogodbo o zaposlitvi

iz poslovnega razloga. Navajal je, da je tožena stranka zoper

tožnika v letu 2001 izvedla disciplinski postopek in mu

nezakonito izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja, kar je

bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v

M.pod opr.št. Pd X/2002 z dne 29.10.2002. Prvi dan ob vrnitvi na

delovno mesto dne 17.12.2002 je bil tožniku s strani ravnateljice

odrejen letni dopust, po izkoriščenem letnem dopustu pa je prejel

obvestilo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako da od

izreka disciplinskega ukrepa leta 2001 ni več prebil niti 1

delovnega dne na delovnem mestu. Tožena stranka je tudi po

kriterijih iz Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in

izobraževanja arbitratno dodelila točke delavcu B. B., kljub

temu, da v času ocenjevanja predpisane izobrazbe ni imel. Navajal

je, da je tožena stranka ravnala neenakopravno v razmerju do

ostalih delavcev in diskriminatorno, s tem pa kršila 6. člen ZDR,

glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa 89. člen ZDR. 3. odst. 6.

člena ZDR določa posredno diskriminacijo (navidezno nevtralna

praksa delodajalca, ki postavlja nekoga v slabši položaj),

tožniku pa je bila tudi kršena ustavna pravica enakosti pred

zakonom v primerjavi s preostalimi 9 delavci. Sodišče prve

stopnje tudi ni dokončno odgovorilo na vprašanje, ali je

pravilno, da so v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi le enemu

delavcu uporabijo kriteriji iz 100. člena ZDR. V kolikor je

uporaba kriterijev dopustna, pa bi moralo sodišče upoštevati, da

je tožnik samohranilec, saj sam hrani in preživlja hči, prispevek

matere pa je, glede na višino stroškov minimalen. Zaradi

navedenega je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnika

ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku

ugodi, oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v

ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Tožnik je priglasil

pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem

pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne

bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 2. odst. 350.

člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 -

ZPP).

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno

uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo

zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno

sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča

prve stopnje in glede na podane pritožbene ugovore le še dodaja:

Neupošteven je pritožbeni ugovor, da je podana bistvena kršitev

določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP,

saj je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva

pomembna za odločitev, tako da je pritožbeno sodišče lahko

preizkusilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je odločilo

tako, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je med pravdnima

strankama tekel individualni delovni spor pod opr.št. Pd X/2002

zaradi disciplinskega prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je v

navedenem sporu uspel, tako da je sodba postala pravnomočna dne

6.12.2002, na podlagi navedene odločitve sodišča pa je tožena

stranka tožnika pozvala nazaj na delo v mesecu decembru zaradi

realizacije zaposlitve, s tem, da je bil tožniku takoj odrejen

dopust do 31.1.2003, ko se je ponovno javil v šoli mu je bilo

vročeno obvestilo o postopku za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi na delovnem mestu učitelj praktičnega pouka iz

poslovnih razlogov. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi mu je bila

vročena dne 21.2.2003, po 150 dneh odpovednega roka pa mu je

delovno razmerje v mesecu juliju 2003 prenehalo. Ministrstvo za

šolstvo RS višje sistemizacije delovnih mest ni potrdilo, v

januarju 2003 se je izpisal še en dijak in tako se je zmanjšalo

število razredov in se je lahko praktični pouk izvajal v eni

skupini manj kot do takrat. Direktorica drugačne rešitve kot

zmanjšanje števila enega učitelja praktičnega pouka ni našla,

tako da je eden od učiteljev praktičnega pouka kovinarskih

poklicev postal odveč in s tem je bil podan razlog za odpoved

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za enega učitelja

praktičnega pouka. Tožena stranka je pri odločitvi, kateremu

delavcu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, učitelje praktičnega

pouka strojništva točkovala po kriterijih za ugotavljanje

presežnih delavcev po določbah Kolektivne pogodbe za dejavnost

vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur.l. RS št.

52/94). Pri navedenem je tožnik dobil najmanjše število točk in

tako mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz

poslovnega razloga.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje,

da tožena stranka z navedenim ravnanjem tožnika ni šikanirala, in

da njegova odpoved ni bila posledica uvedbe disciplinskega

postopka oz. sproženja spora pred delovnim sodiščem, ker je

tožnik pravnomočno uspel s svojim tožbenim zahtevkom glede

prenehanja delovnega razmerja. Disciplinski postopek sam po sebi

ne pomeni šikane, zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke pa

je tožnik uspešno uveljavil svoje pravice pred sodiščem in ga je

tožena stranka po pravnomočno zaključenem postopku tudi pozvala

zaradi realizacije pravnomočne sodne odločbe. Tudi dejstvo, da je

na sestanke hodil avtomehanik Rodošek, kot vodja aktiva pri

avtomehanikih in ne tožnik rezkar, ne pomenijo šikane. Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da tudi ne drži pritožbena navedba, da je

sicer dejansko nepravilno točkovanje delavcu B. B. vplivalo na

odločitev o tem, da bo pogodba o zaposlitvi odpovedana tožniku.

Sodišče prve stopnje je že v izdani sodbi pojasnilo, da

ugotavlja, da B. B. v času točkovanja pogojev glede izobrazbe ni

izpolnjeval, saj je pedagoško - andragoško izobrazbo pridobil

šele na podlagi strokovnega izpita dne 12.3.2003, vendar pa

navedeno ni vplivalo na število točk, saj bi le-ta tudi ob

pravilnem točkovanju zbral večje število točk kot tožnik.

Neupoštevna je pritožbena navedba, da tožnik v postopku

"ugotavljanja presežnih delavcev" ni sodeloval, saj ZDR takšnega

sodelovanja delavca ne določa.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik v času točkovanja ni

bil samohranilec, kakor je to med postopkom pred sodiščem prve

stopnje in v pritožbenem postopku zatrjeval, saj je bilo

ugotovljeno, da je tožnik skrbel za svojo hči M. V., njena mati

pa je redno mesečno prispevala za njeno preživljanje 100 EUR-ov

in je bila tudi s sodbo Okrožnega sodišča v opr.št. Pd X/97 mati

zavezana prispevati za preživljanje po 12.500,00 SIT mesečne

preživnine.

Ni mogoče slediti tudi pritožbeni navedbi, da sodišče ni

odgovorilo na vprašanje ali je pravilno, da se v postopku

odpovedi pogodbe o zaposlitvi le enemu delavcu uporabijo

kriteriji iz 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št.

42/2002 - ZDR), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve

stopnje zavzelo pravilno pravno stališče, da ZDR ne določa, da bi

bilo v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga enemu delavcu potrebno uporabiti posebne kriterije

točkovanja, navedeni kriteriji za določitev presežnih delavcev

določeni v 100. členu ZDR, ki so našteti eximplikativno, veljajo

le za postopek odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih

razlogov po določilih 96. člena ZDR (kolektivni odpusti). V

kolikor pa se je tožena stranka odločila, da bo izvedla postopek

točkovanja med 10 delavci na istem delovnem mestu, pa je lahko

uporabila kriterije določene v Kolektivni pogodbi za dejavnost

vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur.l. RS št.

52/94) in tako opravila izbiro po njenih kriterijih.

Glede pritožbenega ugovora, da je tožena stranka diskriminatorno

obravnavala tožnika v smislu 3. odst. 6. člena ZDR (prepoved

posredne diskriminacije) pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v

tem delu za pritožbeno novoto. V skladu s 1. odst. 337. člena ZPP

sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove

dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti

oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca

glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. člena

ZPP. Tožnik z ničemer ne izkazuje, da domnevnega dejstva brez

svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave pred

sodiščem prve stopnje. V tem delu gre torej za pritožbeno novoto,

ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je tožena stranka tožniku

neutemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega

razloga zaradi vložitve tožbe ali udeležbe v postopku zoper

delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih in drugih

obveznosti iz delovnega razmerja pred arbitražami, sodnimi ali

upravnimi organi pa pritožbeno sodišče kot že navedeno,

ugotavlja, da izvedba disciplinskega postopka in posledično

odreditev dopusta takoj po pozivu nazaj na delo po pravnomočni

sodni odločbi, ne predstavljajo navedenega razloga iz 2. alinee

89. člena ZDR, ki sicer ureja neutemeljene odpovedne razloge in

določa, da se kot neutemeljeni odpovedni razlogi za redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi štejejo vložitev tožbe ali udeležba v

postopku zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih

in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pred arbitražnimi,

sodnimi ali drugimi organi.

Tožniku tudi ni bilo kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom,

iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91 s

sprem.), ki določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake

človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost,

raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno

stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali

katerokoli drugo osebno okoliščino in da so vsi pred zakonom

enaki, saj je tožena stranka po oceni pritožbenega sodišča

izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno z veljavno

delovnopravno zakonodajo in ni v ničemer tožnika postavljala v

slabši položaj v primerjavi z ostalimi sodelavci.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da na podlagi 2. odst.

22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št.

19/94 - ZDSS) pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške

postopka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot

neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje,

za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške

pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka

temelji na določilih 1. odst. 165. člena ZPP.