Appeal dismissed; employer not required to offer defense if employee committed crime and dismissal effective upon delivery.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dejstvo, da naj bi delavec, zaposlen na delovnem mestu kuhar -

picopek s tem, da je neupravičeno storniral izdane račune, storil

kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic, ne predstavlja

okoliščine, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno

pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (2. odstavek 83. člena

ZDR), sploh glede na to, da naj bi tožnik tako ravnal tri leta,

poleg tega pa ni bil edini delavec, kateremu se je tako ravnanje

očitalo.

Če delodajalec delavcu pred podano izredno odpovedjo PZ ne

omogoči zagovora, pa niso podani primeri iz 2. odstavka 83. člena

ZDR, je podana odpoved nezakonita. Delodajalec takšne kršitve ne

more sanirati s tem, da delavcu omogoči zagovor po vročitvi

izredne odpovedi. Podana izredna odpoved PZ učinkuje z

vročitvijo, zato je kasnejši zagovor nesmiselen.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je

izredna odpoved, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne

02.04.2003 nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka). Ugodilo

je zahtevku tožnika za vrnitev na delo in odločilo, da je tožena

stranka dolžna vpisati tožniku delovno dobo v delovno knjižico od

02.04.2003 dalje ter mu za čas nezakonite odpovedi pogodbe o

zaposlitvi obračunati bruto plače in izplačati neto plače ter

regres za letni dopust v zneskih, navedenih v izreku sodbe

sodišča prve stopnje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

zapadlosti posameznega zneska do plačila, vse v 8 dneh (2. točka

izreka). Za znesek, ki presega 115.000,00 SIT, je zahtevek za

plačilo plače za mesec september 2003 zavrnilo (3. točka izreka).

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov, določenih v 338. členu Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Predlaga, da

pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in

zadevo vrne v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo pritožbenih

stroškov v skladu z 2. odstavkom 22. člena Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94). Navaja, da gre v

tem individualnem delovnem sporu za situacijo, v kateri velja

izjema, določena v 2. odstavku 83. člena Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Kaznivo dejanje je takšne

narave, da bi nadaljnje opravljanje dela pri delodajalcu pomenilo

veliko verjetnost ponavljanja kršitev ali omogočilo še druge

kršitve, zato obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od

delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

Tožnik se očitno zagovora sploh ni nameraval udeležiti, saj je

vnaprej pred pričami priznal storitev kaznivega dejanja. Konflikt

med delavcem in delodajalecm je bil zaradi delavčeve krivde

takšen, da ni bilo pričakovati možnosti zagovora. Tožena stranka

meni tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni

izpeljala predpisanega postopka preden je tožniku izredno

odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je zagovor podal že

27.03.2003, ko mu je direktor tožene stranke očital storitev

kaznivega dejanja. Tožnik dejanja ni zanikal, temveč je navedel

le, da ni bil edini, ki je storniral račune. Če bi sodišče prve

stopnje izvedlo vse predlagane dokaze, bi se lahko prepričalo, da

je tožena stranka izpolnila vse formalnopravne pogoje v skladu z

ZDR. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je podana

absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih

dejstvih. Pritožba še poudarja, da 4. točka sklepa o izredni

odpovedi, ki ga je tožnik prejel dne 02.04.2003, vsebuje vabilo

na zagovor, in sicer za dne 03.04.2003 ob 8. uri v prostorih

direktorja. S tem vabilom so izpolnjeni formalni pogoji, ki jih

določa 2. odstavek 83. člena ZDR. Tožnik se kljub pravilno

vročeni odpovedi zagovora ni udeležil. Sicer pa smisel formalnih

določb ZDR ni v njih samih, temveč v omogočanju obrambe. Sodišče

prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede

obveznosti tožene stranke, da tožniku vpiše delovno dobo v

delovno knjižico od 02.04.2003, saj iz potrdila o prijavi in

odjavi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izhaja, da je bil

tožnik prijavljen v zavarovanje vse do 02.05.2003. Ne nazadnje

sodišče prve stopnje napačno šteje, da sta pisna obdolžitev in

zagovor procesni predpostavki. Pri odločanju o zahtevku za

izplačilo plač pa bi sodišče moralo izhajati iz podatkov

kazenskega spisa, opr. št. II K X/2002, in tožniku prisoditi

zmanjšane zneske, saj je prejemal denarno nadomestilo pri Zavodu

za zaposlovanje, v istem obdobju pa je delal tudi s posredovanjem

študentskega servisa.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v

mejah pritožbenih razlogov in zaradi absolutnih bistvenih kršitev

določb postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih v skladu z 2.

odstavkom 350. člena ZPP ugotavlja po uradni dolžnosti. Po

preizkusu zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in

popolno ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo

materialno pravo. Absolutne bistvene kršitve določb pravdnega

postopka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje niso podane.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko

je zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo

tožnik izpodbija s tožbo, nezakonita. Ugotovilo je, da tožena

stranka predhodno ni ravnala v skladu z določili 2. odstavka 83.

člena ZDR, saj tožniku ni vročila pisne obdolžitve, niti ga ni

vabila na zagovor, preden mu je vročila izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi.

V skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec, preden

poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, delavcu osebno vročiti

pisno obdolžitev in mu omogočiti zagovor. Zagovora ni dolžan

omogočiti le v naslednjih primerih: kadar so okoliščine primera

takšne, da bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da

omogoči zagovor; če delavec zagovor izrecno odkloni ali če se

neopravičeno ne odzove vabilu. Zmotno pritožba meni, da so bile v

konkretnem primeru okoliščine takšne, da delodajalec delavcu

upravičeno ni omogočil zagovora. Dejstvo, da naj bi tožnik storil

kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic, samo po sebi ni

takšna okoliščina, zaradi katere delodajalec ni dolžan omogočiti

zagovora. Tožnikovo neupravičeno storniranje računov naj bi

trajalo kar tri leta, torej daljše časovno obdobje. Tožnik pa

tudi ni bil edini, ki je račune storniral. V konkretnem primeru

torej niso podane takšne izjemne okoliščine, zaradi katerih bi

bilo neupravičeno pričakovati, da delodajalec omogoči zagovor.

Tožena stranka je bila zato dolžna ugotavljati vse okoliščine

kršitev, ki utemeljujejo podano izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi in s tem namenom omogočiti zagovor tožniku v postopku

pred odpovedjo.

Bistvo pisne obdolžitve in zagovora pri delodajalcu je v tem, da

se delavec seznani z vsemi dejstvi in očitki s strani delodajalca

in se o njih izjavi. Zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno

navaja, da je zagovor tožnik podal že 27.03.2003, ko mu je

direktor tožene stranke predočil, da ga bo ovadil zaradi

kaznivega dejanja. Tožniku tedaj še ni bilo znano, da mu bo

tožena stranka zaradi neupravičenega storniranja računov podala

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato ta razgovor z

direktorjem tožene stranke ne predstavlja zagovora v postopku

pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je

ugotovilo, da tožena stranka, preden je izredno odpovedala

pogodbo o zaposlitvi, tožniku ni vročila pisne obdolžitve niti

vabila za zagovor. Takšne kršitve postopka tožena stranka ne more

odpraviti s tem, da tožnika v izredni odpovedi, ki mu jo vroči

dne 02.04.2003, povabi na zagovor za dne 03.04.2003, saj izredna

odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkuje z vročitvijo, zato je

kasnejši zagovor nesmiseln. Sodišče prve stopnje je tako pravilno

zaključilo, da tožnik zagovora pred vročitivijo izpodbijane

odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podal, zato je neutemeljen

pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Posledično

je neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje aboslutne bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP, saj vsebuje obrazložitev izpodbijane sodbe razloge o

vseh odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje tudi,

kar zadeva dejstvo, kdaj je tožniku nezakonito prenehalo delovno

razmerje. Podana izredna odpoved učinkuje z vročitvijo delavcu, v

konkretnem primeru torej od 02.04.2003 naprej. Navedba, da je bil

tožnik prijavljen v zavarovanja vse do 02.05.2003 sicer

predstavlja tudi novo dejstvo, ki v skladu s 337. členom ZPP ni

upoštevno, saj pritožnik ni izkazal, da ga brez svoje krivde ni

mogel navesti najkasneje do konca glavne obravnave pred sodiščem

prve stopnje. Neutemeljeno pritožba opozarja na podatke

kazenskega spisa o dohodkih tožnika v obdobju po prenehanju

pogodbe o zaposlitvi. Zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, je namreč

tožnik upravičen do izplačila plač v višini, kot bi jih prejemal,

če bi delal pri toženi stranki, zlasti ker tožena stranka v

postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi tožnik

delal pri drugih delodajalcih.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje v skladu s 353.

členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje.

V sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje

stroške postopka ne glede na izid postopka (2. odstavek 22. člena

ZDSS), zato tožena stranka sama krije stroške pritožbe. Tožnik v

odgovoru na pritožbo ni navedel nič odločilnega, kar bi vplivalo

na sprejeto rešitev, zato sodišče druge stopnje priglašenih

stroškov ni priznalo kot potrebnih stroškov v sporu. Glede na

navedeno jih tožnik v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v

zvezi s 155. členom ZPP krije sam.