Employment contract for probation deemed fixed-term illegal; continued work converts it to indefinite term.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court reversed the first-instance judgment, ruling that a probationary employment contract for a fixed term was illegal under the Employment Relations Act. The court held that because the employee continued working after the probationary period expired without a new written agreement, the relationship automatically converted to an indefinite-term contract. Consequently, the employer was ordered to reinstate the employee and pay all accrued rights, including wages and legal interest.
Legislator headnote
AI generated52. člen ZDR; 54. člen ZDR: A fixed-term employment contract concluded solely for the purpose of probation is illegal; if the employee continues working after the agreed term expires without a new written agreement, the contract is deemed to be for an indefinite term.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe
spremeni tako, da izrek sodbe v celoti na novo glasi:
"Ugotovi se, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki
za nedoločen čas, zaradi česar mu pogodba o zaposlitvi s toženo
stranko dne 31.3.2004 ni prenehala in še vedno traja.
Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za
čas od dne 1.4.2004 dalje priznati vse pravice iz delovnega
razmerja, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti
posameznega zneska plače v plačilo ter mu povrniti stroške
postopka v znesku 163.741,20 SIT, vse v roku 8 dni pod izvršbo.
Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka."
Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu
potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v
znesku 49.500,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo, dočim tožena
stranka sama krije svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Če se sklene PZ za določen čas iz razloga opravljanja poskusnega
dela, to ni zakonito glede na določbe 52. člena ZDR. Ker je
tožena stranka s tožnikom sklenila PZ za določen čas za obdobje
poskusnega dela, tožnik pa je z delom nadaljeval tudi po izteku
te pogodbe, se šteje, da je sklenil PZ za nedoločen čas.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku
pogodba o zaposlitvi s toženo stranko dne 31.3.2004 ni prenehala
in še vedno traja. Razsodilo je tudi, da je tožena stranka dolžna
tožnika pozvati nazaj na delo in mu za ves čas, ko tožnik od
1.4.2004 ni delal, priznati vse pravice iz dela, vključno s
plačo, ki bi jo prejemal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
vsakokratnega mesečnega zneska, ki tečejo od 18. dne v posameznem
mesecu do plačila. Zavrnilo pa je zahtevek, da se ugotovi, da je
tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas.
Glede na takšno odločitev o glavni stvari je odločilo, da je
tožena stranka dolžna povrniti tožniku eno polovico priznanih
stroškov postopka v znesku 81.870,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.
Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki iz vseh pritožbenih
razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku
(ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1.
odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.
l. RS, št. 19/94) uporablja tudi v postopku pred delovnimi
sodišči.
Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka
je vložila pritožbo tožeča stranka, ki predlaga, da izpodbijani
del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi. V pritožbi navaja, da
je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je
zaključilo, da bi posledice iz 54. člena ZDR nastopile šele, če
bi tožnik nadaljeval z delom pri toženi stranki po 31.12.2004.
Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj
obstaja nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe.
Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje glede
ugotovitve, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki
dne 31.3.2004 ni prenehalo in še traja ter posledično odločitev,
da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo
in ji od 1.4.2004 naprej priznati vse pravice iz dela. Predlaga,
da sodišče druge stopnje izpodbijani del sodbe spremeni tako, da
zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča
prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi
navaja, da sta se stranki spora strinjali glede podaljšanja
pogodbe o zaposlitvi do 31.3.2004, ker pa tožnik pred iztekom
tega roka ni podpisal nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas,
mu je dne 31.3.2004 prenehalo delovno razmerje. Podana je
bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2.
odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pogodbo o
zaposlitvi z dne 1.1.2004 interpretiralo upoštevaje obvestilo
tožene stranke z dne 31.12.2003, ki ga v spisu ni najti. Tudi
sicer se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede vseh navedb in
dokazov tožene stranke o tem, kakšna je bila prava volja
pogodbenih strank. Kot izhaja iz pritožbe je podana zmotna
uporaba materialnega prava, ko je sodišče zaključilo, da se
poskusno delo lahko podaljša le zaradi začasne odsotnosti
delavca, ne pa tudi iz razlogov, ki jih je navedla tožena
stranka. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa je podana, ker je
iz dejstva, da je tožnik zavrnil sklenitev pogodbe o zaposlitvi
do 30.4.2004, sklepalo, da ni soglašal niti s podaljšanjem
prejšnje pogodbe o zaposlitvi do 31.3.2004.
Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga,
da se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne. Poudarja,
da stranki tega delovnega spora nista nikoli soglašali glede
podaljšanja pogodbe o zaposlitvi do 31.3.2004. Enostransko
obvestilo tožene stranke o podaljšanju ne more imeti pravnih
učinkov, saj se lahko v skladu z ZDR čas trajanja delovnega
razmerja spremeni le sporazumno. Po mnenju tožeče stranke je
določilo pogodbe o zaposlitvi, ki omejuje njeno trajanje zgolj na
čas poskusnega dela, nično, saj poskusno delo ni samo sebi namen.
Pritožba tožene stranke ni utemeljena.
Pritožba tožnika je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega
izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve
določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2.
odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu ni ugotovilo
zatrjevanih bistvenih nasprotij v izreku sodbe ter nadalje tudi
ne v obrazložitvi med listinskimi podatki in izpovedbami prič,
kot to zmotno opozarja pritožba tožene stranke. Vendar pa je v
zvezi z odločitvijo v zavrnilnem delu sodbe glede presoje, da
tožnik ni bil v delovnem razmerju s toženo stranko za nedoločen
čas, ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, kar vse
utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.
Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bila med strankama
sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za določen čas od 1.1.2004
do 28.2.2004 za delo tožnika na delovnem mestu neposrednega vodje
v proizvodnji in skladišču gotovih izdelkov. V 1. čl. pogodbe o
zaposlitvi je določeno, da se sklepa pogodba za določen čas
zaradi poskusnega dela, pri čemer je po uspešnem poskusu možnost
sklenitve nove pogodbe do konca leta 2004. Tožnik je v
nadaljevanju dejansko opravljal delo po navedeni pogodbi še do
31.3.2004, vendar med strankama v pisni obliki ali z aneksom k
prvotni pogodbi ni bilo dogovorjeno, da se delo za določen čas
podaljša še do navedenega datuma. Tožnik je nastopil delo tudi
dne 1.4.2004, pa ga je tožena stranka odstranila z dela.
Delavec in delodajalec se v skladu z določbo 1. odst. 125.čl.
Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) v pogodbi
o zaposlitvi lahko dogovorita o poskusnem delu, ki dejansko
pomeni preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje del
na delovnem mestu, za katero se sklepa pogodba. Če delavec
poskusnega dela ne opravi, kar ugotovi delodajalec do izteka
dogovorjene dobe, lahko delavcu po določbi 4. alinee 1. odst.
111. čl. ZDR iz tega razloga izredno odpove pogodbo o zaposlitvi.
Vendar je po ugotovitvi pritožbenega sodišča za presojo
odločilno, da se lahko dogovori poskusno delo le v primeru
sklepanja pogodbe za nedoločen čas.
Zato v konkretnem primeru, ko je tožena stranka sklenila s
tožnikom pogodbo o zaposlitvi od 1.1.2004 do 28.2.2004 zaradi
poskusnega dela, ni podane zakonske podlage za sklenitev pogodbe
o zaposlitvi za določen čas, če se takšna pogodba sklepa samo iz
razloga poskusnega dela. Glede na to, da je tožnik ostal na delu
pri toženi stranki tudi po datumu 28.2.2004 dalje, brez tega da
bi bilo takšno delovno razmerje sklenjeno z ustrezno pogodbo v
pisni obliki, je po zaključku pritožbenega sodišča v skladu z
določbo 54. čl. ZDR potrebno šteti, da je tožnik sklenil s toženo
stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in ne do konca
leta 2004, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. V
skladu z navedeno zakonsko določbo se namreč šteje, da je delavec
sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba za
določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno
pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za
katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Zato je pritožbeno
sodišče v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP ugodilo pritožbi
tožnika in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je
tožnikovim zahtevkom v celoti stroškovno ugodilo, kot je to
razvidno iz izreka te sodbe. Na drugi strani je zavrnilo pritožbo
tožene stranke in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča
prve stopnje.
Ker je tožnik v postopku na prvi stopnji z vtoževanimi zahtevki v
celoti uspel, mu je pritožbeno sodišče priznalo stroške
zastopanja po predloženem stroškovniku njegovega pooblaščenca.
Stroške mu je odmerilo v skladu z dejansko potrebnimi opravili
pooblaščenca in veljavno odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št.
67/03) v znesku 163.741,20 SIT ter jih v navedeni višini naložilo
v plačilo toženi stranki. Glede priglašenih stroškov tožene
stranke pa je odločilo, da jih krije stranka sama, saj v sporih o
prenehanju delovnega razmerja nosi delodajalec svoje stroške, ne
glede na izid postopka (2. odst. 22. čl. ZDSS).
Tožnik in tožena stranka sta v zvezi z vloženima pritožbama
priglasila stroške. Ker je s pritožbo uspel samo tožnik, mu je
pritožbeno sodišče priznalo za pritožbo 49.500,00 SIT ter jih
naložilo v plačilo toženi stranki, glede pritožbenih stroškov
tožene stranke pa je odločilo, da jih krije stranka sama.
Odločitev o stroških ima podlago v določbi 2. odst. 165. čl. v
zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP.