Appeal dismissed: Statutory time limits for termination do not apply to disability-based termination with job offer.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Verjetnost terjatve ni izkazana že z navedbo, da je delodajalec

pri odpovedi PZ s ponudbo nove pogodbe invalidu podal po preteku

subjektivnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR od nastanka

invalidnosti, zaradi česar naj bi bila odpoved nezakonita.

Odpoved PZ zaradi invalidnosti je poseben razlog za odpoved PZ,

ki je urejen v 3. odstavku 101. člena ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI

zaradi zagotovitve ustreznega dela invalidu, zato v tem primeru

ne pridejo v poštev roki iz 5. odstavka 88. člena ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

za izdajo začasne odredbe, da se učinkovanje odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, vsebovane v pisnem obvestilu tožeči stranki,

naslovljeni "Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti

s sočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi", št. 01/2005 z dne

15.9.2005, s katerim je tožena stranka tožeči stranki odpovedala

pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med toženo in tožečo stranko z

dne 8.1.1999 in dopolnjeno z aneksom z dne 1.3.2000, zadrži do

pravnomočnega zaključka tega individualnega delovnega spora, in

da se v času učinkovanja zadržanja odpovedi ne sme odjaviti

tožeče stranke iz zdravstvenega ter pokojninskega in invalidskega

zavarovanja in ji je tožena stranka dolžna o mogočiti opravljanje

dela, izplačevati plačo in zagotavljati vse pravice iz delovnega

razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, v primeru zamude, vse z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v

plačilo do plačila, in da se toženi stranki izreče denarna kazen

v višini 500.000,00 SIT v primeru, da tožena stranka ne izpolni

svoje obveznosti in jo sodišče izterja po uradni dolžnosti in ji

hkrati z novim sklepom izreče novo višjo denarno kazen za primer,

če tožena stranka svoje obveznosti ne izpolni.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku

pritožuje tožeča stranka iz razloga napačne uporabe materialnega

prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni

tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma

podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Meni,

da je napačno stališče sodišča prve stopnje glede subjektivnega

roka za odpoved delovnega razmerja. Prekluzivni rok iz 5.

odstavka 88. člena ZDR velja tudi za redno odpoved s ponudbo

sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, do katere ima delavec

pravico na podlagi pravnomočno ugotovljene invalidnosti. To

izhaja že iz samega besedila 3. odstavka 101. člena ZPIZ-1, na

katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Določila ZDR je potrebno

uporabiti glede vseh vprašanj, ki niso v ZPIZ-1 izrecno urejena

drugačne, zato velja tudi določilo 5. odstavka 88. člena ZDR.

Vsebina pravice, ki pripada invalidnemu delavcu, je v tem, da

lahko od delodajalca zahteva naj mu ponudi delo, ki ustreza

njegovi preostali delovni zmožnosti, da je delodajalec dolžan

ponuditi delavcu sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pod pogoji,

ki so mu priznani kot pravica na podlagi invalidnosti izhaja iz

7. odstavka 101. člena ZPIZ-1. Če delodajalec to obveznost krši,

lahko delavec izrecno odpove delovno razmerje. Stališče sodišča

prve stopnje, da naj bi imel invalidni delavec pravico do tega,

da mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi je napačno,

nelogično in nima podlage v zakonskih določilih. Nikjer ni

določeno, da je delodajalec upravičenje iz 3. odstavka 101. člena

ZPIZ-1 dolžan izkoristiti, saj je njegova obveznost izključno v

tem, da mora ponuditi delavcu sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi

pod pogoji, ki so mu priznani kot pravica na podlagi

invalidnosti. Ko prekluzivni rok za uveljavitev te pravice

poteče, delodajalec to pravico izgubi. Če torej sodišče prve

stopnje ugotavlja, da je tožena stranka prekoračila subjektivni

rok, bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava že zgolj na

tej podlagi zaključiti, da je izpodbijana odpoved pogodbe o

zaposlitvi verjetno nezakonita. Pravno zmotno je tudi stališče

sodišča prve stopnje, da nova zaposlitev, ki jo je tožniku

ponudil toženec predstavlja ustrezno zaposlitev v smislu 3.

odstavka 90. člena ZDR, ker da sta strokovna izobrazba in

usposobljenost pri tem drugotnega pomena. Iz predloženih dokazil

izhaja, da se na novo zaposlitev zahteva nižja stopnja strokovne

izobrazbe. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo tožnikovo

trditev, da je toženec že izpolnil svojo obveznost na podlagi

sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps

X/95, saj od pravnomočne ugotovitve invalidnosti dalje tožniku ni

več nalagal težjih fizičnih del, preostala dela pa je tožnik

opravljal več let brez vsakega nasprotovanja. Tako sta stranki s

konkludentnimi dejanji dosegli soglasje o ustrezni prilagoditvi

vsebine pogodbenega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenih

razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb

postopka in pravilno uporabo materialnega prava, kot mu to nalaga

2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l.

RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP. Po takšnem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo

absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, da je pravilno

ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje

pravilno uporabilo materialno pravo.

Začasne odredbe so sredstva zavarovanja terjatev, s katerimi se

dolžniku prepove določeno ravnanje, da se obstoječe stanje ne

spremeni na škodo upnika. Namen začasnih odredb je predvsem v

zavarovanju terjatev pred spremembami, ki bi onemogočile ali

znatno otežile njihovo bodoče uveljavljanje. Z začasnimi

odredbami se sporno razmerje rešuje le delno in začasno. V

primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, kar

je tudi v konkretnem primeru, mora v predlogu za izdajo začasne

odredbe izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih

dejstev in dokazov, ki so enaki tistim, ki se obravnavanjo pri

vsebinskem odločanju, ob tem pa mora izkazati še obstoj vsaj ene

izmed predpostavk iz 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in

zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji), ki se

uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči na podlagi

določbe 4. odstavka 43. člena Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004).

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje,

da verjetnost obstoja tožnikove terjatve ni izkazana. Pri tem je

sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz tožbenih navedb in

listinskih dokazov, iz katerih izhaja, da je tožniku, kot

invalidu III. kategorije invalidnosti na podlagi sodbe Delovnega

in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 606/95, tožena

stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. odstavka

101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

(ZPIZ-1 - Ur. l. RS, št. 106/99 - 72/2005) iz razloga

invalidnosti s sočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje,

da je za tako ravnanje tožena stranka imela podlago v določbi

101. člena ZPIZ-1 in tudi Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in

zaposlovanju invalidov (ZZRZI - Ur. l. RS, št. 63/2004, 72/2005),

ki določa način zagotovitve drugega ustreznega dela invalidu.

Zmotno je stališče tožeče stranke, da je verjetnost terjatve

izkazana že iz razloga, ker so od nastanka invalidnosti potekli

že vsi roki iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Kadar delodajalec odpove pogodbo

o zaposlitvi delavcu zaradi ugotovljene invalidnosti, ne pridejo

v poštev določbe 88. člena ZDR o redni odpovedi, saj ugotovljena

invalidnost delavca ni razlog za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi po 1. odstavku 88. člena ZDR. Nasprotno, to celo ne

sme biti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to

izrecno določa 89. člen ZDR v 8. alinei. Odpoved pogodbe o

zaposlitvi zaradi invalidnosti je poseben razlog za odpoved

pogodbe o zaposlitvi, ki je urejen v ZPIZ-1 in ZZRZI zaradi

zagotovitve ustreznega dela delavcu invalidu. Roki, določeni v

88. členu ZDR, pa veljajo, kadar delodajalec odpove invalidu

pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po postopku, kot je to

določbeno v 40. členu ZZRZI.

Ni se tudi mogoče strinjati s stališčem tožnika, da ima

delodajalec le pravico, ne pa tudi dolžnost delavcu invalidu

zagotoviti drugo ustrezno zaposlitev. Taka dolžnost delodajalca

namreč izhaja iz določbe 199. in 200. člena ZDR ter 101. člena

ZPIZ-1 in ZZRZI v poglavju o zaposlovanju invalidov. Gre za

dolžnost delodajalca in ne le njegovo pravico, zato je zmotno

stališče tožnika, da bi bil delodajalec svoje dolžnosti po

preteku rokov iz 5. odstavka 88. člena ZDR prost oziroma, da po

tem roku lahko izpolni svojo obveznost le na zahtevo delavca

invalida.

Ustreznost ponujene nove zaposlitve, pa bo predmet obravnavanja v

tem individualnem delovnem sporu. Iz dosedanje predložene

listinske dokumentacije pa ni mogoče ugotoviti, kakšna izobrazba

se je zahtevala za delovno mesto, za katero je odpovedana pogodba

o zaposlitvi in kakšna izobrazba se zahteva za delovno mesto, ki

je tožniku ponujeno. Tožnik očitno gleda le na razvrstitev v

tarifni razred, kar pa ne pomeni zahtevane strokovne izobrazbe.

Sicer pa je pravilno stališče tožnika, da mora delodajalec

ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na

drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi,

usposobljenosti in delovni zmožnosti, kot je to tudi določeno v

1. odstavku 40. člena ZZRZI.

Protispisno je tudi pritožbeno navajanje, da je tožena stranka že

pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in

ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi tožnika ustrezno razporedila

glede na njegovo invalidnost. Kaj takega iz predložene listinske

dokumentacije ne izhaja, saj odpovedana pogodba o zaposlitvi z

aneksom ne upošteva, da je delavec invalid III. kategorije

invalidnosti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča

prve stopnje, za kar je imelo podlago v 2. točki 365. člena ZPP.

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške, ker pa z njo ni

bil uspešen, je pritožbeno sodišče sklenilo, da sam krije svoje

pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1.

odstavkom 155. člena ZPP).