Appeal partially allowed; employer must allow defense time but no specific deadline required by law.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

razveljavi v 1., 2. in 4. točki izreka in se v tem obsegu zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem

izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

V postopku izredne odpovedi PZ, mora delodajalec delavcu

omogočiti zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR), smiselno

upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR. Ker iz

citiranih določb ne izhaja, da mora delodajalec delavcu

omogočiti poseben rok za pripravo na zagovor, podana izredna

odpoved PZ ni nezakonita zgolj zato, ker je imel delavec za

pripravo zagovora na voljo le en dan.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se

sklep tožene stranke (pravilno: izredno odpoved pogodbo o

zaposlitvi) razveljavi in ugotovi, da tožeči stranki delovno

razmerje dne 26.9.2003 ni prenehalo, ampak traja še naprej z

vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (1. točka

izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko

sprejeti nazaj na delo v 8-ih dneh po pravnomočnosti sodbe pod

izvršbo, ter ji plačati plačo z vsemi prispevki iz pokojninskega

invalidskega in zdravstvenega zavarovanja z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od dne zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila in

v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 27.9.2003 dalje, vse v

8-ih dneh pod izvršbo (2. točka izreka). Toženi stranki je

naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 82.234,50 SIT

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in njihove

zapadlosti, razvidnih iz izreka sodbe, višji tožbeni zahtevek je

zavrnilo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je

dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini

80.400,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo

od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v

8-ih dneh pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku

pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338.

členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in

naslednji) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo

sojenje. Meni, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je

tožeča stranka le zahtevala, da se sklep tožene stranke z dne

26.9.2003 razveljavi in ugotovi, da tožeči stranki delovno

razmerje dne 26.9.2003 ni prenehalo, ampak še traja z vsemi

pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Tožbeni zahtevek

ni jasen in razumljiv, zato bi moralo sodišče tožečo stranko

pozvati na popravo tožbe. Izpodbijana sodba ima tudi formalne

pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, ker niso navedeni

razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti med sabo v nasprotju.

Sodba nima razlogov o tem, zakaj ni bil izveden dokaz z

zaslišanjem strank, kar je tožena stranka predlagala. Sodišče je

tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj s tem, ko je tožeča

stranka prišla na zagovor v zvezi z izredno odpovedjo delovnega

razmerja, je bil zagovor tudi dejansko opravljen in je bilo

tožeči stranki omogočeno, da se izjasni o vseh okoliščinah

konkretnega primera in sodeluje v postopku. Tožena stranka je

tožečo stranko pisno obvestila o razlogih za izredno odpoved

delovnega razmerja in tudi pisno povabila na zagovor v zvezi z

izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožeči

stranki na zagovoru omogočila, da je povedala v svoj zagovor vse,

tako, da je bil zagovor popoln. V tožbenih navedbah ni tožeča

stranka navedla, kaj naj bi iz svojega zagovora izpustila

oziroma, na kaj se ni pripravila. V zvezi s tem, bi sodišče

moralo izvesti dokaz z zaslišanjem tožeče in tožene stranke, da

bi ugotovilo dejstvo in razloge, na katerih temelji izpodbijana

sodba. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker

ni zaslišalo pravdnih strank in predlaganih prič. Le na tak način

bi lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka tudi

tožeči stranki ničesar ne dolguje, ker mu je v času trajanja

delovnega razmerja plačala vse, kar mu je bila dolžna, izrecno je

navedla, da je toženi stranki določen denar izročila tudi na

roko, s tem je veljavno izpolnila svoje obveznosti. Priglaša

pritožbene stroške.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene

navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je sodišče popolno

ugotovilo dejansko stanje in ni kršilo pravil postopka in ne

materialnega prava. Z izpodbijano sodbo ni prekoračilo tožbenega

zahtevka, saj je tožeča stranka v svoji tožbi zahtevala

razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 26.9.2003 in pri tem

postavila zahtevo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo,

ampak še vedno traja. Tožeči stranki je bilo omogočeno, da se

izjasni o vseh okoliščinah konkretnega primera, vendar na

nezakonit način, ker tožnik ni prejel s strani tožene stranke

zakonsko določen rok za pripravo zagovora v zvezi z izredno

odpovedjo delovnega razmerja.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve

pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena

ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče

prve stopnje ni zagrešilo očitanih absolutno bistvenih kršitev

pravil postopka, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko

je odločalo o zahtevku za razveljavitev odpovedi pogodbe o

zaposlitvi in v posledici tega tudi ni popolno ugotovilo

dejanskega stanja. V delu, ko je odločalo o izplačilu denarnih

zahtevkov za čas trajanja delovnega razmerja, pa je sodišče prve

stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno

dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje

prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je pod točko 1 razsodilo,

da se sklep tožene stranke (pravilno: izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi) razveljavi in ugotovi, da tožeči stranki delovno

razmerje 26.9.2003 ni prenehalo, ampak še traja naprej z vsemi

pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. V času odločanja

sodišča prve stopnje je namreč veljal Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 in naslednji), ki ni

določal vezanosti na tožbeni zahtevek v sporih o dokončnih

odločitvah delodajalca, kako sodišče odloči v takih primerih, je

bilo določeno v 24. členu ZDSS. Dejstvo, da je sodišče dodalo

"(pravilno: izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi)" ne pomeni

prekoračitev tožbenega zahtevka, temveč je to odločanje v okviru

tožbenega zahtevka. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri

neutemeljene.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v zvezi z odločitvijo

sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni omogočila

zagovora v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zakon

o delovnih razmerjih (ZDR-1 - Ur. l. RS, št. 42/2002) v 2.

odstavku 83. člena le določa, da mora delodajalec pred izredno

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor,

smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena tega zakona,

razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bilo od delodajalca

neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če

delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove

povabilu na zagovor. Iz navedene zakonske določbe ne izhaja, da

bi zakon določal poseben rok, ki mora preteči od vabila do

zagovora delavca pri delodajalcu. 177. člen ZDR namreč ne določa

nobenega posebnega roka, temveč delodajalcu le nalaga, da delavcu

vroči pisno obdolžitev in določi čas in kraj, kjer delavec lahko

poda svoj zagovor. V konkretnem primeru pa iz izvedenega

dokaznega postopka izhaja, da je delodajalec to svojo obveznost

izpolnil, in da je delavec svoj zagovor tudi podal. Zato so

nepravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je bil kršen

postopek, določen v 2. odstavku 83. člena ZDR-1, in da je iz tega

razloga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Iz

izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je tožena stranka

delavcu omogočila zagovor.

Zaradi napačnega materialnopravnega stališča sodišča prve

stopnje, da mora biti delavcu določen rok, v katerem se lahko

pripravi na zagovor, pri čemer je en dan prekratek rok, sodišče

ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s samo očitano kršitvijo

delovne obveznosti, zaradi katere je bila tožnik izredno

odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Zaradi

navedenega je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in ni

mogoče presoditi zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve

stopnje v 1. in 2. točki izreka sodbe, razveljavilo, da bo le-to

lahko v ponovljenem postopku dopolnilo dokazni postopek v zvezi s

samimi kršitvami delovne obveznosti, zaradi katerih je bila

tožniku izredno odpovedena pogodba o zaposlitvi. Za tako svojo

odločitev je pritožbeno sodišče imelo podlago v določbi 355.

člena ZPP.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z

odločitvijo sodišča prve stopnje, ko je le-to naložilo toženi

stranki, da mora tožeči stranki izplačati nadomestilo prehrane

med delom, ki jih je tožena stranka bila tožniku dolžna

izplačevati na podlagi 52. člena Splošne kolektivne pogodbe za

gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97) za dneve

prisotnosti na delo in sorazmerni del regres za letni dopust, ki

ga je bila tožena stranka dolžna tožniku izplačati na podlagi 51.

člena SKPgd. Tožena stranka namreč v postopku pred sodiščem ni

izkazala, da bi navedene zneske tožniku izplačala v času trajanja

delovnega razmerja, kot je bila to zavezana na podlagi določb

kolektivne pogodbe. Po določbi 50. člena mora namreč delodajalec

izdelati in delavcu vročiti pisni obračun na obračunskem listu

tudi za povračila stroškov med delom in regresa za letni dopust.

Izplačila se dokazujejo z računovodskimi listinami, ki pa jih

tožena stranka ni predložila. Zato so pritožbene navedbe v tej

smeri neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo odločitev o stroških postopka

pred sodiščem prve stopnje iz razloga (v 4. točki izreka sodbe),

ker je razveljavilo del odločitve o glavni stvari, za kar je

imelo podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP. Sklenilo je

tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.