Employment termination due to business reasons is lawful when work is redistributed, even without systemization act changes.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Zmanjšanje števila izvajalcev na določenem delovnem mestu oz.

sprememba v organizaciji dela je organizacijski razlog (povezan z

ekonomskim), ki predstavlja zakonit razlog za redno odpoved PZ iz

poslovnega razloga. Poslovni razlog za odpoved PZ je podan tudi,

če naloge določenega delovnega mesta še obstajajo in so

razdeljene med druge delavce, ki te naloge opravljajo poleg

svojih nalog, če se zmanjša število izvajalcev na posameznih

delovnih mestih in delo, ki sta ga prej opravljala dva delavca

opravlja le eden oz. se delo opravlja na drug način.

Spremeba akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi PZ,

ki je posledica ukinitve delovnega mesta.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29.9.2003, za ugotovitev,

da je tožnica še naprej zaposlena po pogodbi o zaposlitvi na

delovnem mestu aranžer I pri toženi stranki, da ji je tožena

stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja za

delovno mesto aranžer I od 1.10.2003 dalje, vključno s plačo s

pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za povrnitev

stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene

razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da bi moralo

sodišče prve stopnje zaslišati D. A., ki še danes opravlja delo

aranžerja, ker bi tako ugotovilo, da delovno mesto ni bilo

ukinjeno. Meni tudi, da bi morala tožena stranka najprej zakonito

spremeniti akt o sistemizaciji po predhodni pridobitvi mnenja

sindikata, katerega član je delavec. Tožena stranka je zahtevala

raje mnenje lastnega sindikata. Sicer pa navaja, da je tožena

stranka zaposlila vsaj še tri aranžerje po tem, ko je tožnici

odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Večkrat naj bi kršila 8 dnevni

rok, tožnici pa tudi ni bil dan noben odpovedni rok. Aranžerska

služba je organizirana le v Kranju, na Obali ali kje drugje pa

ne, torej delovnega mesta aranžerja v OE 202 na Obali, ki se je

ukinilo, sploh ni. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi v OE

202, že po enem tednu pa jo je tožena stranka obvestila, da se je

zmotila in da je zaposlena v OE 274 Izola ter da naj sama zamenja

prvo stran pogodbe o zaposlitvi, ki so ji jo poslali. Sedež OE

202 je v Kranju. Tožnica je morala skrbeti tudi za urejanje

polic, kar je izven njenega delokroga. Da naj bi na ponujenem

delovnem mestu risala kopalniške bloke, je popolna novost. To ji

pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi ni bilo predočeno, ker

sicer bi ponudbo z veseljem sprejela. S stalnim spreminjanjem

pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica spravljena v precep, v

katerem se ni znašla. Ponujena pogodba o zaposlitvi ni bila

ustrezna, zato je ni podpisala, saj bi podpis pomenil, da bi do

penzije polnila police. Dejansko je šlo v spornem primeru za

ukinitev tožnice in ne delovnega mesta. Priča je lažno

izpovedala, da se je delovno mesto aranžerja na obali ukinilo. To

delo opravlja D. A., kopalniški programi pa se rišejo znotraj OE

202. V nadaljevanju pritožbe pooblaščenec tožnice podaja lastno

mnenje in zgražanje nad početjem tožene stranke in sodišča, kar

pa v pritožbo ne sodi, zato pritožbeno sodišče teh navedb ne

povzema. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano

sodbo spremeni in zahtevku ugodi oz. le izjemoma jo lahko

razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje

pred spremenjenim senatom. Predlaga tudi razveljavitev sklepa o

stroških postopka, ker delodajalec v postopku o prenehanju

delovnega razmerja sam krije svoje stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ukinila

aranžersko delavnico v Kopru, obema delavkama, ki sta delali tam

kot aranžerki odpovedala pogodbo o zaposlitvi in jima ponudila v

podpis novo. D. A. je ponudbo sprejela, tožnica pa ne, zato ji je

delovno razmerje prenehalo.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila redna odpoved pogodbe o

zaposlitvi zakonita, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Po 1.

alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR,

Ur.l. RS št. 42/2002) je poslovni razlog za odpoved pogodbe o

zaposlitvi podan, če preneha potreba po opravljanju določenega

dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih,

organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na

strani delodajalca. Tožena stranka je imela aranžersko službo

organizirano v okviru OE 202 s sedežem v Kranju. V Kopru je imela

aranžersko delavnico z dvema aranžerkama. Iz sklepa kolegija

izhaja, da naj bi se ukinilo delovno mesto aranžerja I na

lokaciji Koper. Ali se je na podlagi tega sklepa spremenila

sistemizacija in po kakšnem postopku niti ni bistveno; bistveno

je, da se je tožena stranka odločila zmanjšati število izvajalcev

na delovnem mestu aranžer v OE 202 in sicer na lokaciji v Kopru

oz. delo na tem območju organizirati drugače, tako da dela za dve

aranžerki ni bilo. Razloge za to odločitev sta pojasnili priči

A.P.K. in T.R. Zmanjšanje števila izvajalcev na določenem

delovnem mestu oz. drugačna organizacija dela je organizacijski

razlog, povezan z ekonomskim. Tak razlog je podan, tudi če naloge

delovnega mesta še obstajajo in so prerazporejene na druge

delavce, ki jih opravljajo poleg svojega dela ali na manjše

število izvajalcev ali pa se delo opravlja na drugačen način. Iz

izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bilo na območju Kopra dela še

vedno za dve aranžerki, zaposleni na tem delovnem mestu za poln

delovni čas. Tega tožnica tudi ni zatrjevala. Tožena stranka je

imela pravico organizirati delo tako, da bodo stroški čim manjši

oz., da se nepotrebnim stroškom izogne. Dejstvo, da je D. A. kot

druga aranžerka ostala v delovnem razmerju (ker je sprejela

ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi) ne dokazuje, da razloga za

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bilo. Kot je povedala

priča K., je bila navedena delavka kot starejša zavarovana pred

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (114. člen ZDR). Tudi če še vedno

opravlja aranžerska dela to dokazuje le, da je na območju Kopra

(oz. Obale) dela le za eno aranžerko. Da bi kateri od še (ali na

novo) zaposlenih aranžerjev poln delovni čas in izključno delal

le na območju Obale ni izkazano in ne zatrjevano. Le v tem

primeru bi bil možen zaključek, da za odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožnici ni bilo razloga.

V zvezi s pritožbo, ki po nepotrebnem žali toženo stranko,

obtožuje pričo laži, izraža nezaupanje v predsednico senata,

hkrati pa sama, delno tudi v škodo tožnice spregleda bistvo, je

potrebno poudariti, da je precejšen del trditev netočnih, nekaj

pa tudi povsem protispisnih. Med drugim pa pritožbene navedbe

kažejo tudi na nepoznavanje delovnopravne zakonodaje.

Sprememba akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi

pogodbe o zaposlitvi. V Pravilniku o organizaciji in

sistemizaciji delovnih mest niti ni navedeno število izvajalcev

na posameznem delovnem mestu. Tako v spornem primeru ni mogoče

govoriti o ukinitvi delovnih mest ampak le o zmanjšanju števila

zaposlenih oz. drugačni organizaciji dela na delovnem mestu.

Pritožba ima prav, da delovnega mesta "aranžer v OE 202 Obala"

ali "Koper" ni, obstaja le delovno mesto aranžer I. Glede tega

delovnega mesta pa je tožena stranka ugotovila, da nima več

potrebe po zaposlitvi delavcev na lokaciji Koper. Kljub drugače

formuliranemu sklepu kolegija maloprodaje je to bistvo njegove

odločitve z dne 2.9.2003 (priloga B 4). Trditev, da potreba po

aranžerju še obstaja in da je tožena stranka zaposlila vsaj še

tri aranžerje je preveč pavšalna. Odločilno namreč je, ali

obstaja potreba po dveh aranžerjih na lokaciji v Kopru za poln

delovni čas. Tožnica je prejela odpoved, ker njeno delo pod

pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (poln delovni čas in opravljanje

dela v Kopru) ni več potrebno.

Ne glede na to pa je potrebno opozoriti, da pritožba meša

pristojnosti sindikata, katerega član je delavec (84. člen ZDR) s

pristojnostjo sindikata pri delodajalcu (8. člen ZDR). Noben

predpis ne določa, da mora delodajalec pred spremembo

sistemizacije pridobiti mnenje sindikata, katerega član je

delavec. Zato je pritožbeni očitek o nezakonitem postopku in

večkratni prekoračitvi nekakšnih rokov (katerih?) neutemeljen.

Pritožbena trditev, da tožnici ni bil dan odpovedni rok je

protispisna. Tožnica namreč po pooblaščencu v vlogi z dne

10.3.2004 (list. št. 16) sama navaja, da je imela kar 55 dnevni

odpovedni rok.

Povsem nerazumljivo je tudi pritožbeno izvajanje o spreminjanju

pogodb o zaposlitvi, o zaposlitvi v OE 274 in o menjavi prve

strani pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je povedala, da je ves čas

delala v OE 202 in to med strankama nikoli ni bilo sporno. Več

kot jasno iz vseh izvedenih dokazov izhaja, da je bila zaposlitev

v OE 274 tožnici le ponujena v skladu z 90. členom ZDR, vendar

ponudbe tožnica ni sprejela, ker je štela, da je ponujena

zaposlitev neustrezna. Vse to je tožnica povedala sama, zato ni

jasno, zakaj po pooblaščencu sedaj trdi drugače.

Pritožba nadalje povsem po nepotrebnem obdolžuje pričo, da lažno

izpoveduje. Izpovedi obeh zaslišanih prič sta v bistvenih

elementih skladni, dejstvo, da D. A. še vedno opravlja tudi

aranžerska dela pa ne dokazuje, da na lokaciji v Kopru obstaja

potreba po delu še enega aranžerja. Racionalizacija dela je tudi

v tem, da delo, ki sta ga prej opravljala dva delavca, opravlja

le še eden. S tem je prenehanje potrebe po enem od dveh delavcev

še vedno izkazano.

Neutemeljen je tudi očitek, da tožnici nova pogodba o zaposlitvi

ni bila ponujena v pisni obliki. Ta pogodba je v spisu in tožnica

je izpovedala, da je predlog prejela. Opis dela je v ponudbi

pogodbe naveden. Iz pogodbe ne izhaja, da bi bilo tožničino delo

risanje kopalnic in v tem ima pritožba prav. Tudi iz opisa

delovnega mesta to ne izhaja. Vendar pa to na zakonitost odpovedi

pogodbe o zaposlitvi ne vpliva. Tožnica ponujene pogodbe o

zaposlitvi ni sprejela, zato ji je na podlagi odpovedi pogodbe o

zaposlitvi delovno razmerje prenehalo.

Ali je bilo ponujeno delo ustrezno ali ne, bi bilo pomembno le

glede vprašanja upravičenosti tožnice do odpravnine. Zahtevek za

plačilo odpravnine (sicer nespecificiran in kot tak neizvršljiv,

čeprav postavljen po pooblaščencu, ki naj bi bil prava vešč) je

bil podredno postavljen, vendar sodišče prve stopnje o njem ni

odločilo. Če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, o katerih bi

moralo odločiti s sodbo - če zavrne primarni zahtevek, mora

odločiti tudi o podrednem - ali ni odločalo o delu zahtevka,

lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj se

sodba dopolni. Takega predloga (niti med pritožbenimi navedbami

ga ni mogoče najti) s strani tožnice ni bilo.

Predlagala pa je razveljavitev sklepa o stroških postopka, češ da

delodajalec v sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja sam

trpi svoje stroške ne glede na izid. To je sicer res, vendar

pritožba spregleda, da izreka o stroških postopka izpodbijana

sodba sploh nima oz. je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek le

stroškovno zavrnilo. O stroških tožene stranke ni odločalo, ker

jih ta niti ni priglasila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in

potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).