Appeal court reverses dismissal of business termination, ruling systemization changes do not mandate repeated layoffs.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v 1. in 2. in točki izreka spremeni tako, da se v tem delu

sedaj glasi:

"I. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Razveljavi se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga tožnici z dne 12.5.2004 in se ugotovi, da je tožnica še

naprej delavka tožene stranke.

2. Tožena stranka je dolžna tožnico poklicati nazaj na delo, jo

prijaviti v zavarovanje in ji priznati vse pravice iz delovnega

razmerja od 29.6.2004 dalje, vključno s plačo za II. tarifni

razred po KP kovinskih materialov, livarn, kovinske in elektro

industrije oz. najmanj minimalno plačo, vse z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec,"

- v 4. točki izreka pa se razveljavi in se zaradi odločanja o

podrednem zahtevku zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

[JEDRO]

Spremeba sistemizacije ni pogoj za zakonitost redne odpovedi PZ

iz poslovega razloga. Če delodajalec ugotovi zmanjšanje potreb po

številu izvajalcev na posameznem delovnem mestu, mu sistemizacije

ni potrebno spreminjati vsakokrat, ko se taka situacija pojavi.

Če se je v sistemizaciji število izvajalcev na delovnem mestu

varilec težke posode zmanjšalo le za enega delavca, v resnici pa

je odpoved PZ iz poslovnega razloga podana dvema delavkama,

odpoved ni nezakonita.

Če delodajalec PZ iz poslovnega razloga redno odpove le enemu

delavcu, ni potrebno uporabiti kriterijev za določitev delavca,

kateremu bo odpovedana PZ. Če delodajalec pri določitvi delavca,

kateremu bo odpovedal PZ uporabi svoje kriterije (v tem primeru

starost delavk), to ni nezakonito.

Če delodajalec po odpovedi PZ iz poslovnega razloga za

določen čas zaposli delavca na delovnem mestu, ki bi lahko

bilo ponujeno tožnici, to ni nezakonito, saj ni izkazano, da

bi bilo pri deladojalcu to delo stalno potrebno. Delodajalec

mora pred odpovedjo delavcu drugo ustrezno delo ponuditi le

v primeru, če na takem delovnem mestu potrebuje dodatnega

delavca za nedoločen čas za polni delovni čas.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne

12.5.2004 (pravilno: ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o

zaposlitvi), ugotovilo, da je tožnica še vedno delavka tožene

stranke, zato jo je ta dolžna pozvati nazaj na delo, jo prijaviti

v zavarovanje in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od

29.6.2004 dalje, vključno s plačo za II. tarifni razred po

Kolektivni pogodbi kovinskih materialov, livarn, kovinske in

elektroindustrije (KP dejavnosti, Ur.l. RS št. 37/96) oz. najmanj

minimalno plačo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v

mesecu za pretekli mesec. Vrnitveni zahtevek za čas od 26.6.2004

do 28.6.2004 je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožnici

povrne stroške postopka v znesku 83.424,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 19.10.2004 do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe (1., 2. in 4. točko izreka) se pritožuje

tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1.

odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št.

26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje

neutemeljeno zaključilo, da prenehanje potrebe po delu tožnice ni

izkazano in da je obstajala vsaj možnost njene zaposlitve pod

spremenjenimi pogoji. Program težke posode se je zmanjševal,

namesto prvotnih treh izvajalcev je tožena stranka ohranila

najprej dva, nato pa le še enega - po izteku delovnega razmerja

za določen čas, ki je bilo sklenjeno z D., je na tem delu ostala

le še L.. Tožničina izpoved, da je L. delala na programu lahke

posode ni točna; tožnica je bila v zadnjem letu pretežno v

bolniškem staležu in o razmerah pri toženi stranki ni bila

seznanjena. Kar je povedala, je slišala od drugih. Zato na njeni

izpovedi ni mogoče graditi dokazne ocene. Tožnici je delovno

razmerje prenehalo 29.6.2004, delovno razmerje za določen čas z

D. pa se je izteklo 31.5.2004. Do 1.9.2004 D. ni bila zaposlena

pri toženi stranki, ponovno na varjenju lahke posode pa se je za

določen čas treh mesecev zaposlila 1.9.2004. Res je občasno

delala tudi na varjenju težke posode, kar pa še ne pomeni, da ni

bilo razloga za odpoved tožnici; na varjenju težke posode namreč

ni bilo dela za eno dodatno delavko niti za polovični delovni

čas. Ugotovitev sodišča, da so se delavci na varjenju težke in

lahke posode medsebojno nadomeščali, nima podlage v veljavnih

predpisih. Gre za dve različni delovni mesti in na delovnem mestu

varjenja težke posode ni bilo dela za več kot eno delavko.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oz.

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožena

stranka ni izkazala utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožnici. To stališče je utemeljilo z dejstvom, da je

tožena stranka po sistemizaciji, na katero se izrecno sklicuje,

zmanjšala število zaposlenih na varjenju težke posode le za enega

delavca in če naj bi se znižalo zlasti število zaposlenih za

določen čas (na delovnem mestu varilca težke posode pa je delala

ena delavka za določen čas), potem ni bilo razloga za odpoved

pogodbe o zaposlitvi tožnici. Res je sicer tudi delavki,

zaposleni za določen čas delovno razmerje z iztekom časa

prenehalo (prej, kot tožnici), vendar pa jo je kasneje tožena

stranka pozvala nazaj oz. z njo sklenila novo pogodbo o

zaposlitvi za določen čas; v tem času pa je ta delavka delala

tudi na varjenju težke posode. To pomeni, da je obstajala vsaj

možnost za zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji.

Pritožbeno sodišče s takim stališčem ne soglaša. Število varilcev

težke posode se je zaradi organizacijskih sprememb in

racionalizacije zmanjšalo (proizvodnja poltežke in težke posode

se je po izpovedi J. G. zmanjšala za polovico), enako število

varilcev lahke posode. Na delovnem mestu varilca težke posode so

delale tožnica, S. L. in za določen čas M. D.. Ta je imela

pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31.5.2004 in ji je s tem

dnem tudi prenehalo delovno razmerje. Tožnici je delovno razmerje

prenehalo po izteku odpovednega roka 29.6.2004. Po novi pogodbi o

zaposlitvi D. opravlja različna dela: varjenje težke posode,

varjenje lahke posode, pobiranje pri pečeh, delo na dekorju in

ostalih emajlirskih pečeh itd..

Sprememba sistemizacije ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o

zaposlitvi. Tožena stranka je sicer v sistemizaciji ukinila le

eno delovno mesto varilec težke posode (šifra 120502), vendar pa

iz izvedenih dokazov izhaja, da je na delovnem mestu varilec

težke posode potreba le po enem delavcu, ne treh - na delovnem

mestu je ostala S. L.. Če delodajalec izkazuje zmanjšanje potreb

po delu določenega števila izvajalcev na posameznem delovnem

mestu, mu sistemizacije ni treba spreminjati vsakokrat, ko se

taka situacija pojavi. Zadostuje izkazan razlog za zmanjšanje

potreb po delu določenega števila delavcev. V konkretnem primeru

je prenehala potreba po delu dveh delavcev na delovnem mestu

varilec težke posode, ker se je zmanjšala proizvodnja te posode

in kar se izkazuje z dejstvom, da je tožena stranka po

sistemizaciji na tem delovnem mestu zmanjšala število izvajalcev

za enega delavca, drugega delavca, ki mu je delovno razmerje

prenehalo z iztekom določenega časa pa ni nadomestila. Tožena

stranka je vedela, da se M. D. delovno razmerje za določen čas

izteče 31.5.2004, zato je lahko zakonito izbiro opravila med

delavkama L. in tožnico. Sedanja zakonodaja ne predvideva več

uporabe kriterijev pri določitvi delavca, ki mu bo odpovedana

pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (če ne gre za t.i.

kolektivne odpuste), lahko pa kriterije uporabi delodajalec po

lastni izbiri. Tožena stranka je v spornem primeru izbrala

kriterij starost delavk, ki upravičuje njeno izbiro. Dejstvo

torej, da se je v sistemizaciji zmanjšalo število izvajalcev na

delovnem mestu varilec težke posode le za enega delavca, v

resnici pa se je zmanjšalo za dve delavki, na zakonitost odpovedi

ne vpliva. Kot izhaja iz izvedeneih dokazov sedaj to delo

opravlja le ena delavka.

Ponovna zaposlitev M. D. za določen čas na drugem delovnem mestu

tudi ne dokazuje, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila

zakonita oz. potrebna. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo

samo, dela D. na varjenju lahke posode, po potrebi pa tudi na

drugih delih, tudi na varjenju težke posode. Zaposlitev delavca

za določen čas na drugem delovnem mestu, ki bi lahko bilo

ponujeno tožnici, ne vpliva na zakonitost odpovedi. Taka

zaposlitev namreč ne kaže na to, da obstaja pri toženi stranki

stalna potreba po delu takega delavca. Tožena stranka bi morala

na podlagi 3. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002) tožnici ponuditi zaposlitev na

drugem ustreznem delovnem mestu (varjenju lahke posode) le v

primeru, če bi na tem delovnem mestu potrebovala dodatnega

delavca za poln delovni čas in nedoločen čas. Vendar pa je

sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je število izvajalcev tudi

na drugem delovnem mestu - varilec lahke posode - zmanjšalo za

enega delavca (J.). Že samo dejstvo, da D. opravlja različna dela

na večih delovnih mestih kaže na to, da na posameznem od teh

delovnih mest ni potrebe po delavcu, ki bi delal poln delovni čas

in za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker

je štelo, da je odpoved pogodbe nezakonita. Kljub ugotovitvi, da

se je število delavcev na delovnem mestu varilec težke posode

zaradi racionalizacije in reorganizacije zmanjšalo in kljub

ugotovitvi, da D. dela na delovnih mestih varilec težke in lahke

posode opravlja le občasno in za določen čas, je zaključilo, da

ni bilo resnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP

pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je

primarni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zaradi zavrnitve primarnega zahtevka mora sodišče prve stopnje

odločiti o podrednem zahtevku, ki se glasi na plačilo odpravnine

v višini 50% neto povprečne mesečne plače tožnice v zadnjih treh

mesecih dela za vsako leto dela pri toženi stranki z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 26.6.2004 do plačila. Od tožnice naj

sodišče prve stopnje najprej zahteva specifikacijo zahtevka, ker

je kot tak neizvršljiv, nato pa o njem odloči. Ker torej še ni

odločeno o podrednem zahtevku, je bilo potrebno razveljaviti tudi

izrek o stroških postopka (4. točka izreka), o katerih bo glede

na spremembo izpodbijane sodbe po odločitvi o podrednem zahtevku

potrebno na novo odločiti.