Appeal granted; strike legality review dismissed due to unfulfilled pre-trial conciliation under collective agreement.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi in se

predlog zavrže.

[JEDRO]

Skladno s 15. členom ZDSS je bilo v kolektivnem delovnem sporu v

katerem delodajalec zahteva ugotovitev, da je stavka nazakonita v

primeru, da je z zakonom ali KP določen postopek za mirno rešitev

spora, sodno varstvo dopustno le, če je bil tak postopek

predhodno sprožen, a ni bil uspešen. KP za dejanost kovinskih

materialov in livarn ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije

v 87. členu predvideva, da spore med udeleženci KP, med katere

spadata tudi predlagatelj (delodajalec) in nasprotni udeleženec

(delavci, člani sindikata, ki so bili udeleženi v stavki), v

primeru da postopek pomirjanja ni bil uspešen, rešuje arbitraža.

Zato mora predlagatelj skladno z 87. členom KP vložiti zahtevo

pri komisiji za pomirjanje, in šele v primeru, da pomirjanje ne

bi bilo uspešno, v roku 30 dni zahtevati varstvo pred arbitražo

ali sodiščem, sicer procesne predpostavke za sodno varstvo niso

izpolnjene.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da je

stavka, ki so jo izvedli delavci, člani sindikata pri

predlagatelju R. d.o.o. od 12.9.2000 do 19.9.2000 nezakonita.

Zoper navedeno odločbo se pritožuje nasprotni udeleženec iz

pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne

uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja v smislu 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 338.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 -

2/2004), v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Meni, da niso izpolnjene

procesne predpostavke v smislu določbe 23. člena ZDSS-1, ki se v

konkretnem primeru uporablja na podlagi 84. člena ZDSS-1, saj je

s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določen obvezen postopek

za mirno rešitev spora. Tako je določal tudi 15. člen Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94), ki se

je uporabljal v času presoje izpolnitve procesnih predpostavk za

sodno varstvo.

Za udeležence v tem sporu veljajo določila Kolektivne pogodbe za

dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in

elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 37/96), ki v 87. členu

določa, da je v sporih med udeleženci te kolektivne pogodbe, še

posebej spori glede zakonitosti stavke, za reševanje pristojna

arbitraža. Odločitev arbitraže je dokončna in je spor mogoče

sprožiti pred sodiščem le v zvezi z arbitražno odločitvijo.

Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo

določbe postopka, kar je imelo, ali bi lahko imelo za posledico

nepravilno in nezakonito odločbo. Podrejeno meni, da je v tem

delu napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo 87. in

89. člena Kolektivne pogodbe. Sklicuje se na sklep VDSS opr. št.

Kdp 4/2005. Navaja, da je izpodbijana odločba napačna tudi v

vsebinskem smislu. Sodišče prve stopnje je kljub stališču

pritožbenega sodišča, da nasprotnemu udeležencu ni mogoče

očitati, da ni postopal po določbi 1. odstavka 3. člena Zakona o

stavki (ZStk, Ur. l. SFRJ št. 23/91), ponovno zaključilo, da je

bila stavka nezakonita.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni

izpodbijano odločbo tako, da predlog zavrže kot nedopusten

oziroma zavrne kot neutemeljen, oziroma podrejeno, da pritožbi

ugodi in razveljavi odločbo ter zadevo vrne v ponovno odločanje

sodišču prve stopnje.

Predlagatelj v odgovoru na pritožbo navaja, da je procesno

predpostavko v smislu 23. člena ZDSS oziroma 15. člena ZDSS v

zvezi s 87. členom kolektivne pogodbe v celoti izpolnil, ker je

predlagal tudi arbitražno reševanje v kolektivnem sporu v skladu

z določbo 15. člena ZDSS, kar je sodišče v izpodbijani odločbi

tudi ugotovilo. Dne 15.9.2000 je poslal predlog za preizkus

zakonitosti stavke arbitražnemu svetu Gospodarske zbornice

Slovenije, Združenje kovinskih materialov elektroindustrije ter

kovinske industrije. Ker arbitražni svet ni imel konstituirane

liste arbitrov, arbitražni postopek ni mogel steči. Prilaga

potrdilo o oddani pošiljki z dne 25.9.2005 (pravilno: 25.9.2000).

Nasprotni udeleženec v repliki na odgovor na pritožbo navaja, da

je predlog za arbitražo datiran z dne 25.9.2000 ter poslan po

pošti istega dne enak kot predlog v konkretnem sporu, datiran z

dne 25.9.2000 in vročen sodišču 26.9.2000, torej na isti dan, kar

kaže, da je predlagatelj sprožil postopek istočasno, ni pa

dokazal, da je pred tem sprožil postopek pomirjanja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odločbo sodišča

prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve

pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena

ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1.

V tem kolektivnem delovnem sporu je predlagatelj zahteval, da

sodišče ugotovi, da je bila stavka, ki so jo izvedli delavci,

člani sindikata od 12.9.2000 do 19.9.2000 nezakonita.

Pritožbeno sodišče je v tem kolektivnem delovnem sporu že

odločalo, in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 1586/2002 z dne

16.10.2003 pritožbi ugodilo, izpodbijano odločbo razveljavilo ter

zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem

postopku je sodišče prve stopnje ponovno odločilo, da je bila

stavka nezakonita.

Ob vložitvi predloga v tem kolektivnem delovnem sporu dne

25.9.2000 je veljal ZDSS, ki je v 15. členu določal, da je sodno

varstvo, kadar je z zakonom ali s kolektivno pogodbo določen

postopek za mirno rešitev spora, dovoljeno samo pod pogojem, da

je postopek predhodno sprožen, pa ni bil uspešen. Enako določbo

ima sedaj veljavni 1. odstavek 23. člena ZDSS-1. Za udeležence v

tem kolektivnem delovnem sporu velja Kolektivna pogodba za

dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in

elektroindustrijo Slovenije, ki v obligacijskem delu ureja tudi

reševanje sporov med udeleženci (ne le strankami) te kolektivne

pogodbe, kar sta tudi udeleženca tega kolektivnega delovnega

spora. Tako je v 87. členu določeno, da je za reševanje

kolektivnih sporov med udeleženci te kolektivne pogodbe v

primeru, da pomirjanje ni uspešno, pristojna arbitraža. Iz

navedene določbe obligacijskega dela kolektivne pogodbe

dejavnosti tako izhaja, da morajo udeleženci te kolektivne

pogodbe najprej poskušati s postopkom pomirjanja, v kolikor ta ni

uspešen, pa imajo možnost rešiti spor pred arbitražo. Glede na

take določbe kolektivne pogodbe je tako izčrpan postopek mirnega

reševanja sporov procesna predpostavka za sprožitev arbitražnega

postopka oziroma za vložitev predloga na sodišče, kot je določeno

v 1. odstavku 15. člena ZDSS. 87. člen kolektivne pogodbe določa,

da je za reševanje kolektivnih sporov med udeleženci te

kolektivne pogodbe v primeru, da pomirjanje med udeleženci ni

uspešno, pristojna arbitraža. Navedeni člen pred postopkom

arbitraže določa postopek pomirjanja, šele, če ta ni uspešen je

možno arbitražno reševanje spora. Vrhovno sodišče Republike

Slovenije je glede navedenega, torej glede postopka mirnega

reševanja sporov med udeleženci po kolektivni pogodbi dejavnosti,

že zavzelo stališče v sporu opr. št. VIII Ips 20/2003 z dne

17.2.2004, in sicer da Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih

materialov in livarn ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije

v 87. členu predvideva za spore med podpisniki kolektivne

pogodbe, kot tudi za spore med udeleženci te kolektivne pogodbe,

kar so glede na opredelitev v uvodnem delu vsi delodajalci ter

vsi zaposleni in njihove oblike sindikalnega delovanja, za katere

velja ta kolektivna pogodba, postopek pomirjanja in arbitražni

postopek s tem, da je pristojnost arbitraže za spore med

udeleženci kolektivne pogodbe v 87. členu izrecno predvidena le

za primer, da pomirjanje ni bilo uspešno. Ker ZDSS v 15. členu

izrecno določa, da je za primer, kadar je z zakonom oziroma

kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev spora, sodno

varstvo dovoljeno samo pod pogojem, da je bil postopek predhodno

sprožen pa ni uspešen, ni dvoma, da je postopek pomirjanja, kot

je opredeljen v kolektivni pogodbi dejavnosti v skladu s 15.

členom ZDSS obvezna procesna predpostavka za sprožitev spora pred

sodiščem. Tako opredeljen postopek pomirjanja ne posega v ustavno

pravico do sodnega varstva. Zainteresirani udeleženec

(predlagatelj) mora v skladu z 87. členom v povezavi s 83. členom

kolektivne pogodbe dejavnosti vložiti ustrezno zahtevo pri

komisiji za pomirjanje iz 82. člena kolektivne pogodbe. Le, če

med udeleženci v sporu v 30-ih dneh ni bil dosežen sporazum, je

predvideno nadaljnje varstvo - pred arbitražo oziroma sodiščem.

Ker v tem kolektivnem delovnem sporu postopek pomirjanja določen

v kolektivni pogodbi dejavnosti ni bil izveden, sodišče prve

stopnje pa je zmotno štelo, da tak postopek ni bil obvezen, in da

ne pride v poštev določba 1. odstavka 15. člena ZDSS oziroma 1.

odstavka 23. člena ZDSS-1, ni pravilno uporabilo postopkovnih

določb, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo,

izpodbijano odločbo na podlagi določbe 2. odstavka 354. člena ZPP

v zvezi z 19. členom ZDSS-1 razveljavilo in predlog zavrglo.