Employer dismissed employee's appeal; employer cannot terminate disabled worker without suitable alternative work.

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Določba 1. odstavka 116. člena ZDR prepoveduje redno odpoved PZ

iz poslovnega razloga invalidu, razen če mu ni mogoče zagotoviti

drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom po

določbah ZPIZ. Ker v času, ko je bila podana redna odpoved PZ iz

poslovnega razloga (junija 2003), še ni veljal Zakon o

zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI -

39. in 40. člen), niti ne določbe Zakona o pokojninskem in

invalidskem zavarovanju, ki urejajo odpoved PZ delovnemu invalidu

zaradi invalidnosti ali operativnih razlogov (102. - 105. člen

ZPIZ-UPB1), redna odpoved PZ iz poslovnega razloga

delavcu-invalidu III kategorije ni zakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s ponudbo

nove pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da tožniku delovno

razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 23.11.2003. Toženi

stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo,

mu priznati delovno razmerje od 23.11.2003 dalje, skleniti z njim

pogodbo o zaposlitvi za ustrezna dela, mu vpisati v delovno

knjižico delovno razmerje in mu za ta čas izplačati plačo po

kolektivni pogodbi za delovno mesto proizvodno-tehnični vodja v

višini določeni s pogodbo o zaposlitvi z dne 1.2.1999, od tega

zneska odvesti vse prispevke in davščine ter nato dobljene

mesečne neto zneske izplačati tožniku, skupaj z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec, v roku 8

dni pod izvršbo. Odločilo je, da tožena stranka sama trpi svoje

stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške v

višini 74.052,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obresti od

izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni pod

izvršbo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe

materialnega prava, torej iz pritožbenih razlogov po določbi 2.

in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). Predlaga, da pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da

tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma

podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču

prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče nepopolno in

zmotno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je podana kršitev

materialnega prava. Sodišče prve stopnje je odpoved pogodbe o

zaposlitvi razveljavilo, ker mu je bilo ponudeno neustrezno

delovno mesto. Pri tem sodišče zanemarja, da je tožnik invalid

III. kategorije, ter da je bilo ponujeno delovno mesto ustrezno

njegovi preostali delovni zmožnosti, ter da daje prednost

formalno določeni izobrazbi, ki jo tožnik ne poseduje. Meni, da

bi ravno ponudba nove pogodbe za delovno mesto s VII. stopnjo

zahtevane izobrazbe za invalida, ki ne more delati na psihično

zahtevnih in odgovornih delih, lahko bila neustrezna. Meni, da

ponudba nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto, ne

more pomeniti nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč

tožnika opravičuje bodisi do odklonitve podpisa nove pogodbe in

do odpravnine po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002) in odpovednega roka oziroma do

upravičenj po 4. odstavku 90. člena ZDR/2002. Torej bi v primeru,

ko je delavcu ponujena nova pogodba o zaposlitvi za neustrezno

delovno mesto, to pomenilo nezakonitost predhodne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, kar pa ni smisel določbe 4. odstavka 90.

člena ZDR/2002. Sodišče je poklonilo vero tožniku, ko zatrjuje,

da ni prejel pisnega obvestila o nameravani odpovedi. Če bi

hotelo popolno ugotoviti dejansko stanje, bi moralo zaslišati

pričo, ki bi razčistila dvom v zvezi z vročitvijo obvestila.

Sodišče sledi navajanjem tožnika, da je bil šikaniran, ne

preizkusi pa obstoja okoliščin iz 2. odstavka 118. člena

ZDR/2002. Glede invalidnosti in glede primernosti novega

delovnega mesta glede na invalidnost ni obrazložitve, je pa

pomembno.

Tožnik se pritožuje zoper sodbo v 2. in 3. točki izreka, v delu,

ki se nanaša na datum prenehanja delovnega razmerja, iz razloga

bistvenih kršitev postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega

stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo

sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da

datum prenehanja delovnega razmerja spremeni na 21.11.2003.

Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev

postopka, saj iz listin izhaja drugačno dejansko stanje, kot je

zapisano v sodbi. Iz fotokopije delovne knjižice izhaja, da je

tožniku delovno razmerje prenehalo 20.11.2003 in ne 23.11.2003.

Navaja, da je v predlogu zahtevka res zapisano, da je datum

prenehanja delovnega razmerja 23.11.2003, vendar je iz

razpoložljivih listin razviden datum prenehanja delovnega

razmerja in bi sodišče to moralo upoštevati.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2.

odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega

prava.

K pritožbi tožene stranke:

V konkretnem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval

razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih

razlogov, s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da mu

delovno razmerje pri toženi stranki dne 23.11.2003 ni prenehalo,

da ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo, z njim

skleniti ustrezno pogodbo o zaposlitvi in mu vpisati v delovno

knjižico delovno razmerje za ta čas ter izplačati nadomestilo

plače, kakor je bilo določeno s pogodbo o zaposlitvi z dne

1.2.1999.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo,

da je tožnik od leta 1996 invalid III. kategorije, ter da je v

letu 1999 po reorganizaciji sklenil pogodbo o zaposlitvi za

delovno mesto proizvodno-tehnični vodja. V letu 2003 je prišlo do

ponovne reorganizacije podjetja in do ukinitve delovnega mesta

tehnični vodja proizvodnje. Tožena stranka je tožniku zato

odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe. Ugotovilo

je, da tožena stranka tožniku ni ponudila ustrezne zaposlitve,

zato je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka

tudi ni dokazala, da je tožniku vročila obvestilo po 3. odstavku

83. člena ZDR/2002.

Tožena stranka je dne 6.6.2003 sprejela nov pravilnik o

sistemizaciji delovnih mest. Delavcem, ki se jim je spremenil

naziv delovnega mesta ali opis dela, so bile razveljavljene stare

pogodbe o zaposlitvi in hkrati ponujene v podpis nove pogodbe o

zaposlitvi za novo oblikovana delovna mesta. Tožnik se ni

strinjal s sporazumno prekinitvijo pogodbe, zato mu je tožena

stranka zaradi ukinitve delovnega mesta proizvodno-tehnični

vodja, redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove

pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni sprejel ponudbe za sklenitev nove

pogodbe o zaposlitvi, zato mu je prenehalo delovno razmerje pri

toženi stranki po izteku odpovednega roka.

Po določbi 3. odstavka 88. člena ZDR/2002 mora delodajalec v

primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti

ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca

pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, ali ga je

mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma

prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja mora

delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Ponudba

delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi mora biti za

ustrezno zaposlitev. Ustrezna zaposlitev po 3. odstavku 90. člena

ZDR/2002 je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in

stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na

prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno

pogodbo o zaposlitvi.

Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 1.2.1999 za

delovno mesto proizvodno-tehnični vodja, ki je bilo razvrščeno v

VII. tarifni razred, za delovno mesto analitik, ki mu je bilo

ponujeno, pa se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da

tožena stranka z novo pogodbo o zaposlitvi tožniku ni ponudila

ustrezne zaposlitve. V skladu s 3. odstavkom 90. člena ZDR/2002

je namreč ustrezna tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka

vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje

dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec

sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ob ugotovitvi, da se je na

prejšnjem delovnem mestu, na katerem se je tožniku odpovedala

pogodba o zaposlitvi, zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe,

je z novo pogodbo o zaposlitvi ponujeno delovno mesto analitik,

očitno neustrezno, saj se zanj zahteva V. stopnja strokovne

izobrazbe. Ustreznost ponujene zaposlitve se presoja zgolj glede

na zahtevano izobrazbo za delovno mesto, ki ga delavec zaseda, v

trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi z istočasno ponudbo

sklenitve nove pogodbe.

Ne glede na navedeno pa je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen

glede na relativno varstvo delovnega invalida pred odpovedjo

pogodbe o zaposlitvi, kakor ga določa ZDR/2002. Po določbi 1.

odstavka 116. člena ZDR/2002 delodajalec ne sme odpovedati

pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene

invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga,

razen, če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela

s skrajšanim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in

invalidskem zavarovanju. Navedeno pomeni, da je v tem sporu

potrebno upoštevati tudi določbe 102. do 105. člena Zakona o

pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-UPBI, Ur. l. RS,

št. 26/2003), ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu

invalidu zaradi invalidnosti ali operativnih razlogov. Vendar je

novela ZPIZ 1C, ki je začela veljati 1.1.2002 določila nov

prehodni sistem uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja,

zaradi česar se določbe 102. do 105. člena ZPIZ-1-UPB1, ki ureja

odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi

invalidnosti ali poslovnih razlogov, niso začele uporabljati

1.1.2003, tako kot ostale določbe o pravicah iz invalidskega

zavarovanja, temveč se bodo uporabljale šele z uveljavitvijo

novega zakona, ki bo uredil usposabljanje in zaposlovanje

invalidov. Uporaba določb 102. do 105. člena ZPIZ-1-UPB1 je bila

predvidena najpozneje s 1.1.2004, vendar je bil s kasnejšo novelo

tega zakona (Ur. l. RS, št. 135/2003) ta datum nadomeščen s

1.1.2005. V spornem obdobju prav tako še nista veljali določbi

39. in 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in

zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004), ki sta

urejali vprašanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidov

in način zagotovitve drugega ustreznega dela. V spornem obdobju

torej tožena stranka tožniku kot invalidu III. kategorije sploh

ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi, zato je

sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti ugodilo njegovemu

tožbenemu zahtevku.

Pritožbene navedbe glede pisnega obvestila o nameravani odpovedi

pogodbe o zaposlitvi so neutemeljene. Pritožbeno sodišče se

strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni

dokazala, da je tožniku vročila pisno obvestilo.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je

pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožeče stranke:

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbe tožnika, da je sodišče

prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker iz

listin izhaja drugačno stanje iz razloga kot je zapisano v sodbi.

Sodišče prve stopnje je kot datum prenehanja delovnega razmerja

pravilno zapisalo 23.11.2003, kot je tožnik uveljavljal v

tožbenem zahtevku. Protispisne so pritožbene navedbe, da iz

fotokopije delovne knjižice, ki jo je tožnik predložil kot dokaz,

izhaja datum prenehanja delovnega razmerja. Tožnik navedenega

dokaza v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložil, zato

se nanj v pritožbi ne more sklicevati.

Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, je pritožbeno

sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.