Appeal dismissed; first instance court failed to decide on modified claim due to procedural error.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Pritožba tožeče stranke se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne

sodbe.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožba ni bila

spremenjena (tožnica je s tožbo sprva zahtevala, da jo tožena

stranka od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje

prijavi v socialno zavarovanje "po osnovi najnižje z zakonom

določene plače", s kasnejšo pripravljalno vlogo pa je zahtevala,

da jo za isto obdobje prijavi v socialno zavarovanje "po osnovi

najmanj minimalne plače"), o modificiranem tožbenem zahtevku

sploh ni odločilo. Zato se pritožba, ki uveljavlja prav to, šteje

kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke o

prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki iz nujnih

operativnih razlogov z dne 6.1.2003 in sklep komisije za pritožbe

o zavrnitvi ugovora tožeče stranke z dne 13.2.2003. Razsodilo je,

da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v socialno

zavarovanje po osnovi najnižje z zakonom določene plače od

22.8.2003 do 14.10.2003 in od 15.7.2004 do 6.10.2004, ji za ta

čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ter ji povrniti

stroške postopka v višini 98.637,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 19.11.2004 do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper del izreka v 2. odst.

"po osnovi najnižje z zakonom določene plače" in predlagala, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izrek v tem delu

tako, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v

socialno zavarovanje "po osnovi najmanj minimalne plače ...".

Pooblaščenec je namreč v pripravljalni vlogi z dne 3.3.2003

najprej napačno postavil tožbeni zahtevek, nato pa je tožbeni

zahtevek v tem delu korigiral s pripravljalno vlogo z dne

15.11.2004 in ga korigiral v "po osnovi najmanj minimalne plače

...". Tožeča stranka je priglasila tudi pritožbene stroške

postopka.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene

kršitve določil pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe

materialnega prava po 338. členu ZPP. Predlagala je, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni

zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne oz. podrejeno, da

sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve

stopnje. Tožeča stranka se je v svojih navedbah med postopkom

najprej sklicevala na nepravilno uporabo starega Zakona o

delovnih razmerjih, saj naj bi tožena stranka uporabila prejšni

ZDR in ne novega, ki naj bi že veljal v času odločitve tožene

stranke o tem, da je tožeča stranka na spisku presežnih delavcev.

Tožena stranka je uporabila pravilen zakon in izvedla celoten

postopek za določitev trajno presežnih delavcev. Sodišče prve

stopnje je sicer ugotovilo, da je bil program razreševanja

presežnih delavcev sprejet zakonito, ob tem pa je napačno ugodilo

zahtevku iz razloga, ker naj bi se presežni delavci ugotavljali v

nasprotju s 15. členom Podjetniške kolektivne pogodbe, zato ker

naj bi tožena stranka napačno ugotavljala trajno presežne delavce

po manjših organizacijskih enotah, in ni dokazala in predložila

organizacijske sheme v letu 2002, ki bi to predvidevala. Tožena

stranka naj ne bi upoštevala tudi delovne uspešnosti, ampak samo

odstopanje od povprečnega dosega normativa, prav tako pa je

uporabila podatke iz obdobja januar - marec 2002 in ne zadnje tri

mesece pred sprejemom programa, glede na to da je bil program

sprejet dne 13.12.2002. Program pod točko 6 povzema določbe 15.

člena podjetniške kolektivne pogodbe in jih konkretizira in sicer

izrecno določa, kaj je šteti za organizacijsko enoto, to je na

področju proizvodnje proizvodni oddelek. Ekonomsko edino

upravičeno je večje zmanjševanje zaposlenih v oddelku šivalnica

kot v oddelku montaža. Napačna je tudi sodna interpretacija

podjetniške kolektivne pogodbe v povezavi s pravilnikom o plačah

- upoštevati je pravilnik o plačah, ki je sestavni del

podjetniške kolektivne pogodbe, iz njega pa je razvidno da se

ugotavlja uspešnost pri normiranih delih na podlagi dosežene

norme, pri nenormiranih pa na podlagi osebne ocene. Podjetniška

kolektivna pogodba ne govori o ugotavljanju uspešnosti v zadnjih

treh mesecih pred sprejemom programa, govori le o zadnjih treh

mesecih, ko so se kriteriji za ocenjevanje uspešnosti po

pravilniku o plačah in podjetniški kolektivni pogodbi sploh lahko

upoštevali. Obrazložitev, zakaj so bili upoštevani meseci januar

- marec kot obdobje ocenjevanja, je v programu. Tudi očitek o

nepravilnosti pri razporejanju oz. določanju presežnih delavcev

ne drži, saj so tožeče stranke izpovedale, da jih je tožena

stranka občasno razporejala tudi na druga delovna mesta v okviru

različnih dejavnosti. Ne drži očitek sodišča, da bi tožena

stranka morala kako drugače ugotavljati presežek delavcev ali pa

bi morala upoštevati kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev

na nivoju, ki za toženo stranko ni sprejemljiv oz. izvedljiv.

Tožena stranka je upoštevala tako zakon o delovnih razmerjih kot

podjetniško kolektivno pogodbo, pri odločanju o presežnih

delavcih so sodelovali vsi "potrebni" organi, kot je sindikat,

Zavod RS za zaposlovanje, OE Murska Sobota in Regionalna razvojna

agencija Mura. Ne drži tudi, da bi bil mož tožeče stranke iskalec

zaposlitve.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožba tožeče stranke se

šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu, ki ga

določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS

št. 26/99 - 2/2004 - v nadaljevanju ZPP). Na podlagi navedenega

preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno

pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev

pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni

dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki

sodišča prve stopnje in v izogib ponavljanju glede na podane

vsebinske pritožbene ugovore dodaja:

K pritožbi tožeče stranke:

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno pritožbo tožnice

šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, saj iz predloženega

spisa izhaja, da je tožnica postavila modificirani tožbeni

zahtevek s pripravljalno vlogo z dne 13.11.2004. O navedenem

tožbenem zahtevku glede plačila plače "po osnovi najmanj

minimalne plače" pa sodišče prve stopnje ni odločalo. Sodišče

prve stopnje bo moralo tako v skladu s 326. členom ZPP izdati

dopolnilno sodbo upoštevaje tožničin tožbeni zahtevek iz

pripravljalne vloge z dne 13.11.2004.

K pritožbi tožene stranke:

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo tožene

stranke, da je le-ta pri določanju trajno presežnih delavcev

uporabila pravilen zakon, to je stari Zakon o delovnih razmerjih

(Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju stari ZDR) ne

pa novega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - v

nadaljevanju novi ZDR), ki je sicer pričel veljati z dnem

1.1.2003, kot to določa 246. člen novega ZDR. Enako stališče

glede uporabe zakona je pri svoji odločitvi dejansko zavzelo tudi

sodišče prve stopnje in presojalo zakonitost izvedenega postopka

ugotavljanja trajno presežnih delavcev upoštevaje stari ZDR.

Dejstvo, da je tožena stranka izdala tožeči stranki individualni

sklep o prenehanju delovnega razmerja dne 6.1.2003, ko je sicer

že veljal novi ZDR, po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da

je bila dolžna tožena stranka izvesti postopke prenehanja

delovnega razmerja zaradi prenehanja potreb po delavcih zaradi

nujnih operativnih razlogov (po novem redna odpoved pogodbe o

zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov po

določilih 96. do 100. člena novega ZDR), saj je bil program

reševanja presežnih delavcev, v katerem so navedena tudi

konkretna imena delavcev, sprejet dne 13.12.2002, to je v času

veljavnosti starega ZDR.

Iz sprejetega programa reševanja presežnih delavcev tožene

stranke namreč izhaja, da bodo individualni sklepi o prenehanju

delovnega razmerja trajno presežnim delavcem izdani v različnih

časovnih obdobjih in sicer prvi skupini dne 15.12.2002,

upoštevajoč pri tem 36. g člen starega ZDR, ki ureja postopek

večjega števila presežnih delavcev in določa, da se sklepi o

prenehanju delovnega razmerja iz programa vročijo delavcem šele

po preteku roka dveh mesecev od dne, ko so izpolnjeni pogoji iz

drugega in tretjega odstavka 34. člena zakona. Upoštevajoč 36. g

člen starega ZDR, na podlagi katerega mora delodajalec

razporediti prenehanje delovnih razmerij na daljše časovno

obdobje, se roki prenehanja potreb ostalih delavcev zamaknejo za

določeno časovno obdobje. Iz sklepa 183. seje uprave družbe pa

izhaja, da bodo dne 16.12.2002 97 delavcem izdani sklepi o

prenehanju delovnega razmerja, dne 6.1.2003 105 delavcem, dne

20.1.2003 pa še 95 delavcem. Po oceni pritožbenega sodišča tako

predstavlja program tisto osnovo, ki jo je potrebno upoštevati

glede veljavnosti delovnopravne zakonodaje.

Program reševanja presežnih delavcev v točki 6 (Kriteriji za

določanje presežnih delavcev) povzema določbe 15. člena

podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa, da se pri določanju

delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, v isto

kategorijo uvrstijo vsi delavci znotraj zaokrožene organizacijske

enote v podjetju, ki delajo na delovnih mestih, za katere se

zahteva enaka stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto

poklica, znanja in zmožnosti. Za določene konkretne presežke

delavcev se uporabljajo kriteriji, določeni z zakonom ter splošno

in panožno kolektivno pogodbo, temeljni kriterij za ohranitev

zaposlitve je delovna uspešnost, v primeru enake delovne

uspešnosti se upoštevajo še korekcijski kriteriji strokovna

izobrazba, delovne izkušnje, delovna doba, zdravstveno stanje

delavca in socialno stanje. Program v točki 5 (število presežnih

delavcev) določa število presežnih delavcev po posameznih

organizacijskih enotah, v točki 5.6.4. programa pa je opredeljena

kot organizacijska enota P. T. in skupno število delavcev (skupaj

162).

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je iz navedb

tožene stranke in izpovedbe priče S. D. razvidno, da so se pri

ugotavljanju individualne uspešnosti delavcev upoštevali podatki

o individualnosti uspešnosti oz. doseganju norme v obdobju od

januarja do marca 2002, ne pa zadnje tri mesece pred sprejemom

programa. Pri določanju trajno presežnih delavcev je bilo

potrebno v isto kategorijo uvrstiti vse delavce, ki delajo na

delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno prerazporediti v

skladu z zakonom, kar pomeni, da se morajo presežni delavci

ugotavljati na ravni celotne organizacijske enote, konkretno

Proizvodnje Turnišče, kar je sicer tožena stranka v programu sama

opredelila. Tožena stranka tako ni dokazala, da je imela določene

organizacijske enote oz. organizacijske sheme na nižjem nivoju

kot na primer šivalnica, montaža, ko bi lahko to upoštevala pri

določanju trajno presežnih delavcev. Tožena stranka je delavce

tudi prej razporejela v različne oddelke celotnega obrata

Tu., upoštevaje pri tem nujne potrebe delovnega procesa in

organizacijo dela.

Tožena stranka tudi ni upoštevala lastnih kriterijev iz 15. člena

podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa, da je temeljni

kriterij za ohranitev zaposlitve delovna uspešnost, merila za

delovno uspešnost pa so osebna ocena in povprečni doseg norme,

pri čemer se upoštevajo rezultati zadnjih treh mesecev pred

sprejemom programa. Tožena stranka je program sprejela

13.12.2002, pri določanju pa je upoštevala mesece januar, februar

in marec 2002, kar je v nasprotju s programom.

Tožena stranka bi morala upoštevati tudi 17. člen Splošne

kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS št. 40/97

- SKPGd) veljavne v času sprejema programa, ki določa, da je

kriterije za doseganje delovnih rezultatov mogoče uporabiti pri

določanju presežnih delavcev le, če so vnaprej določena merila za

ugotavljanje delovnih rezultatov in so se uporabljala najmanj

zadnjih šest mesecev pred sprejemom programa reševanja presežnih

delavcev.

Tožena stranka tudi v celoti ni upoštevala celotnega obsega meril

odstopanje od povprečne osebne ocene, ampak je upoštevala le

merilo odstopanje od povprečnega doseganja normativa, pri

ugotavljanju delovne uspešnosti pa sta pomembna tako norma kot

osebna ocena.

Za rešitev konkretnega individualnega delovnega spora je povsem

irelevantno pritožbeno navajanje, da vsi "potrebni organi", to je

sindikat, Zavod RS za zaposlovanje, OE Murska Sobota in

Regionalna razvojna agencija Mura na program niso imeli

nikakršnih pripomb, kajti sodišče presoja zakonitost izdanega

individualniega sklepa o prenehanju delovnega razmerja posamezni

točeči stranki upoštevaje pri tem veljavno delovnopravno

zakonodajo. Sodišče prve stopnje tudi v ničemer s svojo

odločitvijo ni poseglo v avtonomijo delodajalca pri izvajanju

njegove svobodne podjetniške iniciative.

O identičnih zadevah tožene stranke je že odločalo Vrhovno

sodišče Republike Slovenije v skupaj šestnajstih zadevah, med

ostalim npr. v zadevi opr.št. VIII Ips 99/2005, v katerih je že

zavzelo enako pravno stališče glede uporabe materialnega prava.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene

stranke na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in

potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.