Appeal dismissed: Employer not liable for defense right if employee repeatedly warned of violations.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Od delodajalca je neupravičeno pričakovati, da delavcu pred redno

odpovedjo PZ iz krivdnega razloga omogoči zagovor po 2. odstavku

83. člena ZDR, če je delavca pred tem že večkrat neuspešno

opozarjal na ponavljajoče istovrstne kršitve, a delavec ni ravnal

skladno z delodajalčevimi navodili. Ker pravica do zagovora, za

katero se smiselno uporabljajo določbe 1. in 2. odstavka 177.

člena ZDR vsebuje pravico do vročitve pisne obdolžitve ter

določitve kraja in časa za zagovor, delodajalec delavcu v

primerih, v katerih mu ni dolžan omogočiti zagovora, tudi ni

dolžan vročiti pisno obdolžitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v K. razsodilo, da se

zavrne zahtevek tožeče stranke za razveljavitev redne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 5.2.2004 izdala tožena stranka

in zahtevek po ugotovitvi, da tožniku delovno razmerje s toženo

stranko ni prenehalo ter po ponovnem pozivu nazaj na delo in po

priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje.

Sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške

postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne

uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega

stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva,

pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni storilo bistvene

kršitve določb postopka, na katere mora paziti sodišče po uradni

dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov

izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je podana

bistvena kršitev določbe 1. in 2. odst. 83. čl. ZDR, saj je

tožena stranka opustila svojo obveznost oz. je ni izpolnila, ker

bi morala izvesti takoimenovani predhodni postopek. Tožeča

stranka bi morala prejeti pisno obdolžitev, zlasti pa bi moral

biti opravljen zagovor. Sodišče je ravnalo v nasprotju z zakonsko

določbo, ko je ugotovilo, da takšen zagovor ni bil potreben,

zlasti zato, ker naj bi tožeča stranka bila večkrat opozorjena,

da krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Obveznost delodajalca glede pravice tožeče stranke do zagovora je

urejena tudi v 177. čl. ZDR, ki izrecno določa, da mora

delodajalec vročiti pisno obdolžitev z določitvjo časa in kraja

za zagovor. Pisna obdolžitev je obvezna. Brez pisne obdolžitve ni

zakonitega disciplinskega oziroma predhodnega postopka pri

delodajalcu.

Pritožba nadalje navaja, da naj bi tožena stranka v mesecu

novembru 2003 sicer opravila razgovor s tožečo stranko in ga

opozorila na domnevne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti. To

naj bi se nanašalo na obdobje do novembra 2003, vendar kot

ugotavlja sodišče, je večina teh kršitev zastarala. Za kršitve,

ki se tožeči stranki očitajo za mesec januar 2004, pa zagovora ni

bilo. Tožeča stranka tudi ni bila obveščena o nameravani odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, v kolikor se bodo kršitve še ponavljale.

Tožeča stranka opozarja na zadevo Pdp 1256/2003, ko je sodišče

zavzelo stališče, da mora delodajalec v postopku redne odpovedi

iz krivdnega razloga vročiti pisno obdolžitev na podlagi smiselne

uporabe 1. in 2. odstavka 177. čl. ZDR. Pisna obdolžitev mora

biti delavcu po 2. odstavku 80. člena ZDR osebno vročena po

pravilih pravdnega postopka.

Pritožba nadalje očita, da kršitve pogodbenih in drugih

obveznosti tožeči stranki niso dokazane. Za večkratno kajenje

tožnika v vratarnici oz. recepciji tovarne ni nobenega dokaza.

Dokaz je samo za enkrat, ko naj bi to videl direktor D. B..

Sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, da bi tožeča stranka puščala

vratarnico prazno. Če je že bila prazna, je bila zaradi tega, ker

je tožnik moral opraviti obhod. Vratarnico je zaklenil, ko ga ni

bilo. Kdo je obračal kamero v strop oz. zid, sodišče ni

ugotovilo. V vratarnici ni delo opravljal samo tožnik, temveč še

trije delavci. Telefon je bil dostopen tudi drugim, zato ne more

breme uporabe telefona v privatne namene nositi samo tožeča

stranka. Očitane kršitve tožeča stranka ni dalj časa ponavljala;

pomembno je, da so že zdavnaj zastarale. Tožnik tudi ni ravnal v

nasprotju z zahtevami in navodili delodajalca v smislu 32. čl.

ZDR.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da

pritožbene navedbe ne morejo biti odločilne. Sodišče prve stopnje

je pravilno in utemeljeno obrazložilo, da je tožena stranka

tožnika 19.11.2003 povabila na razgovor in ga opozorila, da mu bo

v primerih ponovne kršitve odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje,

saj je bila izpolnjena obveznost iz 1. odst. 83. čl. ZDR. Prav

tako se sodišče druge stopnje strinja s stališčem sodišča prve

stopnje in je upoštevalo trditev tožene stranke, da je bilo od

nje neupravičeno pričakovati, da bi tožena stranka tožniku

omogočila zagovor, ker je po izvedenem postopku ugotovilo, da je

tožnika večkrat neuspešno opozarjala na istovrstne ponavljajoče

se kršitve in da se je tožnik upiral, da bi ravnal v skladu z

navodili tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno

upoštevalo 2. odst. 83. čl. ZDR, da omogočanje zagovora ni

absolutna pravica delavca v primerih, ko jih ta določba 83. čl.

ZDR predvideva. Po 2. odst. 83. čl. ZDR se smiselno uporabi 1. in

2. odst. 177. čl. ZDR, ki določa tudi vročitev pisne obdolžitve.

Vendar pritožbeno sodišče pripominja, da je ta pravica oz.

dolžnost delodajalca smiselna le v primeru, če je zagovor

obvezen. Če zagovora delodajalec ni dolžan omogočiti, tudi ni

dolžan delavcu vročiti pisno obdolžitev.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo 2. odst. 88. čl.

ZDR, saj je utemeljeno zaključilo, da gre za resen in utemeljen

odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.

Pravilno je obrazložilo, da je tožnik z vztrajanjem ponavljanja

dveh kršitev, to je kajenja na nedovoljenem mestu in obračanjem

kamere v zid in tudi z uporabo telefona naročnika v zasebne

namene, kršil svojo osnovno zadolžitev. Zato pritožbene navedbe

ne morejo biti upoštevne, saj je odgovornost tožnika na delu, da

ne dopušča uporabe telefona drugim in je zato zaključiti, da je

poročilo o pregledu telefonskih izpisov v prilogi B/9 zadosten

dokaz, da je tožnik uporabljal telefon v zasebne namene.

Tudi glede hujše kršitve delovne obveznosti, da se kamera za

nadzor ni pravilno uporabljala in da je to delal tožnik, je

sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ta kršitev

zastarala, vendar je pravilno upoštevalo le kot dokaz o tem, da

je tožena stranka tožnika večkrat brezuspešno opozarjala na

kršitve. Iz sporočila dne 6.1.2004 je razvidno, da je tožnik že

dva dni kasneje kamero ponovno obrnil v zid. Dne 14.1.2004 pa, ko

je direktor tožene stranke, ko je spet opravil kontrolo

tožnikovega dela, je ugotovil, da ponovno kadi v vratarnici in da

je kamera spet obrnjena v steno. Od tožnika je zahteval, da naj

jo obrne v steno, tega pa tožnik ni hotel storiti. Sodišče prve

stopnje je pravilno ugotovilo, da ti dve kršitvi nista zastarali,

prav tako pa ni zastarala kršitev glede očitka nepravilne uporabe

telefona v zasebne namene.

Pritožbeno sodišče pripominja, da se razlog za odpoved ne more

nanašati na kršitve, katerih pregon je zastaral, vendar pa le-te

imajo pomen, da se obnašanje kot osebna lastnost delavca lahko

upošteva glede krivde za obstoj očitane kršitve.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot

neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika ni utemeljena, zato sam krije svoje stroške

pritožbenega postopka.