Appeal dismissed; court cannot find aggravating circumstances for dismissal after disciplinary body failed to do so.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče - VDSS je v preteklih letih že večkrat

odločilo, da je možno ugotavljati in dokazovati obstoj t.i.

kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR v sodnem

postopku, vendar se je ta sodnas praksa spremenila, saj je

Vrhovno sodišče RS v številnih odločbah zavzelo jasno

(nasprotno) stališče, da morajo biti te okoliščine, ki so

pogoj za zakonitost disciplinskega ukrepa prenehanja

delovnega razmerjas, ugotovljene že pred disciplinskimi

organi delodajalca in da jih v sodnem postoku ni dopustno

ugotavljati (npr. odločbe VSRS VIII Ips 243/98, VIII Ips

201/2003). Poznejše ugotavljanje teh okoliščin v dokaznem

postopku pred sodiščem bi pomenilo ugotavljanje v škodo

delavca, kar je po veljavnem pravu prepovedano.

Za zakonitost dokončne odločbe o izrečenem disciplinskem

ukrepu prenehanja delovnega razmerja je pomembno samo to, da

sodišče ugotovi, ali so bile kvalifikatorne okoliščine v

disciplinskem postopku ugotovljene ali ne in če so bile, jih

sodišče samo preizkusi. Če niso bile ugotovljene v

disciplinskem postopku, je odločitev o izreku disciplinskega

ukrepa prenehanja delovnega razmerja nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo tožene

stranke o kršitvi delovne obveznosti z dne 13.4.1999 in sklep

komisije za pritožbe z dne 3.6.1999 glede izreka disciplinskega

ukrepa spremenilo tako, da je tožeči stranki za v izpodbijanih

sklepih ugotovljeno hujšo kršitev delovnih obveznosti izreklo

disciplinski ukrep denarne kazni v višini 12% mesečne plače, v

trajanju šestih mesecev. Kar je tožnik zahteval več (celotna

razveljavitev izpodbijanih sklepov) je sodišče zavrnilo. V

posledici spremembe disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega

razmerja v denarno kazen je sodišče prve stopnje ugotovilo, da

tožeči stranki dne 16.6.1999 delovno razmerje pri toženi stranki

ni prenehalo ter da ji le-to še traja z vsemi pravicami iz dela

in po delu še naprej. Zato je tožena stranka dolžna tožečo

stranko pozvati nazaj na delo, jo razporediti na delovno mesto,

katero je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja oz. na

delovno mesto, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, znanju in

zmožnostim, ter ji za obdobje od 17.6.1999 do 30.9.2004 izplačati

prikrajšanje pri plači v skupni neto višini 2.886.643,80 SIT,

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti

mesečnih plač (pravilno nadomestil plač) v plačilo, t.j. od 18.

dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in sicer od mesečnih

zneskov, navedenih v izreku sodbe, po predhodnem odvodu davkov in

prispevkov od skupnega bruto zneska za citirano obdobje ter ji za

čas od 30.9.2004 dalje obračunati in izplačati prikrajšanje pri

plači, ki je nastalo v posledici nezakonitega prenehanja

delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila, po predhodnem plačilu

davkov in prispevkov pristojnim institucijam in vpisom delovne

dobe v delovno knjižico, vse v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče prve

stopnje je toženo stranko tudi zavezalo k izplačilu regresa za

letni dopust za leto 1999 v znesku 35.321,00 SIT neto, skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1999 dalje do plačila, po

predhodnem odvodu davkov od bruto razlike regresa, vse v 8 dneh

pod izvršbo, kar je zahtevanega več (plačilo regresov za leto

2000, 2001, 2002, 2003 in 2004) pa je sodišče prve stopnje

zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka v

celoti na podlagi 338. čl. Zakona o pravdnem postopku iz vseh

pritožbenih razlogov, torej zaradi zmotne ali nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava

in bistvenih kršitev postopka s pritožbenim predlogom, da

pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi v celoti tako,

da razveljavi (oz. pravilno spremeni) sodbo sodišča prve stopnje

in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen in

vzdrži v veljavi odločbo o kršitvi delovne obveznosti oz.

podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju pritožbe je

sodišče prve stopnje v skladu z napotki pritožbenega sodišča pri

ponovnem sojenju pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka storila

očitano ji hujšo kršitev delovne obveznosti "odklonitev dela",

katera ji je tudi dokazana in je zanjo odgovorna, napačno pa je

vodilo postopek in zaključilo, da teža storjene kršitve ni takšne

narave, da bi se tožeči stranki izrekel najstrožji disciplinski

ukrep in toženi stranki očitalo nepravilno ugotavljanje

kvalifikatornih okoliščin. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da

bi morala komisija za pritožbe kvalifikatorne okoliščine

obravnavati v navzočnosti tožnika, je po mnenju pritožbe pravno

zmotna. Komisija za pritožbe je imela kot drugostopenjski organ

na podlagi določil takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih

in Pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti delavcev med

drugim pravico in dolžnost, da ugotovi pravilnost odločitve

prvostopenjskega organa in v primeru potrebe po dodatnih dokazih

tudi te izvede, kar je tudi storila. Na podlagi ocenitve, da je

dejansko stanje tako razjasnjeno, da se lahko o zahtevku oz. o

ugovoru odloči, pa je komisija za pritožbe lahko to storila le na

podlagi posvetovanja in glasovanja, na katerem so lahko bili

prisotni le člani komisije. Zato je povsem jasno, da je sodišče

prve stopnje napačno zaključilo, da bi morala komisija za

pritožbe kvalifikatorne okoliščine obravnavati v prisotnosti

tožeče stranke, saj se senat, ki sprejema odločitve, posvetuje

brez prisotnosti stranke, o kateri odloča ter tudi sprejme

obrazložitev, zakaj se je odločil za takšno odločitev. Nesporno

je, da je komisija za pritožbe kvalifikatorne okoliščine za izrek

disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ugotavljala

in jih tudi ugotovila. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o

spremembi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega

razmerja v denarno kazen nezakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v

mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka v skladu z

2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št.

26/99, 96/03, 2/04) ZPP ter na pravilno uporabo materialnega

prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve

stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da na

pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi ni zmotno uporabilo

materialnega prava.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi

zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve

izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja. V izpodbijani sodbi, ki

vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, je sodišče prve

stopnje na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka v skladu z

napotki pritožbenega sodišča sprejelo pravilno dokazno oceno in

ob upoštevanju popolno ugotovljenega dejanskega stanja utemeljeno

ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku v tistem delu, ko je

namesto izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega

razmerja tožniku izreklo milejši disciplinski ukrep - denarno

kazen, saj je v ponovnem postopku ugotovilo, da disciplinska

organa tožene stranke nista ugotavljala obstoja kvalifikatornih

okoliščin, določenih v 89. čl. Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 29/92 in 71/93), ki so

pogoj za zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja

delovnega razmerja v primeru, ko splošni akt delodajalca določa

fakultativno možnost izreka takšnega ukrepa.

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp

611/2001 z dne 10.1.2003 zavzelo stališče tako glede disciplinske

odgovornosti tožnika za storjeno očitano hujšo kršitev delovne

obveznosti, kot tudi glede kvalifikatornih okoliščin, ki morajo

biti podane v primeru fakultativne možnosti izreka najstrožjega

disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve

stopnje je v skladu z napotki pritožbenega sodišča v ponovnem

postopku na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka pravilno

ugotovilo in utemeljeno zaključilo, da je tožnik disciplinsko

odgovoren za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti po 11. tč.

88. čl. Pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti delavcev,

ki jo je storil s tem, da je dne 1.3.1999 odklonil izvršitev

delovnih obveznosti, saj kljub odredbi predpostavljenega ni

pričel opravljati del tehnologa CAM II. Vendar pa je sodišče prve

stopnje v posledici pomanjkanja ugotavljanja kvalifikatornih

okoliščin pred disciplinskimi organi tožene stranke, upoštevajoč

sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede tega

pravnega vprašanja, izrečeni disciplinski ukrep prenehanja

delovnega razmerja spremenilo in tožniku izreklo denarno kazen,

ter posledično ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu in

reparacijskemu zahtevku.

Odločitev sodišča prve stopnje glede disciplinske odgovornosti

tožnika za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti, v

pritožbenem postopku ni več sporna, saj se sedaj zoper sodbo

sodišča prve stopnje pritožuje le tožena stranka, ki se ne

strinja s spremembo izrečenega disciplinskega ukrepa. V sedanjem

pritožbenem postopku je tako ostalo sporno le še vprašanje

ugotavljanja in obstoja kvalifikatornih okoliščin, določenih v

89. čl. ZDR/90 oz. v skladu s to zakonsko določbo v 4. odst. 54.

člena pravilnika tožene stranke. Po citirani določbi pravilnika

se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče

za vse druge hujše kršitve delovne obveznosti, opredeljene v 88.

členu, torej tudi za tisto, za katero je bil tožnik spoznan za

disciplinsko odgovornega, če obstajajo kvalifikatorne okoliščine,

kot so ogrožanje življenja in zdravja delavcev in drugih delovnih

ljudi, če je bila povzročena ali bi lahko bila povzročena večja

škoda podjetju, oz. če je bil ogrožen ali bi lahko bil bistveno

moten delovni proces v podjetju oz. bistveno oteženo poslovanje

podjetja.

Pritožbeno sodišče je že večkrat odločilo, da za zakonitost

izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja

zadostuje že abstraktna nevarnost nastanka škode oz. da zadošča

že domneva, da bi bil lahko delovni proces moten (sodba VDSS opr.

št. Pdp 1392/98 z dne 23.10.1998) in da je možno oz. dopustno

ugotavljati in dokazovati te okoliščine, ne glede na to, da te

okoliščine spadajo v dejansko podlago ugotavljanja resnih

razlogov po določbi 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju

delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št.

4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92,

Mednarodne pogodbe, št. 15/92) tudi v individualnem delovnem

sporu (sodba VDSS opr. št. Pdp 1222/99 z dne 16.3.2000).

Vendar pa se je ta sodna praksa, ki se je oblikovala na podlagi

številnih odločb pritožbenega sodišča, spremenila. Vrhovno

sodišče je v sodbah, citiranih v obrazložitvi sodbe sodišča prve

stopnje in številnih drugih, jasno zavzelo stališče, da morajo te

okoliščine ugotavljati disciplinski organi delodajalca in ne

sodišče. Tudi v sklepu VS RS, opr. št. VIII Ips 201/2003, z dne

17.2.2004 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1392/98 z dne

23.10.1998, v kateri se je pritožbeno sodišče povsem jasno

postavilo na stališče, da se te okoliščine lahko ugotavljajo v

sodnem postopku, se je revizijsko sodišče postavilo na stališče,

da teh okoliščin v sodnem postopku ni dopustno ugotavljati, saj

posebne kvalifikatorne okoliščine, ki so urejene v 89. členu ZDR,

glede na slovensko pravno ureditev sodijo v dejansko podlago

ugotavljanja resnih razlogov po določbi 4. člena Konvencije. To

pa pomeni, da mora te okoliščine ugotavljati delodajalec, ker bi

njihovo (poznejše) ugotavljanje v dokaznem postopku pred delovnim

sodiščem lahko pomenilo ugotavljanje v škodo delavca, kar pa je

po veljavnem pravu prepovedano (prepoved reformatio in peius).