Appeal dismissed; employer's special 15-day notice period for criminal acts starts when employer learns of the breach.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Če je podana izredna odpoved PZ po 1. alinei 1. odstavka 111.

člena ZDR (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega

razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja), začne 15-dnevi rok

za podajo odpovedi iz 2. odstavka 110. člena ZDR teči z dnem, ko

se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilca. Zato je

rok za podajo izredne odpovedi PZ začel teči že z dnem, ko je

tožena stranka podala dopolnitev ovadbe zoper tožnika in ne šele

z dnem, ko naj bi tožnik v postopku izredne odpovedi PZ podal

zagovor.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo

tožene stranke z dne 18.7.2003 o izredni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi in ugotovilo, da tožniku na njeni podlagi delovno

razmerje ni prenehalo in še traja. Toženi stranki je naložilo, da

tožnika pozove nazaj na delo ter mu prizna vse pravice iz

delovnega razmerja vključno s plačo za avgust 2003 pa do vrnitve

na delo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v

mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ter da je zanj dolžna

obračunati in vplačati prispevke za socialno varnost, v roku 8

dni pod izvršbo. Sklenilo je, da se tožba v delu, ki se nanaša na

razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 19.8.2003 in 23.9.2003

zavrže, ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove

stroške postopka v višini 129.030,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od 24.10.2003 dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena

stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni

tako, da tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja procesnih

predpostavk za vložitev tožbe zavrže, podrejeno spremeni tako, da

tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da sodišče napačno ugotavlja, in da je zaradi tega tudi

napačno uporabilo materialno pravo, ko navaja, da je tožena

stranka v postopku izredne odpovedi uporabila določbe Zakona o

delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS št. 15/90 in

nadaljnji) oziroma Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS št.

110/2003 - uradno prečiščeno besedilo) o disciplinski

odgovornosti. Tožena stranka zoper tožnika ni vodila

disciplinskega postopka, temveč v skladu z določili 53. člena

ZDDO, ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje v državnem

organu v primerih, določenih z zakonom, vodila postopek izredne

odpovedi. Pravni pouk v odločbi temelji na 72. členu ZDDO, ugovor

zoper odločbo v konkretnem primeru pa je bistvena procesna

predpostavka za vložitev tožbe, na katero mora sodišče paziti po

uradni dolžnosti. Opozarja na 2. člen Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002), ki določa, da se tudi za

delavce v državnih organih uporabljajo določbe ZDR/2002, če ni s

posebnim zakonom drugače urejeno. Za postopek odpovedi delovnega

razmerja je torej potrebno uporabiti določbe ZDR/2002. Ker pa 72.

člen ZDDO delavcu daje pravico do ugovora, navedeno pomeni, da

mora delavec najprej uveljavljati svoje pravice v ugovornem

postopku (razen za denarne terjatve) in lahko tožbo vloži šele

potem, če ni zadovoljen z odločitvijo o ugovoru. Sodba o tem nima

razlogov in je tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Ker

je tožena stranka ugovor tožnika zavrgla, je odločitev o odpovedi

delovnega razmerja postala pravnomočna in sodišče nima pravice

posegati v pravnomočne odločitve delodajalca. Ne strinja se s

pravnim naziranjem sodišča prve stopnje, kdaj začne teči

subjektivni rok za odpoved delovnega razmerja, kot ga določa 110.

člen ZDR/2002. Po navedeni določbi zakon ne uporablja termina

"izvedeti za kršitev in storilca", temveč termin "seznanitev z

razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved". Seznanitev z razlogi

pomeni, da mora delodajalec biti seznanjen z vsebinskimi razlogi

za odpoved delovnega razmerja. Tožena stranka tega nikakor ni

mogla izvedeti že 28.5.2003, ko je bila podana kazenska ovadba na

tožilstvo. Delodajalec mora delavcu omogočiti zagovor. Če bi

pristali na stališče, ki ga zastopa sodišče (da začne 15-dnevni

rok iz 110. člena ZDR/2002 teči, ko delodajalec izve za dejanje

delavca), potem so vsi postopki izredne odpovedi obsojeni na

propad. Delodajalec se seznani z razlogi za izredno odpoved

najprej po zaslišanju delavca, na katerem se lahko izjasni o

svojem videnju ravnanja, zaradi katerega je uveden postopek in

poda dokazne predloge. Z razlogi, ki utemeljujejo odpoved

delovnega razmerja, se je tožena stranka seznanila šele

14.7.2003, ko je tožniku omogočila zagovor, ki pa se ga tožnik ni

udeležil. Odločbo o prenehanju delovnega razmerja je izdala

18.7.2003, torej štiri dni potem, ko se je seznanila z razlogi za

odpoved delovnega razmerja.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v

pritožbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke

zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je zoper izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi zahteval varstvo neposredno pri sodišču v

roku 30-ih dni, torej je za vložitev tožbe uporabil predpis, ki

je bil podlaga za odpoved. Prepričan je, da tožena stranka

postopka ni izvedla v 15-dnevnem prekluzivnem roku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu, v

mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2.

odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS

št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi z odločbo

z dne 18.7.2003 zaradi kršitve delovne obveznosti, ki ima vse

znake kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ZDR/02 ne predvideva

odpovedi pogodbe o zaposlitvi z odločbo delodajalca, kot je to

napačno storila tožena stranka. Z ozirom na določbe novega ZDR/02

se pogodba o zaposlitvi ne odpoveduje na podlagi enostranskega

oblastvenega akta delodajalca, temveč z odpovedjo kot izrazom

volje ene od pogodbenih strank. Navedena nepravilnost pa ni

vplivala na samo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku

razveljavilo odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala

pogodbo o zaposlitvi, ker je kršil obveznosti iz delovnega

razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja. Postopek je

tožena stranka vodila po določbah ZDR/02, ki urejajo izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je zoper odločitev v skladu

s pravnim poukom podal ugovor, ki ga je tožena stranka kot

prepoznega zavrgla, obenem pa je v skladu s 3. odstavkom 204.

člena ZDR/02 vložil tožbo na sodišče. Sodišče prve stopnje je

ugovor neizpolnjevanja procesnih predpostavk za vložitev tožbe

zavrnilo. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je

tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo odpoved

pogodbe o zaposlitvi najkasneje 28.5.2003. Postavilo se je na

stališče, da je od tega dne dalje začel teči rok iz 2. odstavka

110. člena ZDR/2002, ki ga je tožena stranka z izdajo odločbe

prekoračila, zato je odpoved nezakonita.

Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je tožena

stranka vodila zoper tožnika, se je začel z vabilom na zagovor z

dne 26.6.2003, ko še ni začel veljati Zakon o javnih uslužbencih

(ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002). Po določbi 199. člena ZJU se

postopki odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnih

razmerjih, o disciplinski in odškodninski odgovornosti ter

postopki ugotavljanja nesposobnosti in postopki razrešitev,

pričeti pred začetkom uporabe tega zakona, nadaljujejo po

določbah zakonov, ki veljajo do začetka uporabe tega zakona. Ob

uvedbi postopka zoper tožnika je že veljal ZDR/2002, ZDDO ter

ZPol.

Tožena stranka je v postopku izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi uporabila tako določbe ZDR/2002, kakor tudi določbe

ZDDO. Tako je postopek pred odpovedjo vodila po določbah

ZDR/2002. Tožniku je vročila pisno obdolžitev ter določila čas in

kraj, kjer lahko poda svoj zagovor (2. odstavek 83. člena v zvezi

s 1. odstavkom 177. člena ZDR/2002). Tožena stranka je v odpovedi

pogodbe o zaposlitvi tožniku dala možnost ugovora. Tožnik je to

možnost izkoristil, vendar je bil ugovor kot prepozen zavržen.

Obenem je tožnik v roku, ki je določen v 3. odstavku 204. člena

ZDR/2002 zahteval ugotovitev nezakonitosti pred pristojnim

sodiščem.

Tožena stranka je vodila postopek izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi v skladu z ZDR/2002, zato je neutemeljena pritožbena

navedba, da je ugovor zoper odločbo delodajalca, s katerim je

odločil o pravici delavca, bistvena procesna predpostavka za

vložitev tožbe. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča

prve stopnje, da v situaciji, do katere je prišlo v konkretni

zadevi, ni mogoče odreči sodnega varstva delavcu, ki v skladu z

določbami zakona, na podlagi katerih mu je bila odpovedana

pogodba o zaposlitvi, zahteva sodno varstvo.

Po določbi 2. odstavka 110. člena ZDR/2002 mora pogodbena stranka

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15-ih

dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujo izredno odpoved in

najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga. V primeru

krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena

stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15-ih dneh, od kar se

je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski

pregon. Po stališču sodišča prve stopnje je subjektivni rok iz

110. člena ZDR/2002 začel teči najkasneje 28.5.2003 dalje.

V konkretnem primeru je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o

zaposlitvi zaradi kršitve delovne obveznosti, ki ima vse znake

kaznivega dejanja. Posebnost v teh primerih je drugače določen

tek objektivnega roka, ki je za izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi določen v trajanju šestih mesecev od nastanka razloga,

v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake

kaznivega dejanja, pa ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Subjektivni rok je sicer enak 15 dni v obeh primerih, vendar

začne teči drugače. V primeru, ko ima kršitev znake kaznivega

dejanja, začne 15-dnevni rok teči, odkar se je izvedelo za

kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in

storilca (2. odstavek 110. člena ZDR/02).

Tožena stranka je vodila postopek izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, ker je tožnik brez vednosti tožene stranke

neupravičeno uporabljal službeno vozilo. Iz poročila v dopolnitev

kazenske ovadbe z dne 28.5.2003 je razvidno, da je tožena stranka

ugotovila, da je tožnik v nasprotju z določili Uredbe o uporabi

službenih avtomobilov v organih državne uprave zlorabil svoj

položaj, ker je v letu 2002 najmanj 54-krat neupravičeno uporabil

službeno vozilo; tako je neupravičeno prevozil najmanj 14072 km

in s tem povzročil škodo za približno 717.672,00 SIT. Iz

navedenega poročila izhaja, da je bila tožena stranka seznanjena

s kršitvijo delovne obveznosti in storilcem kršitve najkasneje

28.5.2003. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je

delodajalec izvedel za kršitev delovne obveznosti in storilca

najkasneje 28.5.2003. Glede na navedeno je neutemeljena

pritožbena navedba, da se je tožena stranka z razlogi za izredno

odpoved seznanila šele 14.7.2003, ko je tožniku omogočila

zagovor. Zagovor zaradi odsotnosti tožnika niti ni bil opravljen.

Ker je tožena stranka izvedela za kršitev pogodbene obveznosti in

storilca najkasneje 28.5.2003 je tožena stranka odpoved podala

prepozno (izven okvira 15-dnevnega subjektivnega roka). Zato je

odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani

razlogi, navedeni v pritožbi in tudi ne razlogi, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno

sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje.