Appeal dismissed; linear interest calculation method remains valid until new law takes effect.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. odstavek 1.

točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Šele od uveljavitve Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih

obresti (ZPOMZO-1, Ur.l. RS št. 56/2003, ki je začel veljati

28.6.2003) dalje ni več dopustna konformna metoda obračunavanja

zamudnih obresti. Do navedenega datuma je potrebno uporabiti

konformni način izračuna in ne linearni.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je

tožena stranka dolžna za tožečo stranko obračunati razliko v

plači za november 1992 v bruto višini 128.942,00 SIT, od tega

zneska odvesti davke in prispevke in od neto zneska 73.366,00 SIT

obračunati zakonske zamudne obresti za čas od 19.12.1992 do

17.4.2002 ter obračunati razliko v plači za december 1992 v bruto

višini 132.537,00 SIT, od tega zneska odvesti davke in prispevke

in od neto zneska 75.675,00 SIT obračunati zakonske zamudne

obresti za čas od 19.1.1993 do 17.4.2002, nato od vsote teh dveh

glavnic in izračunanih zakonskih zamudnih obresti na dan

17.4.20002 odšteti 171.694,31 SIT in tožeči stranki plačati

znesek, kot bo izračunan od tako nastale razlike, skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska za čas od 18.4.2002

dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo

je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti

131.407,00 SIT stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu se pritožuje

tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje

razveljavi v celoti oziroma sodbo sodišča prve stopnje spremeni

tako, da zavrne tožbeni zahtevek v prisojenem delu, toženi

stranki pa prizna vse stroške tega postopka z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila. Navaja, da

ni več sporno, da tožniku pripada razlika nadomestila bruto plače

za november 1992 v znesku 128.942,00 SIT in za december

132.537,00 SIT, zato se zoper ta del ne pritožuje, kakor tudi ne

zoper oba neto zneska, kot jih je izračunalo sodišče. Še vedno pa

je sporno, kaj je 17.4.2002 plačala. Po njenem mnenju je plačala

neto zneska plače in bi se zato moral tožbeni zahtevek zavrniti.

Plačala je celo več in je s tem plačala obresti iz naslova obeh

neto zneskov. Tožnik je na obravnavi 20.12.2004 ponovno spremenil

zahtevek tako, da je zahteval plačilo razlike plače za november

in december 1992 ter obresti od 19.12.1992 oz. 19.1.1993 ter, da

naj se pri obračunu zakonitih zamudnih obresti upošteva že

plačani znesek 171.694,31 SIT. Sodišče je kljub takšnemu

tožbenemu zahtevku odločilo tako, da je prekoračilo tožbeni

zahtevek. Navaja, da terjatev iz naslova zakonitih zamudnih

obresti še ni zapadla in zato zneska 171.694,31 SIT ni mogoče

upoštevati pri obračunu obresti. Z navedenim zneskom je mogoče

"zapirati" obe neto glavnici, ki sta na dan 17.4.2002 zapadli v

plačilo. Če bi tožnik na ta dan opravil obračun obresti in toženo

stranko pozval na plačilo, bi le-te tudi zapadle. Sodišče je

odločilo tudi več in drugače, ker je prisodilo tudi zakonite

zamudne obresti od 18.4.2002, ki jih tožnik ni zahteval.

Posledično je tudi odločitev o stroških postopka napačna, saj bi

tožnik uspel le s sorazmerno nizkim delom zahtevka, zato je

potrebno tudi odločitev o stroških postopka spremeniti. Priglaša

pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo, zadnjikrat s

sklepom opr. št. Pdp 1018/2004 z dne 28.10.2004 tako, da je

pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča

prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve

pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004).

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku delno ugodilo

zahtevku tožnika. Ugotovilo je, da je upravičen do neto plače za

november 1992 v višini 73.366,00 SIT in za december 1992 v višini

75.675,00 SIT. Navedena zneska v tem postopku nista več sporna.

Od navedenih zneskov je upravičen do zakonskih zamudnih obresti

od 19.12.1992 oz. 19.1.1993 do 17.4.2002. Navedenega dne je

tožena stranka plačala tožniku na račun glavnice neto znesek

171.694,31 SIT. Odločilo je, da je od vsote neto razlik v

nadomestilu in izračunanih zakonskih zamudnih obresti do

17.4.2002 potrebno odšteti že plačani znesek, tožniku pa je

tožena stranka dolžna plačati znesek, ki bo tako izračunan, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2002 dalje do plačila.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je v tem postopku še vedno

sporno, kaj je tožena stranka dne 17.4.2002 plačala. Znesek

171.694,31 SIT, ki ga je tožena stranka tožniku plačala 17.4.2002

je predstavljal plačilo razlike do neto plače za november in

december 1991.

Tudi če dolžnik z zamudo plača terjatev in pri plačilu izrecno

navede, da gre za plačilo glavnice, ima upnik pravico najprej s

tem plačilom poračunati obresti, ki so se natekle do dneva

plačila in šele nato preostanek porabiti za poplačilo glavnice.

Preostalo neplačano glavnico pa dolguje dolžnik z obrestmi od

plačila dalje. Znesek, ki je bil tožniku plačan 17.4.2002, je v

celoti pokril plačilo glavnice, ne pa tudi zamudnih obresti, ki

so se natekle do dneva plačila. Iz obrazložitve, ki je sicer v

resnici nekoliko nerodna, je nedvomno razvidno, da je tožena

stranka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od

zapadlosti neto razlike v plači do plačila ter od plačila dne

17.4.2002 še zakonske zamudne obresti od tako izračunane razlike.

Dejstvo je, da se tožena stranka ne strinja z načinom

obračunavanja zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče se strinja s

stališčem sodišča prve stopnje, da šele od uveljavitve Zakona o

predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Ur. l. RS

št. 56/2003), ki je začel veljati 28.6.2003, konformna metoda

obračunavanja zamudnih obresti ni več dopustna. Do navedenega

datuma pa je potrebno uporabiti konformni način izračuna in ne

linearni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni

prekoračilo tožbenega zahtevka. Tožnik je zahteval plačilo

zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih zneskov v

plačilo do plačila, zato sodišče prve stopnje z odločitvijo v 1.

točki izreka ni preseglo tožbenega zahtevka.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je tudi

odločitev o stroških postopka pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je

pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče

odločilo, da stroške pritožbenega postopka krije sama.