Court rejects dismissal of employee for drinking wine after work due to low blood alcohol level.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke se zavrže.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega

razmerja po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR je pravni standard,

katerega vsebino ugotavlja sodišče upoštevaje vse okoliščine

posameznega primera. Zgolj dejstvo, da disciplinski pravilnik

delodajalca kot hujšo kršitev delovne obveznosti opredeljuje

uživanje alkohola med delovnim časom, še ne pomeni, da gre za

hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega

razmerja po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR, saj v sporu o

zakonitosti podane izredne odpovedi težo kršitve presoja sodišče

glede na vse okoliščine primera.

Delavec s tem, ko je ob koncu delovnega časa popil kozarec vina z

mineralno vodo, zaradi česar je imel v krvi 0,13 grama alkohola,

ni hujše kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega

razmerja v smislu 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR, zato niso bili

podani zakonski pogoji za izredno odpoved. Tožena stranka namreč

ni dokazala, da bi tožnik opravljal delo kot voznik vozila, za

katerega ZVCP določa absolutno prepoved alkohola v krvi,

dovoljene koncentracije alkohola v krvi, določene v 2. odstavku

117. člena ZVCP, pa tožnik ni prekoračil.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožeči

stranki z dne 14.04.2003 nezakonita in se razveljavi (1. točka

izreka) ter da delovno razmerje tožeče stranke ni prenehalo in še

traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (2. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko

nazaj na delo in ji za čas od 15.05.2003 dalje plačati plače v

višini, kakršno bi prejemala, če bi delala z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 15. dne v naslednjem mesecu za plačo v tekočem

mesecu, pri čemer se izplačilo zmanjša za plače, ki jih je tožeča

stranka od 15.05.2003 naprej do vrnitve na delo prejela pri

drugih delodajalcih. Za isto obdobje je dolžna tožena stranka za

tožečo stranko plačati tudi prispevke za zdravstveno in

pokojninsko ter invalidsko zavarovanje (3. in 4. točka izreka).

Višji zahtevek glede plač je sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo tožeča in tožena stranka.

Tožena stranka sodbo sodišče prve stopnje izpodbija zaradi

bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka

339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, 26/99 -

2/04), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter

zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču

predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje

spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne.

Po mnenju tožene stranke je izrek sodbe sodišča prve stopnje

nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi. Dejstvo je, da je tožeča

stranka od 17.05.2003 v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu,

zato ji delovno razmerje pri toženi stranki ne traja vsaj v

obdobju od 17.05.2003 do prenehanja delovnega razmerja. Nasprotno

bi namreč pomenilo, da je sočasno v delovnem razmerju pri dveh

delodajalcih. Glede na navedeno je nerazumljiva ugotovitev

sodišča prve stopnje, da delovno razmerje tožeče stranke pri

toženi stranki še traja, podano pa je tudi nasprotje s 4. točko

izreka izpodbijane sodbe, kjer je sodišče pri odločanju o

izplačilu plač upoštevalo izplačila pri drugem delodajalcu.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega

odstavka 339. člena ZPP je razen zaradi navedene pomanjkljivosti

izreka sodbe podana tudi zaradi nasprotja med razlogi sodbe in

vsebino zapisnikov in listin v sodnem spisu. Sodišče je v

nasprotju z izpovedbo tožnika zaključilo, da je alkohol zaužil ob

koncu delovnega časa. Zmotno je sodišče prve stopnje ugotovilo,

da je tožnik pričakovano mogel računati, da tistega dne vožnje ne

bo več imel. Med delovnim časom tožnik namreč ne more zanesljivo

predvideti, kdaj bo moral na vožnjo. Tožena stranka opravlja

komunalno dejavnost prevozov pokojnikov, tudi odvoze umrlih s

kraja prometnih nesreč, ki jih ni mogoče predvideti. Delavci

tožene stranke morajo biti v nenehni pripravljenosti za vožnje,

zato je uživanje alkohola med delovnim časom določeno v

disciplinskem pravilniku kot huda kršitev, direktor tožene

stranke pa je to dodatno prepovedal z obvestilom z dne

06.03.2003. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na zmotni

uporabi materialnega prava, saj je hujša kršitev delovnih

obveznosti, zaradi katere lahko delodajalec poda izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, podana. Tožnik je kršil določila 32. in 35.

člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02).

Nazadnje pa tožena stranka zmotno uporabo materialnega prava

uveljavlja še v zvezi s 117. členom Zakona o varnosti cestnega

prometa (ZVCP, Ur. l. RS, 30/98 - 83/04).

Tožeča stranka je pritožbo vložila zaradi bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja. Navaja, da se pritožuje le zaradi stroškov

postopka. Obrazloži, zakaj stroškov postopka ni priglasila do

zaključka glavne obravnave in meni, da je glede na okoliščine

konkretnega primera pravočasna tudi kasnejša priglasitev stroškov

postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa

ni dovoljena.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v

mejah pritožbenih razlogov in zaradi morebitnih absolutnih

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih v skladu z

drugim odstavkom 350. člena ZPP ugotavlja po uradni dolžnosti. Po

preizkusu je zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno

pravo. Absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa v

postopku pred sodiščem prve stopnje niso podane.

K pritožbi tožene stranke :

Neutemeljena so pritožbena izvajanja o nerazumljivosti in

nasprotju med 2. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe. Absolutna

bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP je podana le, če vsebuje sodba takšne

pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane

sodbe ne nasprotuje samemu sebi, niti ni nerazumljiv, ker je

sodišče v 2. točki izreka ugotovilo zgolj neprekinjeno trajanje

delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, ne da bi

upoštevalo dejstvo, da je tožnik sklenil delovno razmerje pri

drugem delodajalcu. Kljub tej pomanjkljivosti je izrek sodbe

razumljiv in izvršljiv, saj je v njem naložena reintegracija

tožnika na delo in plačilo plač, zmanjšanih za plačila, ki jih je

prejel pri drugih delodajalcih, zaradi ugotovljene nezakonitosti

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitveni del iz 2.

točke izreka sam po sebi ni izvršljiv, pri dajatvenem delu izreka

pa je sodišče upoštevalo delovna razmerja tožnika pri drugih

delodajalcih. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tudi

ni podana, kar zadeva nasprotje med razlogi sodbe sodišča prve

stopnje in zapisnikom, ki vsebuje izpovedbo tožnika glede

okliščine, kdaj je užival alkohol. To dejstvo v zadevi ni

odločilnega pomena.

Odločitev sodišča prve stopnje temelji na 2. alinei 1. odstavka

111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnik s tem,

ko je dne 21.03.2003 v delovnem času popil kozarec vina z

mineralno vodo, zaradi česar je imel v krvi 0,13 grama alkohola

na kilogram krvi, ni huje kršil pogodbenih ali drugih obveznosti

iz delovnega razmerja. Takšna kršitev po presoji sodišča prve

stopnje, s katero soglaša tudi sodišče druge stopnje, ne

predstavlja hujše kršitve in glede na ugotovljene okoliščine

primera in interese obeh strank še ne utemeljuje izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določilom 1. odstavka 110. člena

ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca

ne zadostuje, da obstaja le zakonski razlog za odpoved iz 111.

člena ZDR, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, zaradi

katerih glede na interese obeh pogodbenih strank ni mogoče

nadlajevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da takšne okoliščine

niso bile podane. Ob tem sodišče druge stopnje še ugotavlja, da

tožena stranka teh okoliščin v podani izredni odpovedi niti ni

konkretizirala.

Podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožena stranka

utemeljuje z razlogom iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. V

obrazložitvi odpovedi navaja, da je tožnik s tem, ko je bil dne

21.03.2003 na delovnem mestu pod vplivom alkohola kršil Zakon o

omejevanju porabe alkohola (ZOPA, Ur. l. RS, št. 15/2003), 17.

točko 31. člena Disciplinskega pravilnika tožene stranke in

posledično 117. člen ZVCP.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da

tožnikovo ravnanje ne predstavlja hujše kršitve obveznosti iz

delovnega razmerja in takšno odločitev prepričljivo obrazložilo.

Hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega

razmerja je pravni standard, katerega vsebino ugotavlja sodišče

upoštevaje okoliščine posameznega primera. Dejstvo, da

disciplinski pravilnik tožene stranke kot hujšo kršitev delovnih

obveznosti opredeljuje uživanje alkohola med delovnim časom, še

ne predstavlja razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, saj v sporu o zakonitosti

podane izredne odpovedi težo kršitve presoja sodišče glede na vse

okoliščine primera. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da

je sodišče prve stopnje z zmotno uporabo materialnega prava

zmanjšalo pomen storjene kršitve. Tega zaključka ne spremeni niti

sklicevanje tožene stranke na določbi 32. in 35. člena ZDR, ki

obveznosti delavca opredeljujeta le na splošno.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi določilo 117.

člena ZVCP, saj tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik

opravljal delo kot voznik vozila, za katere ZVCP določa absolutno

prepoved alkohola v krvi.

Prav tako ni podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ker je

sodišče prve stopnje zaključilo, da je mogel tožnik pričakovano

računati, da ne bo več vozil, saj to dejstvo za presojo ni

odločilno. Dovoljene koncentracije alkohola v krvi, določene v 2.

odstavku 117. čena ZVCP, tožnik tako ni prekoračil, tožena

stranka pa tudi ni zatrjevala, da bi tožnik pri ugotovljeni

koncentraciji 0,13 grama alkohola na kilogram krvi kazal znake

motenj v vedenju, zaradi katerih bi utegnil nezanesljivo ravnati

v prometu.

K pritožbi tožeče stranke :

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba tožeče stranke ni

dovoljena, ker tožeča stranka zanjo nima pravnega interesa.

Sodišče prve stopnje namreč o stroških postopka v izreku

izpodbijane sodbe sploh ni odločilo, tožeča stranka pa ni

predlagala izdaje dopolnilnega sklepa o stroških postopka.

Pritožbe zoper neobstoječo odločitev ni mogoče obravnavati.

Tožeča stranka zato nima pravnega interesa za pritožbo, saj je ta

podan le, če bi izpodbijala odločitev, ki bi bila zanjo neugodna.

Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo pritožbo tožeče

stranke na podlagi 352. člena ZPP kot nedovljeno zavrglo.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje

stroške pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1.

odstavkom 154. člena ZPP).