Employer dismissed wrongful termination claim; court held checking current vacancy suffices for business reasons. Employer bears procedural costs regardless of outcome.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

spremeni tako, da se z a v r n e tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka

A tožniku B. K. je nezakonita.

2. Delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo z

dnem 06.03.2004 in še traja tako, da je tožena stranka dolžna

tožnika pozvati nazaj na delo, v roku 8 dni.

3. Tožena stranka je dolžna za čas od 06.03.2004 dalje tožniku

vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ga prijaviti v

zavarovanje in mu iz naslova plače (zmanjšane za davke in

prispevke) za čas od 06.03.2004 dalje izplačati mesečno po

172.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne

v mesecu dalje do plačila in plačati vse davke in prispevke od

izplačane plače ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do

plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe."

Tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka pred sodiščem

prve stopnje in stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

delodajalec ravna v skladu s 3. odst. 88. čl. ZDR, če pred podajo

redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga preveri, ali je možno

delavca zaposliti na drugem ustreznem delovnem mestu, pri čemer

je odločilna zasedenost delovnih mest v času odpovedi pogodbe o

zaposlitvi delavcu, ne pa v prihodnje načrtovano zaposlovanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je

odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka

tožniku nezakonita (1. točka izreka), da njegovo delovno razmerje

pri toženi stranki dne 06.03.2004 ni prenehalo in še traja, zato

ga je tožena stranka v roku 8 dni dolžna pozvati nazaj na delo

(2. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna

tožniku za čas od 06.03.2004 vpisati v delovno knjižico delovno

dobo, ga prijaviti v zavarovanje in mu izplačati mesečno plačo v

neto znesku 172.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.

dne v posameznem mesecu do plačila. Toženi stranki je sodišče

prve stopnje naložilo tudi, da tožniku povrne stroške postopka v

znesku 289.034,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje

sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe

materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti

zavrne ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču

prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje

izhajalo iz zaključka, da tožena stranka ni storila vsega, da bi

preverila, ali je tožnika možno zaposliti pod spremenjenimi

pogoji ali na drugih delih v skladu s 3. odstavkom 88. člena

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02).

Poudarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kaj naj bi

tožena stranka še storila, da bi izpolnila to zakonsko zahtevo.

Tretji odstavek 88. člena ZDR nalaga delodajalcu, da pred redno

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zgolj

preveri možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali

na drugih delih oziroma preveri možnost njegove prekvalifikacije.

To svojo obveznost pa je tožena stranka izpolnila. To dejstvo

izhaja iz zapisnika sestanka sindikata z dne 17.11.2003. Možnost

prezaposlitve za tožnika je preverjala tudi kadrovska služba, kar

potrjuje dopis kadrovskega sektorja z dne 11.02.2004, priči

D. D. in S. K. pa sta potrdila, da prostih delovnih mest,

primernih za tožnika, pri toženi stranki ni. Sodišče prve stopnje

sploh ni obrazložilo, zakaj dvomi v verodostojnost izpovedbe

priče S. K.. Na podlagi objavljenih člankov je ugotovilo, da je

bilo poslovanje tožene stranke v začetku leta 2004 dobro in da je

tožena stranka načrtovala, da bo v prihodnje aktivno iskala

metalurge, elektro in strojne inženirje tudi iz drugih krajev

Slovenije. Glede na takšne napovedi direktorja tožene stranke

sodišče prve stopnje zaključi, da bi bilo mogoče tožniku z malo

truda poiskati drugo zaposlitev pri toženi stranki. Kot izhaja iz

pritožbe so napovedi pozitivnega poslovanja le napovedi, ne pa

dejansko stanje. Slednje bi sodišče prve stopnje lahko razbralo

iz izkazov poslovnega izida za leto 2004, iz katerih izhaja, da

tožena stranka v letu 2004 ni dosegala načrtovanega poslovanja, v

primerjavi z istim obdobjem v letu 2003 pa je ustvarila tudi

bistveno manjši dobiček. Ne nazadnje pritožba navaja, da iz

člankov, na katere se je oprlo sodišče v obrazložitvi izpodbijane

sodbe, ni mogoče zaključiti, da tožena stranka išče in zaposluje

strojne inženirje, ampak so to le načrti za prihodnjo strategijo

razvoja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo

materialno pravo, ko je ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o

zaposlitvi za delovno mesto "inženir za potisno peč" zakonita,

hkrati pa je ugotovilo, da bi morala tožena stranka glede na

načrtovano zaposlovanje strojnih inženirjev tožnika prezaposliti.

Veljavni ZDR ne pozna instituta začasnega prenehanja potreb po

delu delavca, zato je morala tožena stranka, ko dela tožniku ni

več uspela zagotavljati, odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v

mejah pritožbenih razlogov in zaradi morebitnih absolutnih

bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje, ki

jih v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) ugotavlja po uradni

dolžnosti. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje sicer pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, zmotno pa

je uporabilo materialno pravo, in sicer določilo 3. odstavka 88.

člena ZDR.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključuje, da je tožena

stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožniku za delovno mesto inženir za potisno peč. Za

odpoved pogodbe so, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, obstajali

ekonomski in organizacijski razlogi. Tožena stranka je z namenom

povečanja produktivnosti z zmanjšanjem števila zaposlenih na

režijskih delovnih mestih ukinila delovno mesto inženirja za

potisno peč, zato je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji

iz pogodbe o zaposlitvi. Zahtevku tožnika je sodišče prve

stopnje, kljub utemeljeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov, ugodilo z obrazložitvijo, da tožena stranka

pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni storila vsega, da bi

preverila, ali je možno tožnika zaposliti pod spremenjenimi

pogoji ali na drugih delih, s čemer bi preprečila odpoved. To je

sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi izjav glavnega

direktorja tožene stranke iz člankov, objavljenih v Občinskih

novicah in Gospodarskem vestniku, ter izpovedbe tožnika. Takšen

zaključek sodišča prve stopnje temelji na zmotni uporabi

materialnega prava.

V skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru

odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga

preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi

pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče

prekvalificirati za delo, ki ga opravlja ali za drugo delo. Če ta

možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove

pogodbe. Obveznost tožene stranke je torej bila le, da preveri,

ali lahko tožnika zaposli pod spremenjenimi pogoji, na drugih

delih ali po prekvalifikaciji. To obveznost je tožena stranka

izpolnila. Iz dopisa kadrovskega sektorja z dne 11.02.2004

(priloga sodnega spisa, označena z B4) namreč izhaja, da med

prostimi delovnimi mesti ni nobenega takšnega, za katerega bi

tožnik izpolnjeval pogoje. Ker je delodajalec v skladu s 3.

odstavkom 88. člena ZDR dolžan delavcu ponuditi le ustrezno

zaposlitev, torej zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in

stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na

prejšnjem delovnem mestu, je tožena stranka zakonski zahtevi

zadostila. Delodajalec mora namreč preden poda odpoved iz

poslovnega razloga preveriti le, ali je možno delavca

prezaposliti. Če ugotovi, da ustreznega prostega delovnega mesta

ni, je posledično podana odpoved v skladu z določilom 3. odstavka

88. člena ZDR. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo

ugotovljeno, da bi pri toženi stranki, v času, ko je bila tožniku

odpovedana pogodba o zaposlitvi, zanj obstajalo ustrezno prosto

delovno mesto. Ker ustreznega delovnega mesta tedaj pri toženi

stranki ni bilo, je podana odpoved zakonita. Odločilna je namreč

zasedenost delovnih mest pri toženi stranki v času odpovedi

pogodbe o zaposlitvi tožniku, ne pa v prihodnje načrtovano

zaposlovanje.

Sodišče druge stopnje je zaradi obrazložene zmotne uporabe

materialnega prava sodbo sodišča spremenilo tako, da je zahtevek

tožnika v celoti zavrnilo. Takšna odločitev temelji na 4. točki

358. člena ZPP.

V skladu z 2. odstavkom 22. člena Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94) trpi v sporih o prenehanju

delovnega razmerja delodajalec svoje stroške postopka ne glede na

izid postopka. Tožena stranka zato sama krije stroške postopka

pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka.