Employer dismissed wrongful termination claim; court held checking current vacancy suffices for business reasons. Employer bears procedural costs regardless of outcome.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court reversed the first instance judgment, dismissing the employee's claim for wrongful termination and reinstatement. The employer argued that no suitable vacant position existed at the time of dismissal, while the employee contended the employer failed to verify alternative roles. The court ruled that the employer's duty under the Employment Relations Act was satisfied by confirming no current vacancy matched the employee's qualifications, establishing that vacancy status at the time of dismissal, not future plans, is decisive.
Legislator headnote
AI generated3. odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih; Če delodajalec pred odpovedjo zaradi poslovnih razlogov preveri in ugotovi, da ni prostega delovnega mesta ustrezne vrste, je odpoved zakonita, odločilna pa je zasedenost v času odpovedi, ne prihodnje načrtovano zaposlovanje.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje
spremeni tako, da se z a v r n e tožbeni zahtevek, ki se glasi:
"1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka
A tožniku B. K. je nezakonita.
2. Delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo z
dnem 06.03.2004 in še traja tako, da je tožena stranka dolžna
tožnika pozvati nazaj na delo, v roku 8 dni.
3. Tožena stranka je dolžna za čas od 06.03.2004 dalje tožniku
vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ga prijaviti v
zavarovanje in mu iz naslova plače (zmanjšane za davke in
prispevke) za čas od 06.03.2004 dalje izplačati mesečno po
172.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne
v mesecu dalje do plačila in plačati vse davke in prispevke od
izplačane plače ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do
plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe."
Tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka pred sodiščem
prve stopnje in stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
delodajalec ravna v skladu s 3. odst. 88. čl. ZDR, če pred podajo
redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga preveri, ali je možno
delavca zaposliti na drugem ustreznem delovnem mestu, pri čemer
je odločilna zasedenost delovnih mest v času odpovedi pogodbe o
zaposlitvi delavcu, ne pa v prihodnje načrtovano zaposlovanje.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je
odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka
tožniku nezakonita (1. točka izreka), da njegovo delovno razmerje
pri toženi stranki dne 06.03.2004 ni prenehalo in še traja, zato
ga je tožena stranka v roku 8 dni dolžna pozvati nazaj na delo
(2. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna
tožniku za čas od 06.03.2004 vpisati v delovno knjižico delovno
dobo, ga prijaviti v zavarovanje in mu izplačati mesečno plačo v
neto znesku 172.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.
dne v posameznem mesecu do plačila. Toženi stranki je sodišče
prve stopnje naložilo tudi, da tožniku povrne stroške postopka v
znesku 289.034,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje
sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.
Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in
nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe
materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje
izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti
zavrne ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču
prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje
izhajalo iz zaključka, da tožena stranka ni storila vsega, da bi
preverila, ali je tožnika možno zaposliti pod spremenjenimi
pogoji ali na drugih delih v skladu s 3. odstavkom 88. člena
Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02).
Poudarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kaj naj bi
tožena stranka še storila, da bi izpolnila to zakonsko zahtevo.
Tretji odstavek 88. člena ZDR nalaga delodajalcu, da pred redno
odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zgolj
preveri možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali
na drugih delih oziroma preveri možnost njegove prekvalifikacije.
To svojo obveznost pa je tožena stranka izpolnila. To dejstvo
izhaja iz zapisnika sestanka sindikata z dne 17.11.2003. Možnost
prezaposlitve za tožnika je preverjala tudi kadrovska služba, kar
potrjuje dopis kadrovskega sektorja z dne 11.02.2004, priči
D. D. in S. K. pa sta potrdila, da prostih delovnih mest,
primernih za tožnika, pri toženi stranki ni. Sodišče prve stopnje
sploh ni obrazložilo, zakaj dvomi v verodostojnost izpovedbe
priče S. K.. Na podlagi objavljenih člankov je ugotovilo, da je
bilo poslovanje tožene stranke v začetku leta 2004 dobro in da je
tožena stranka načrtovala, da bo v prihodnje aktivno iskala
metalurge, elektro in strojne inženirje tudi iz drugih krajev
Slovenije. Glede na takšne napovedi direktorja tožene stranke
sodišče prve stopnje zaključi, da bi bilo mogoče tožniku z malo
truda poiskati drugo zaposlitev pri toženi stranki. Kot izhaja iz
pritožbe so napovedi pozitivnega poslovanja le napovedi, ne pa
dejansko stanje. Slednje bi sodišče prve stopnje lahko razbralo
iz izkazov poslovnega izida za leto 2004, iz katerih izhaja, da
tožena stranka v letu 2004 ni dosegala načrtovanega poslovanja, v
primerjavi z istim obdobjem v letu 2003 pa je ustvarila tudi
bistveno manjši dobiček. Ne nazadnje pritožba navaja, da iz
člankov, na katere se je oprlo sodišče v obrazložitvi izpodbijane
sodbe, ni mogoče zaključiti, da tožena stranka išče in zaposluje
strojne inženirje, ampak so to le načrti za prihodnjo strategijo
razvoja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo
materialno pravo, ko je ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o
zaposlitvi za delovno mesto "inženir za potisno peč" zakonita,
hkrati pa je ugotovilo, da bi morala tožena stranka glede na
načrtovano zaposlovanje strojnih inženirjev tožnika prezaposliti.
Veljavni ZDR ne pozna instituta začasnega prenehanja potreb po
delu delavca, zato je morala tožena stranka, ko dela tožniku ni
več uspela zagotavljati, odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz
poslovnih razlogov.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v
mejah pritožbenih razlogov in zaradi morebitnih absolutnih
bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje, ki
jih v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku
(ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) ugotavlja po uradni
dolžnosti. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve
stopnje sicer pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, zmotno pa
je uporabilo materialno pravo, in sicer določilo 3. odstavka 88.
člena ZDR.
Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključuje, da je tožena
stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o
zaposlitvi tožniku za delovno mesto inženir za potisno peč. Za
odpoved pogodbe so, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, obstajali
ekonomski in organizacijski razlogi. Tožena stranka je z namenom
povečanja produktivnosti z zmanjšanjem števila zaposlenih na
režijskih delovnih mestih ukinila delovno mesto inženirja za
potisno peč, zato je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji
iz pogodbe o zaposlitvi. Zahtevku tožnika je sodišče prve
stopnje, kljub utemeljeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz
poslovnih razlogov, ugodilo z obrazložitvijo, da tožena stranka
pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni storila vsega, da bi
preverila, ali je možno tožnika zaposliti pod spremenjenimi
pogoji ali na drugih delih, s čemer bi preprečila odpoved. To je
sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi izjav glavnega
direktorja tožene stranke iz člankov, objavljenih v Občinskih
novicah in Gospodarskem vestniku, ter izpovedbe tožnika. Takšen
zaključek sodišča prve stopnje temelji na zmotni uporabi
materialnega prava.
V skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru
odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga
preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi
pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče
prekvalificirati za delo, ki ga opravlja ali za drugo delo. Če ta
možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove
pogodbe. Obveznost tožene stranke je torej bila le, da preveri,
ali lahko tožnika zaposli pod spremenjenimi pogoji, na drugih
delih ali po prekvalifikaciji. To obveznost je tožena stranka
izpolnila. Iz dopisa kadrovskega sektorja z dne 11.02.2004
(priloga sodnega spisa, označena z B4) namreč izhaja, da med
prostimi delovnimi mesti ni nobenega takšnega, za katerega bi
tožnik izpolnjeval pogoje. Ker je delodajalec v skladu s 3.
odstavkom 88. člena ZDR dolžan delavcu ponuditi le ustrezno
zaposlitev, torej zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in
stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na
prejšnjem delovnem mestu, je tožena stranka zakonski zahtevi
zadostila. Delodajalec mora namreč preden poda odpoved iz
poslovnega razloga preveriti le, ali je možno delavca
prezaposliti. Če ugotovi, da ustreznega prostega delovnega mesta
ni, je posledično podana odpoved v skladu z določilom 3. odstavka
88. člena ZDR. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo
ugotovljeno, da bi pri toženi stranki, v času, ko je bila tožniku
odpovedana pogodba o zaposlitvi, zanj obstajalo ustrezno prosto
delovno mesto. Ker ustreznega delovnega mesta tedaj pri toženi
stranki ni bilo, je podana odpoved zakonita. Odločilna je namreč
zasedenost delovnih mest pri toženi stranki v času odpovedi
pogodbe o zaposlitvi tožniku, ne pa v prihodnje načrtovano
zaposlovanje.
Sodišče druge stopnje je zaradi obrazložene zmotne uporabe
materialnega prava sodbo sodišča spremenilo tako, da je zahtevek
tožnika v celoti zavrnilo. Takšna odločitev temelji na 4. točki
358. člena ZPP.
V skladu z 2. odstavkom 22. člena Zakona o delovnih in socialnih
sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94) trpi v sporih o prenehanju
delovnega razmerja delodajalec svoje stroške postopka ne glede na
izid postopka. Tožena stranka zato sama krije stroške postopka
pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka.