Appeal court upholds employer's summary dismissal for gross negligence in warehouse duties.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Ugotovi se, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z

dne 24.10.2003 nezakonita.

2. Ugotovi se, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje

pri toženi stranki dne 30.11.2003.

3. Tožeči stranki se prizna delovna doba za čas od 27.10.2003 do

30.11.2003.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 27.10.2003

do 30.11.2003 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, še

zlasti pa mu izplačati plačo in druge prejemke iz delovnega

razmerja, v roku 8 dni pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške

postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje

sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo."

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem

prve stopnje in pritožbene stroške.

[JEDRO]

Od delavca se pri vsakokratnih delovnih zadolžitvah pričakuje

takšno ravnanje, ki predstavlja najmanj povprečno skrbnost v

njegovem poklicu; v nasprotnem primeru ravna hudo malomarno.

Očitane hujše kršitve v zvezi s prevzemanjem in odpremljanjem

gum, ustreznim evidentiranjem izdelkov ter zavračanjem izvajanja

del po odredbi nadrejenih delavcev, storjene iz hude

malomarnosti, pomenijo razlog za izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR.

Ker obstaja nevarnost, da bo delavec kršitve še ponavljal, ter

nevarnost, da bo pri delu deloval moteče in onemogočal normalno

delo, so podane okoliščine, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati

delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110.

člena ZDR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo

nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne

24.10.2003, zaradi česar tožniku dne 30.11.2003 ni prenehalo

delovno razmerje pri toženi stranki. Tožniku je priznalo delovno

dobo za čas od dne 27.10.2003 do 30.11.2003, pri čemer je toženi

stranki naložilo, da je dolžna tožniku za navedeni čas priznati

vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače in

drugih prejemkov ter mu povrniti stroške postopka v znesku

92.400,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v roku 8

dni pod izvršbo. Ugotovilo je, da so pri tožniku zaradi kršitev

obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi dokazani razlogi za redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz določbe 1. odst. 88. čl. ZDR, in

ne razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz določbe 2.

alinee, 1. odst. 111. čl. ZDR.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih

razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1.

odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.

l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi in

socialnimi sodišči. Navaja, da se je sodišče pri preizkusu

odpovednih razlogov omejilo le na ugotavljanje naklepnega

ravnanja tožnika in ne hude malomarnosti, kot je bilo to

ugotovljeno z izredno odpovedjo pogodbe. V tej zvezi se sklicuje

na obligacijska standarda naklepa in hude malomarnosti.

Presojanje hude malomarnosti je odvisno od povprečne skrbnosti,

ki jo je pričakovati od osebe na delovnem mestu, za navadno

malomarnost pa gre v primerih, ko oseba zanemari skrbnost ali

pazljivost, ki jo je pričakovati od posebno skrbnega človeka.

Opozarja na dejanski stan posameznih hujših kršitev v spornem

obdobju, zaradi katerih je s tožnikom vedno opravila razgovor in

ga opozorila na malomarno ravnanje. Ugotovitev sodišča, da je

tožnik storil kršitve za to, ker ni znal drugače ali pa iz

malomarnosti, ne zadostuje. Sodišče prve stopnje je pri presoji

zmotno izhajalo iz določbe 111. čl. ZDR glede uporabe pravnih

standardov naklepa in hude malomarnosti. Zato predlaga, da

pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v

celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu se z materialnopravno

odločitvijo v izpodbijani sodbi ne strinja, saj je sodišče prve

stopnje v zvezi z ugoditvijo tožnikovim zahtevkom zmotno izhajalo

iz določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št.

42/02), kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi

dejanskimi in pravnimi razlogi.

Po določbi 3. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih, ki ureja

dopustnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko delavec in

delodajalec izredno odpovesta pogodbo v primerih oz. iz razlogov,

določenih z zakonom. V skladu z določbo 110. čl. ZDR lahko

delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi,

če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob

upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni

mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka

oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o

zaposlitvi. Pogodbena stranka mora podati izredno odpoved

najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo

izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka

razloga. Z določbo 1. odst. 111. čl. ZDR pa so opredeljeni

posamezni razlogi na strani delavca, glede katerih lahko

delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi. Eden od

takšnih odpovednih razlogov je tudi, če delavec naklepoma ali iz

hude malomarnosti hujše krši pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja (2. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR).

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti razlogov

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika izhajalo iz

predloženih zabeležk razgovora v času od 14.4. do 21.10.2003,

pisne obdolžitve pred izredno odpovedjo in same izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi z dne 24.10.2003. Ugotovilo je, da iz listin

ne izhaja kršitev pogodbenih obveznosti iz naklepa ali hude

malomarnosti. Iz njih je razvidno zgolj to, da je bil premalo

pozoren, ali da je pozabil, ali da se je zmotil. Tudi napak ni

odkrival sam in je bil začuden, da je do njih prišlo. Dejstvo pa

je, da so se napake pri njemu bolj pogosto ponavljale kot pri

ostalih delavcih. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih

podatkov in ugotovitev o ravnanju tožnika v zvezi s očitanimi

hujšimi kršitvami pogodbenih obveznosti zaključilo, da niso

podani pogoji za izredno odpoved pogodbe iz razlogov 110. čl.

ZDR, temveč gre v zvezi z očitanimi kršitvami le za razloge redne

odpovedi iz krivdnih razlogov po določbi 3. alinee 1. odst. 88.

čl. ZDR.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so takšne ugotovitve v

izpodbijani sodbi materialnopravno zmotne. Izvedeni listinski

dokazi izkazujejo, da je tožena stranka ves čas od meseca aprila

do oktobra 2003 spremljala tožnikovo kršitveno ravnanje v zvezi z

izvajanjem delovnih zadolžitev po pogodbi o zaposlitvi,

ugotavljala vsakokratno škodo ter po pristojnih nadrejenih

delavcih opozarjala tožnika na hudo malomarno delo, kot je to

razvidno iz uradnih zabeležk (priloga B 1 - B 7). Tožena stranka

je v pisni obdolžitvi pred izredno odpovedjo pogodbe dne

14.10.2003 (priloga B 11) očitala tožniku, da predstavljajo

takšna kršitvena ravnanja, ki so imela za posledico nastanek

večje premoženjske škode, hujšo kršitev pogodbenih in drugih

delovnih obveznosti iz razloga njegovega naklepnega oz. hudega

malomarnega ravnanja. Zato je bilo tožniku dne 14.10.2003 tudi

prepovedano opravljanje dela do izredne odpovedi (priloga B 10),

zaradi ugotovitve, da bi bila njegova prisotnost na delu moteča

in onemogočala normalno delo, obstajala pa je resna nevarnost, da

bi kršitve ponavljal. Tožena stranka je dne 24.10.2003 izdala

tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 110. čl.

in v zvezi z 2. alineo 1. odst. 111. čl. ZDR ob ugovovitvi, da je

hujše kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja

iz hude malomarnosti in takšen razlog v pisni odpovedi tudi

obrazložila.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo dejstva iz izvedenih

listinskih dokazov. Glede tega tudi ni pravilno izhajalo iz

instituta hude malomarnosti. Navedena oblika krivdnega ravnanja

se v obligacijskem pomenu definira kot zanemarjanje tiste

pazljivosti oz. skrbi, ki se pričakuje od vsakega človeka. V

konkretnem primeru se je od tožnika, ki je po pogodbi o

zaposlitvi opravljal pri toženi stranki delo odpremnika in

prevzemnika izdelkov v skladišču, pri vsakokratnih delovnih

zadolžitvah pričakovalo takšno ravnanje, ki je predstavljajo

najmanj povprečno skrbnost v njegovem poklicu. Po ugotovitvi

pritožbenega sodišča imajo tožniku očitana hujša kršitvena

ravnanja v zvezi z prevzemanjem in odpremljanjem gum pri toženi

stranki, ustreznim evidentiranjem izdelkov ter zavračanjem

izvajanja del po odredbi nadrejenih delavcev, najmanj naravo

kršitev pogodbenih obveznosti iz hude malomarnosti, kar

predstavlja razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

določbe 2. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR. V tej zvezi je bila tudi

ugotovljena nevarnost, da bo tožnik kršitve še ponavljal, pri

čemer je nadalje obstajala nevarnost, da bi pri delu deloval

moteče in onemogočal normalno delo. To pa so razlogi, ki

utemeljujejo dejstvo, da med strankama ni bilo mogoče nadaljevati

delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (1. odst. 110.

čl. ZDR).

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in v skladu z določbo

4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo odločitev v izpodbijani sodbi

tako, da je tožnikove zahtevke v celoti stroškovno zavrnilo, kot

je to razvidno iz izreka te sodbe.

Tožena stranka je tako v zvezi s postopkom pred sodiščem prve

stopnje kot vloženo pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno

sodišče je odločilo, da sama krije svoje stroške postopka, saj v

sporih o prenehanju delovnega razmerja, kar se zgodi v posledici

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nosi delodajalec svoje

stroške, ne glede na izid postopka (2. odst. 22. čl. ZDSS).