Appeal allowed; first-instance labor court judgment vacated and case remitted for retrial due to procedural defects.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Za "popravo nepravilnosti" v smislu 1. odstavka 30. člena ZDSS-1

je mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega

postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in

sanacijo procesnih napak, ki niso obsežnejše in ki v svoji

izvedbi ustrezajo načelu pospešitve postopka. Zato v primeru, če

odločilna dejstva niso ugotovljena, ni mogoče izvedbe dokazov o

odločilnih dejstvih v celoti prepustiti sodišču druge stopnje,

saj bi to pomenilo prelaganje sojenja s sodišča prve stopnje na

sodišče druge stopnje, kar ni namen 30. člena ZDSS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnice za ugotovitev, da je sklep tožene stranke z dne

18.6.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnice z dnem

10.6.1997 nezakonit in se razveljavi, da je tožena stranka dolžna

tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 10.6.1997,

jo pozvati nazaj na delo ter ji izplačati plačo z zakonskimi

zamudnimi obrestmi ter stroški postopka, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri

pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu

sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno:

spremeni) in zahtevku tožnice ugodi, podrejeno pa, da jo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v pritožbi najprej izpodbija dejanske zaključke sodišča

prve stopnje, pri čemer se sklicuje tudi na Pravila obveznega

zdravstvenega zavarovanja (Ur.l. RS št. 79/94, s kasnejšimi

spremembami) in dejstvo, da je sodišče prve stopnje napačno

povzelo zaključke Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips

147/2004 z dne 7.12.2004. Po mnenju tožnice je bila le-ta v

bolniškem staležu vse do 18.6.1997, to je do dne, ko je prejela

mnenje ZK I. stopnje. Izpodbijani sodbi očita tudi, da se ni

izrekla o zatrjevanju tožnice iz zadnje pripravljalne vloge, da

bi se bila dolžna ravnati po mnenju zdravniške komisije šele od

prejema tega mnenja dalje. Sodišče prve stopnje naj bi tudi

nekritično zaključilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno

izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja v skladu s 75. čl.

Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l.

SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se je v RS uporabljal kot republiški

predpis) oz. v skladu s 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR/90, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93). Sodišče se niti ni

opredelilo po kateri točki 100. čl. ZDR/90 je tožnici prenehalo

delovno razmerje - po 5. ali 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR/90. Ker

je sklep o prenehanju delovnega razmerja izdan na podlagi 5. tč.

1. odst. 100. čl. ZDR/90, bi lahko tožnici delovno razmerje

prenehalo šele z dnem dokončnosti tega sklepa, kar obenem pomeni,

da je sklep nepravilen in nezakonit. S tem v zvezi je sodišče

prve stopnje napravilo napačno dokazno oceno in napačno uporabilo

materialno pravo. Tožnica se je sicer javila pri direktorici

tožene stranke 1.7.1997 in evidentirala svojo prisotnost na delu,

vendar ji je bilo delo onemogočeno. Očitno je torej, da se je

želela vrniti na delo in se na delo celo vrnila, tožena stranka

pa ji je to onemogočila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni

dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1.,

2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP).

Ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče najprej

ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo le o zakonitosti

sklepa tožene stranke z dne 18.6.1997, ki predstavlja

prvostopenjski sklep tožene stranke o prenehanju delovnega

razmerja tožnici, evidentno pa je, da to ni celoten obseg spora.

Sodišče je pri odločanju v 1. tč. izreka očitno povzelo tožbeni

zahtevek, ki pa je nekoliko neustrezen. Kljub temu je bilo v

nadaljnjem postopku jasno, da je tožena stranka tožnici izdala

tudi dokončen sklep o prenehanju delovnega razmerja, o tem

dokončnem sklepu pa je sodišče prve stopnje pravilno in tudi v

skladu s 23. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS,

Ur.l. RS št. 19/94) odločalo že s prvo sodbo v tej zadevi opr.št.

Pd X/X in z drugo sodbo v isti zadevi opr.št. Pd Y/Y. Nobenih

razlogov ni bilo, da je sodišče prve stopnje v sedaj izpodbijani

sodbi izpustilo odločanje o dokončnem sklepu tožene stranke o

prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 22.9.1997. Odločanje

o dokončnem sklepu delodajalca ima lahko tudi vsebinski pomen in

posledice, saj eventualna ugotovitev nezakonitosti dokončne

odločbe delodajalca lahko vpliva na trajanje delovnega razmerja

delavca.

Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo tudi vprašanje datuma

prenehanja delovnega razmerja tožnice. V ničemer se ni opredelilo

do odločitve tožene stranke v prvo in drugostopenjskem sklepu o

prenehanju delovnega razmerja tožnici, ki sicer temeljita na 5.

tč. 1. odst. 100. čl. ZDR, da tožnici preneha delovno razmerje

pri toženi stranki že z 10.6.1997, to je s prvim dnem

neupravičene odsotnosti z dela. Izpodbijana sodba nima prav

nobenih razlogov o tem, čeprav je sodišče prve stopnje v

predhodni sodbi opr. št. Pd 501/2000 z dne 21.1.2002 (kasneje

razveljavljeni) po dokaznem postopku jasno zaključilo, da se je

tožnica želela vrniti na delo in se je na delo celo vrnila,

vendar ji dela tožena stranka ni omogočila. To bi v skladu z

enotno sodno prakso pomenilo, da bi tožnici delovno razmerje

lahko prenehalo šele z dnem dokončnega sklepa o prenehanju

delovnega razmerja, kot to določa 5. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR -

torej določba, na katero se sicer sklicuje tudi tožena stranka

sama, čeprav jo v izpodbijanih sklepih ni uporabila, saj je

tožnici zaključila delovno razmerje že s prvim dnem odsotnosti z

dela (kar pomeni, da je dejansko izdala sklep o prenehanju

delovnega razmerja po 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR). Izpodbijana

sodba o navedenem ne navaja ničesar, torej v tem delu ne vsebuje

razlogov o odločilnih dejstvih, kar enako kot zgornja ugotovitev

o pomanjkljivem izreku predstavlja bistveno kršitev določb

postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Glede na navedeno, ne da bi se zato natančneje spuščalo v druge

razloge izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče v skladu s 354.

čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je pri tem

ravnalo tudi v skladu s 1. odst. 30. čl. Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004), po katerem

zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali

bistvene kršitve določb postopka izpodbijane sodbe, s katero je

sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne

sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je

nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo

dokazov oz. izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred

sodiščem druge stopnje. Za "popravo nepravilnosti" v smislu 1.

odst. 30. čl. ZDSS-1 je namreč mogoče šteti le dopolnjevanje ali

preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem

prve stopnje in sanacijo procesnih napak, ki niso obsežnejše, oz.

ki v svoji izvedbi ustrezajo tudi načelu pospešitve postopka. Ni

pa mogoče zagovarjati takšnega stališča v primerih, ko bi se

dokazni postopek v zvezi z nekim pravno odločilnim dejstvom lahko

zavlekel, do česar lahko pride tudi v konkretni zadevi. Tudi

sicer je možnost dopolnjene ali ponovljene izvedbe dokazov oz.

drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem prve stopnje

lahko namenjena le popravi nekaterih manjših procesnih napak, ne

pa temu, da se izvedba dokazov o odločilnih dejstvih prepušča v

celoti sodišču druge stopnje, saj bi to pomenilo prelaganje

sojenja sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje, kar ni

namen 30. čl. ZDSS-1.