Appeal partially allowed; court must dismiss entire claim if jurisdictional prerequisite for existence finding is unmet.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

razveljavi v 2. točki izreka, ki se glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči

stranki v delovno knjižico vpisati podatke o delovnem razmerju -

delovno dobo za čas od 15.8.2000 do 15.5.2002, v 15-ih dneh, v

nasprotnem primeru bo tak vpis nadomestila ta sodba.

Tožena stranka je dolžna obračunati in plačati vse iz delovnega

razmerja s tožnikom v času od 15.8.2000 do 15.5.2002 izvirajoče

davke, prispevke in druge morebitne dajatve, skupaj z zamudnimi

obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, v roku 15 dni pod

izvršbo."

in se tožba v tem delu zavrže.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve

stopnje v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če sodišče zavrže tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja

zato, ker delavec ni predhodno uveljavljal varstva pravic pri

delodajalcu (2. odstavek 83. člena ZTPDR), mora tožbo zavreči

tudi glede tožbenega zahtevka za plačilo denarnih terjatev iz

delovnega razmerja za isto obdobje, ne pa tožbenega zahtevka v

tem delu zavrniti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in sklep, s katerima

je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki

obračunati regres za letni dopust, od bruto zneskov odvesti

ustrezne dajatve in izplačati neto zneske od bruto zneskov

regresa 107.712,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi na neto

znesek od 1.8.2000 dalje, od bruto regresa 117.298,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi na neto znesek od 1.8.2001 dalje in

od bruto regresa 125.805,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi

na neto znesek od 1.8.2002 dalje, vse v 8-ih dneh pod izvršbo (1.

točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka

dolžna tožeči stranki v delovno knjižico vpisati podatke o

delovnem razmerju - delovno dobo za čas od 15.8.2000 do

15.5.2002, v 15-ih dneh, v nasprotnem primeru bo tak vpis

nadomestila ta sodba, in da je tožena stranka dolžna obračunati

in plačati vse iz delovnega razmerja s tožnikom v času od

15.8.2000 do 15.5.2002 izvirajoče davke, prispevke in druge

morebitne dajatve, skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva

zapadlosti do plačila (2. točka izreka). Sklenilo je, da se

zavrže tožba v delu, s katero se zahteva ugotovitev, da je med

tožnikom in tožečo stranko obstajalo delovno razmerje v času od

15.8.2000 do 15.5.2002 (1. odstavek izreka sklepa) in naložilo

toženi stranki, da je dolžna plačati stroške postopka v znesku

80.520,00 SIT na žiro račun sodišča in stroške sodnih taks (2.

odstavek izreka sklepa).

V odprtem pritožbenem roku se zoper 2. točko izreka zamudne sodbe

in zoper sklep v celoti pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega

razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne

uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo in sklep v napadenem

delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti

ugodi in toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki

povrniti vse njene stroške postopka, skupaj z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča druge stopnje

dalje do plačila oziroma podredno, da izpodbijano zamudno sodbo

in sklep v napadenem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo odločanje. Meni, da so bili v skladu z določbo 1.

odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004) v zvezi s 1. odstavkom 318.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in

naslednji) podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, s katero bi

sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti

ugodilo. Kljub temu pa sodišče prve stopnje zahtevku ni v celoti

ugodilo, temveč je tožbeni zahtevek v 2. in 3. točki zavrnilo, z

napadenim sklepom pa tožbo v 1. točki zavrglo, pri tem pa iz

obrazložitve napadene odločbe niti ne izhaja, iz katerih razlogov

iz 318. člena ZPP sodišče ni izdalo zamudne sodbe, s katero bi

tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ne strinja se s stališčem

sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral predhodno pri

delodajalcu uveljavljati obstoj delovnega razmerja, saj ne gre za

uveljavljanje zahtevka, do katerega bi prišlo zaradi

delodajalčevega posega v delavčevo pravico. Že zaradi same narave

zahtevka ga ni mogoče uveljavljati v postopku pred organom

delodajalca, temveč lahko o njem odloča le sodišče. Tako je tudi

stališče sodne prakse, kot to izhaja iz zadeve v opr. št. VIII

Ips 123/99 Vrhovnega sodišča. Odločitev sodišča pa tudi ni

pravilna iz razloga, ker tudi če bi bil predhodni postopek pri

delodajalcu resnično procesna predpostavka, bi to veljalo tudi za

tožbeni zahtevek tožeče stranke za vpis delovno dobe v delovno

knjižico ter za plačilo davkov, prispevkov in drugih dajatev.

Zato bi sodišče moralo v tem primeru tožbo zavreči, ne pa

tožbenega zahtevka zavrniti. Pritožnik priglaša pritožbene

stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v izpodbijanem

delu in sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov

in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava, kot mu

to nalaga določba 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 2.

odstavkom 338. člena ZPP. Pri tem pritožbeno sodišče še

pojasnjuje, da je preizkušalo le sklep sodišča prve stopnje v 1.

odstavku, kajti le ta del sklepa se nanaša na tožnika. Pri

navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče zagrešilo

uveljavljano bistveno kršitev pravil postopka, ko je po vsebini

odločalo o zahtevku, v katerem niso bili izpolnjeni pogoji za

sodno varstvo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo

obravnavati tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega

razmerja po vsebini, in da se za take vrste zahtevkov ne zahteva

predhodnega varstva pri delodajalcu. V času nastanka spornega

razmerja je namreč veljal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega

razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 2.

odstavku 83. člena določal, da delavec ne more zahtevati varstva

pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil

na pristojni organ pri delodajalcu. V konkretnem primeru je

tožnik zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja, za kar bi

se moral predhodno obrniti na delodajalca, kot to določa 2.

odstavek 83. člena ZTDPR, kajti edina izjema, ki jo je zakon

določal, je bilo uveljavljanje pravice do denarne terjatve.

Pritožba se zmotno sklicuje na odločbo vrhovnega sodišča opr. št.

VIII Ips 123/99, kajti v predmetnem sporu je sodišče presojalo

veljavnost sporazuma o prenehanju delovnega razmerja in ni

ugotavljalo obstoja delovnega razmerja. Koncept ureditve delovnih

razmerij v času nastanka spornega razmerja je bil namreč tak, da

je predvideval najprej rešitev spornih razmerij pri delodajalcu

in šele nato sodno varstvo. Le v primeru denarnih terjatev je

bilo predvideno direktno sodno varstvo. V primerih, ko so delavci

zahtevali ugotovitev obstoja delovnega razmerja pa je bilo tudi v

sodni praksi zavzeto stališče, da mora delavec najprej

uveljavljati obstoj delovnega razmerja pri delodajalcu, šele nato

je lahko uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja pred

sodiščem. Zaradi navedenega je pritožba v tem delu neutemeljena,

saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZTPDR. Ker

torej odločanje o tem tožbenem zahtevku (še) ni spadalo v sodno

pristojnost (18. člen ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno

tožbo v izpodbijanem delu zavrglo, za kar je imelo podlago v 274.

členu ZPP. To bi sodišče lahko storilo že po predhodnem preizkusu

tožbe in ne šele, ko so se natekli pogoji za izdajo zamudne

sodbe.

Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje

moralo zavreči tožbo tudi v delu, ko je tožbeni zahtevek

zavrnilo. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek na

plačilo dajatev iz delovnega razmerja za čas od 15.8.2000 do

15.5.2002 zavrnilo iz razloga, ker je tožbo v delu, ki se je

nanašala na ugotovitev obstoja delovnega razmerja zavrglo. V tem

primeru torej o zahtevkih ne bi smelo odločati po vsebini, temveč

bi moralo tožbo tudi v tem delu zavreči, kot to pravilno

uveljavlja pritožba. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče

pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje

razveljavilo ter tožbo zavrglo, za kar je imelo podlago v določbi

2. odstavka 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka nosi sama svoje

stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker je s pritožbo

uspela le delno, pa še ta uspeh ne pomeni uspeha v tem

individualnem delovnem sporu.