Appeal granted; internal administrative exhaustion requirement for public servants' rights violated by first instance court.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Zakon o javnih uslužbencih določa postopek predhodnega varstva

pravic pri delodajalcu tako v primeru, če delodajalec izda

javnemu uslužbencu sklep o pravici ali obveznosti iz delovnega

razmerja (3. odstavek 24. člena ZJU) kot v primeru, če javni

uslužbenec meni, da delodajalec ne izvršuje obveznosti iz

delovnega razmerja ali krši njegove pravice iz delovnega razmerja

(2. odstavek 24. člena ZJU). Če javni uslužbenec ne uveljavla

notranje pravne poti pri delodajalcu, tožba (razen glede denarnih

zahtevkov) ni dopustna (24/4 člen ZJU v zvezi z 25/2 člen ZJU). V

takem primeru tudi terjatev, ki jo javni uslužnenec v tej tožbi

uveljavlja, ni verjetno izkazana (272/1 člen ZIZ).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor

tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, s katerim je bilo

toženi stranki naloženo, da je dolžna takoj sprejeti plan izrabe

rekreacijskega dopusta, ki pripada tožnikom za leto 2005. Sodišče

prve stopnje je navedeno začasno odredbo izdalo ob ugotovitvi, da

so tožniki verjetno izkazali obstoj svoje terjatve, da je bila

tožena stranka na podlagi določb Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l.

RS št. 82/94 in nadalj.) in Pravilnika o načinu in pogojih izrabe

dodatnega dopusta za ohranjanje psihofizične pripravljenosti ter

sprememb in dopolnitev tega pravilnika (A 1, A 2) dolžna tožnikom

nuditi rekreacijski dopust in sicer na podlagi plana izrabe

rekreacijskega dopusta, ki ga določi načelnik Generalštaba

Slovenske vojske za vsako koledarsko leto posebej na predlog

poveljnika Poveljstva sil Slovenske vojske. Po 6. čl. sprememb in

dopolnitev citiranega pravilnika je bilo potrebno plan izrabe

rekreacijskega dopusta za leto 2005 določiti do 30.4.2005 (A 1).

Ker je bilo v citiranem pravilniku določeno tudi, da se mora ta

dopust izrabiti v tekočem koledarskem letu in ga ni mogoče

prenašati v naslednje koledarsko leto, je sodišče prve stopnje

zaključilo, da je podana tudi nevarnost, da bo uveljavitev

terjatve onemogočena ali precej otežena.

Tožena stranka je v ugovoru navajala, da sta bila plana izrabe

dodatnega dopusta za leto 2004 in za leto 2005 podpisana, zaradi

česar je tožbeni zahtevek tožnikov v tem delu neutemeljen. V

ugovoru je še navedla, da se je tožnikom tudi omogočilo

koriščenje dopusta, vendar pa nekateri pripadniki niso hoteli

izpolniti prijavnic in tako niso izrabili možnosti, ki jo imajo

po zakonu. Tožena stranka je ugovoru priložila tudi ukaza za

organizacijo in izvedbo 7-dnevnega oz. 5-dnevnega rekreacijskega

dopusta ter poročilo z dne 20.7.2005 (B 1, B 2, B 3). Sodišče

prve stopnje je ta ugovor tožene stranke zavrnilo z

obrazložitvijo, da iz predloženih listin ni razvidno, da gre za

plan, ki bi se nanašal na tožnike.

Tožena stranka v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora navaja,

da je plan izrabe rekreacijskega dopusta št. 186-03-01/2004-11

(pravilno 186-03-1/2004-112) izdala 12.7.2005, plan izrabe

dodatnega dopusta za leto 2005 - dopolnilo št. 804-14-2/2005-87

pa dne 7.10.2005. Pritožbi je priložila oba navedena plana

izrabe, ukaz za organizacijo in izvedbo 5-dnevnega dodatnega

dopusta z dne 4.8.2005 ter dopis generalštaba Slovenske vojske (B

4 - B 11) z obrazložitvijo, da iz priloženih listin izhaja, da so

pripadniki Slovenske vojske, ki jim na podlagi zakona in

pravilnika pripada rekreacijski dopust, v planu poimensko

navedeni, prav tako kot so navedeni tudi termini za koriščenje

rekreacijskega dopusta. V pritožbi predlaga, da pritožbeno

sodišče izpodbijani sklep razveljavi smiselno zaradi zmotne ali

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2.

odst. 350. čl. v zvezi z 366. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo

materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov je razbrati, da so imeli tožniki delovno

razmerje sklenjeno pri toženi stranki, kar pomeni, da je zanje

veljal Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in

nadalj.). 24. in 25. čl. citiranega zakona je opredeljeval način

in postopek uveljavljanja pravnega varstva javnih uslužbencev

tako v primeru, če je delodajalec javnemu uslužbencu izdal sklep

o pravici oz. obveznosti iz delovnega razmerja kot tudi v

primeru, če je javni uslužbenec menil, da delodajalec ne

izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja oz. krši katero od

njegovih pravic iz delovnega razmerja. Na podlagi citiranih

določb (še posebej določbe 3. odst. 24. čl. ZJU in 2. odst. 25.

čl. ZJU) je pogoj za sodno varstvo predhodno uveljavljeno pravno

varstvo pri delodajalcu. Če javni uslužbenec tega pravnega

varstva pri delodajalcu ne uveljavlja, sodno varstvo ni dovoljeno

(z izjemo uveljavljanja denarnih terjatev). To pomeni, da je

predhodno varstvo pri delodajalcu procesna predpostavka za

vložitev tožbe. Če te procesne predpostavke ni podane, tožba ni

dopustna. V takšnem primeru tudi ni mogoče ugotoviti, da je

terjatev, ki jo tožnik uveljavlja v okviru takšne tožbe, verjetno

izkazana. Iz spisovnih podatkov bi bilo mogoče zaključiti, da

tožniki predhodnega varstva pri toženi stranki v zvezi z planom

izrabe rekreacijskega dopusta za leto 2005 niso uveljavljali.

Ker sodišče prve stopnje v postopku izdaje začasne odredbe

navedenega ni preizkusilo, je vsaj preuranjeno ugotovilo, da so

tožniki verjetno izkazali obstoj njihove terjatve, ki jo

uveljavljajo v tem individualnem delovnem sporu. Ob upoštevanju

navedenega je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi,

izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve

stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo

sodišče prve stopnje ugotoviti, če so podane vse procesne

predpostavke za vodenje tega individualnega delovnega spora ter

nato ponovno odločiti o ugovoru tožene stranke zoper sklep o

začasni odredbi. K temu sicer pritožbeno sodišče dodaja, da niti

predlagana začasna odredba niti sklep, s katerim je bilo temu

predlogu delno ugodeno, ne vsebujeta vseh sestavin, kot jih za

predlog za izvršbo oz. za sklep o izvršbi določata 40. oz. 44.

čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in

nadalj.). Ob upoštevanju določbe 268. čl. ZIZ ima sklep o začasni

odredbi učinek sklepa o izvršbi, kar pomeni, da mora imeti vse

elemente sklepa o izvršbi, ki jih sicer opredeljuje določba 44.

čl. ZIZ. Razen tega je iz prilog, ki jih je tožena stranka

vložila v spis skupaj s pritožbo (B 4 - B 11) razvidno, da je

tožena stranka plan izrabe rekreacijskega dopusta za leto 2005

sprejela, da so v tem planu poimensko navedeni tudi tožniki in da

je v tem planu določen tudi termin izrabe rekreacijskega dopusta

za leto 2005 in sicer tako v okviru organiziranega programa (SV -

5 delovnih dni) kot tudi v okviru termina 10 delovnih dni po

lastni izbiri. Ob upoštevanju navedenega bi bilo mogoče

zaključiti, da je tožena stranka svojo obveznost v zvezi z

določitvijo plana izrabe rekreacijskega dopusta za leto 2005

(sicer z zamudo) izpolnila.