Appeal dismissed; prior employment counts for severance when employee was rehired after business transfer.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnici je bila redno odpovedana PZ iz poslovnega razloga po

1.1.2003, zato je pri izračunu odpravnine potrebno upoštevati

109. člena novega ZDR. Kot delovna doba pri delodajalcu in

njegovih pravnih prednikih v smislu 3. odstavka 109. člena ZDR se

šteje tudi čas zaposlitve pri delodajalcu, ki je tožnico prevzel

skladno z 15. členom ZTPDR, čeprav SKPG/90, ki je veljala v času

prevzema, še ni določala, da se za delavca, ki je bil prevzet na

delo k drugemu delalodajalcu, šteje, kot da zaposlitve ni

spremenil. Ker je tožnica po prej veljavni delovnopravni

zakonodaji pridobila pravico, da se v primeru prevzema

šteje, da ni spremenila zaposlitve, je tudi to zaposlitev

potrebno upoštevati pri izračunu odpravnine po 109. členu

ZDR.

Delavcu ni potrebno izpodbijati sklepa o določitvi višine

odpravnine pri delodajalcu po 1. odstavku 204. člena ZDR,

saj gre za denarni zahtevek, ki ga delavec skladno z 4.

odstavkom 204. člena ZDR lahko uveljavlja direktno pred

sodiščem.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna

plačati tožnici odpravnino v znesku 801.966,67 SIT, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 19.7.2003 dalje, do plačila. Odločilo je,

da je tožena stranka dolžna plačati tožnici stroške postopka v

znesku 163.700,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.12.2003 dalje, do plačila.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo iz razloga zmotne

in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe

materialnega prava po določilih 338. člena ZPP in predlagala, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni

zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov oz.

podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko

stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo s tem, da

je odločilo, da je tožnica upravičena do odpravnine v znesku

801.966,67 SIT, pri čemer pa je svojo odločitev oprlo na določila

v letu 1992 veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo

ter 15. člena ZTPDR in 15. člena SKPGD, ter to obrazložilo z

dejstvom, da kljub temu, da v letu 1992 veljavna kolektivna

pogodba ni določala, da pri prevzemu delavcev velja kontinuiteta

delovnega razmerja, je le-to kljub temu priznalo, kar pa pravno

ni sprejemljivo. Opozoriti je še, da je komisija za razlago SKPGD

razveljavila določbo 15. člena, zato je sklicevanje na njeno

ureditev po 1.1.2003, glede na to, da predstavlja razlaga obvezen

način uporabe določil SKPGD, pravno zmotno. Zakon o delovnih

razmerjih v 109. členu določa, da pripada odpravnina delavcu za

vsako leto dela pri delodajalcu, če je pri delodajalcu zaposlen

določeno časovno obdobje in je zato navedeni izračun tožene

stranke pravilen. Tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje,

da bi bilo potrebno za določitev odpravnine pri odpovedi pogodbe

o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti

šteti vse zaposlitve pri I. Trgovsko in gostinsko podjetje

glede na dikcijo in pri V. M. s.p., torej vso delovno dobo med

letoma 1982 in 2003. ZDR ne opredeljuje pojma pravno nasledstvo,

zato je potrebno glede tega upoštevati določbe ZGD. Res je, da je

tožena stranka s tožnico sklenila sporazum, vendar smiselna

razlaga le-tega na način, kot je to razlagalo sodišče prve

stopnje ni pravilna in sprejemljiva. Tožena stranka je priglasila

tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru

pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo

materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka,

kot to določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku

(Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve

stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka

na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na

pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo

materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna

tožnici izplačati odpravnino v znesku 801.966,67 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 19.7.2003 dalje. Med strankama v postopku

ni bilo sporno, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki

prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga in sicer v 30 dneh po dani odpovedi, to je 18.7.2003. Na

podlagi določila 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS

št. 42/2002 - ZDR/02) je bila tožnica upravičena prejeti

odpravnino po osnovi povprečne mesečne plače, ki jo je tožnica

prejemala ali bi jo prejemala, če bi delala, v zadnjih treh

mesecih pred odpovedjo upoštevaje delovno dobo pri delodajalcu,

pri čemer se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih

pravnih prednikih (3. odst. 109. člena ZDR/02).

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnica lahko

uveljavljala odpravnino neposredno pred pristojnim delovnim

sodiščem, saj 4. odst. 204. člena ZDR določa, da delavec denarne

terjatve iz delovnega razmerja lahko uveljavlja neposredno pred

pristojnim sodiščem. Tožnici ni bilo potrebno uveljavljati pravic

iz delovnega razmerja in izpodbijati sklepa o določitvi

odpravnine, ki ga je izdala tožena stranka dne 18.6.2003 in v

njem določila odpravnino v višini 96.236,00 SIT upoštevaje le

delovno dobo zadnjih štirih let pri delodajalcu, to je delovno

dobo pri delodajalcu potem, ko se je tožnica ponovno zaposlila

pri toženi stranki na podlagi sklepa tožene stranke z dne

24.4.1992, ki je sicer določal, da jo je tožena stranka dolžna

ponovno sprejeti nazaj v delovno razmerje v primeru, če najemnik

prostorov restavracije "X" V. M. s.p. iz kakršnegakoli razloga

prekine najemno pogodbo pred iztekom roka in v primeru, da

podjetje po preteku petletnega najemnega razmerja ne sklene z

istim ali drugim najemnikom novega najemnega razmerja in ponovno

prevzame restavracijo "X" v svoje poslovanje.

Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da sodišče ne bi

smelo upoštevati delovne dobe pri V. M. s.p., ker le-ta ni pravni

prednik tožene stranke. V. M. s.p. nedvomno ni pravni prednik

tožene stranke, v konkretnem primeru pa je šlo za dejanski

prevzem delavcev po določilih 15. člena Zakona o temeljnih

pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90 -

ZTPDR). Dejstvo je, da je bila tožnica od 1.5.1992 do 31.12.1998

zaposlena pri V. M. s.p. na delovnem mestu kuharice, pri čemer je

tožnica na to pristala in ji je prenehalo delovno razmerje pri

toženi stranki oz. njenem pravnem predniku zaradi predaje

poslovne enote restavracije "X". Tožnica je podala soglasje za

tako zaposlitev, ker ji je delodajalec zagotovil ustrezno

zaposlitev za nedoločen čas pri najemniku za restavracijo. Pri

tem se je najemnica V. M. s.p. tudi zavezala sprejeti v delovno

razmerje vse v restavraciji "X" zaposlene delavce, pri čemer je

bil dogovorjen tudi sporazum, da se tožena stranka zavezuje

sprejeti delavce nazaj v delovno razmerje. Tožnica je bila

dejansko z dnem 1.1.1999 ponovno sprejeta v delovno razmerje pri

toženi stranki za nedoločen čas. V konkretnem primeru je tako šlo

za dejanski prevzem po določilih 15. člena ZTPDR.

V letu 1992 veljavna Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo

(Ur.l. RS št. 31/90 - SKPG) sicer ni urejala prevzema delavca v

smislu 15. člena ZTPDR, tako kot je to določeno sedaj v 15. členu

Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS

št. 40/97 - SKPGD), ali kot je bilo to urejeno v Splošni

kolektivni pogodbi za gospodarstvo iz leta 1993 (Ur.l. RS št.

39/93), vendar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se

delovna doba delavca, ki je prevzet na delo k novemu delodajalcu

upošteva, kot da le-ta ni spremenil zaposlitve, saj delavec ni

mogel priti v slabši položaj zaradi tega, ker takrat veljavna

kolektivna pogodba tega instituta še ni urejala, enako velja za

interne splošne akte delodajalca, šlo pa je za institut prevzema

k drugemu delodajalcu po določilih ZTPDR. Z upoštevanjem 20 letne

delovne dobe, je bila tožnica skladno s 3. alineo 2. odst. 109.

člena ZDR/02 upravičena do 1/3 osnove za izračun odpravnine in

sicer v skupnem znesku 801.966,67 SIT. Glede na podani pritožbeni

ugovor, da 3. odst. 109. člena ZDR/02 določa, da se prizna

delovna doba pri delodajalcu oz. pri njegovih pravnih prednikih,

pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre pri tožnici za pridobljeno

pravico, ki jo je le-ta predhodno na podlagi stare delovnopravne

zakonodaje že pridobila, saj bi bila v primeru drugačnega

pravnega tolmačenja prikrajšanja pri izplačilu odpravnine.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi stroške postopka

na podlagi 1. odst. 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka,

ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka

in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni skladno z določili

155. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke

kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve

stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena

ZPP.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka,

saj v pritožbenem postopku ni uspela. Odločitev o pritožbenih

stroških postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP.