Appeal dismissed; severance calculated under old Labor Law despite new law application date.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Čeprav je tožniku delovno razmerje prenehalo po uveljavitvi

novega ZDR junija 2003 (po preteku 6 mesecev od dokončnosti

sklepa o PDR) in je bilo takrat odločeno tudi o odpravnini,

je potrebno višino odpravnine izračunati po določbah starega

ZDR. Tožnik je pravico do odpravnine kot trajno presežni

delavec pridobil s trenutom, ko ga je delodajalec opredelil

kot trajno presežnega delavca v decembru 2002, pod pogojem,

da mu je na tej podlagi prenehalo delovno razmerje. Zato se

višina odpravnine izračuna po določbah starega ZDR, ne glede

na to, da sklep o opredelitvi tožnika kot trajno presežnega

delavca v decembru 2002 ne obravnava vprašanja odpravnine,

saj ta delavcu pripada po samem zakonu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je

tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v

znesku 1.655.844,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.7.2003 dalje do plačila in ji obračunati sorazmerni del regresa

za letni dopust za leto 2003 v bruto znesku 66.085,00 SIT in

izplačati neto znesek 54.850,55 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od neto zneska od 1.7.2003 dalje do plačila, vse v roku

8 dni. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna

tožeči stranki povrniti stroške postopka v skupnem znesku

158.808,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega

razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi

ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni,

da je sodišče pri presoji odločitve napačno uporabilo določbe

materialnega prava, saj se sklicuje na 233. člen Zakona o

delovnih razmerjih, ki je začel veljati 1.1.2003. Ta člen določa,

da se postopki uveljavljanja in varstva pravic iz delovnega

razmerja, ki so bili uvedeni pred 1.1.2003, dokončajo po

predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Ob uporabi

te določbe je sodišče določilo višino odpravnine tožniku skladno

z zakonom o delovnih razmerjih, ki je veljal v času, ko je bilo s

sklepom toženke ugotovljeno trajno prenehanje potreb po delu

večjega števila delavcev, torej dne 10.12.2002. Pri tem pa

sodišče ni upoštevalo, da omenjeni sklep ni obravnaval vprašanja

odpravnine, pač pa je le določal, da bodo odpravnine izplačane

skladno s kolektivno pogodbo. O odpravnini tožniku je tožena

stranka odločila kasneje in sicer s sklepom dne 10.6.2003, s

katerim je bila določena višina odpravnine, ta sklep pa je bil

sprejet v času, ko je že veljal novi Zakon o delovnih razmerjih.

Po mnenju tožene stranke je zato pravica tožniku do odpravnine

nastala s prenehanjem delovnega razmerja pri delodajalcu, torej

26.6.2003, kar pomeni, da se ta datum šteje za dan začetka

postopka za uveljavljanje pravice do odpravnine. V obravnavanem

primeru zato ni mogoče uporabiti 233. člen novega Zakona o

delovnih razmerjih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah

pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi sodišče

druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004)

ugotovilo, da sodišče v postopku ni kršilo takih določb postopka,

na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je

glede na dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi

materialnega prava. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s

pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago

odločitve, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa

dodaja:

Zatrjevanja tožene stranke, da je potrebno izračun višine

odpravnine tožniku opraviti v skladu z določbami novega Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) in da 233. člen

tega zakona pri izračunu višine odpravnine tožniku ne pride v

poštev, so neupoštevne. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev

sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je bilo trajno

prenehanje potreb po delu večjega števila delavcev, med njimi

tudi tožnika, ugotovljeno s sklepom tožene stranke z dne

10.12.2002 (sklep je postal pravnomočen 31.12.2002). Iz sklepa

tudi izhaja, da tem delavcem delovno razmerje preneha z iztekom 6

mesečnega odpovednega roka. S sklepom z dne 10.6.2003 pa je

tožena stranka ugotovila, da je tožniku delovno razmerje

prenehalo z dnem 26.6.2003 in da mu bo izplačana odpravnina in

regres za leto 2003 skladno s kolektivno pogodbo. Vendar, ne

glede na dejstvo, da je vprašanje odpravnine obravnaval šele

sklep tožene stranke, ki je bil sprejet v času, ko je veljal novi

ZDR, je zmotno mnenje toženke, da bi bilo potrebno tudi izračun

višine odpravnine tožniku kot trajno presežnemu delavcu opraviti

skladno z določbami novega ZDR. Potrebno je namreč poudariti, da

delavec pridobi pravico do odpravnine kot trajno presežni delavec

v trenutku, ko ga delodajalec opredeli kot presežnega delavca,

vendar pod pogojem, da mu je na tej podlagi prenehalo delovno

razmerje. V obravnavanem primeru se je to zgodilo s sklepom

tožene stranke z dne 10.12.2002. Pri tem ni pomembno, ali je ta

sklep obravnaval vprašanje odpravnine ali ne, saj odpravnina

delavcu, ki mu je delovno razmerje prenehalo kot trajno

presežnemu delavcu, pripada že po samem zakonu in ne šele takrat,

ko mu to pravico določi delodajalec. Ker je bil tožnik opredeljen

kot trajno presežni delavec že v mesecu decembru 2002, ko še niso

pričele veljati določbe novega ZDR, je potrebno ugotoviti, da je

sodišče prve stopnje ob upoštevanju 233. člena novega ZDR

pravilno zaključilo, da se višina izračuna odpravnine tožniku

presoja v skladu z določbami ZDR/90, ki je veljal v času, ko se

je začel postopek ugotavljanja prenehanja trajnih potreb po delu

tožnika pri toženi stranki. Iz navedenih razlogov je odločitev

sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je

pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče

odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1.

odst. 165. člena ZPP).