Appeal dismissed; employee's termination challenge barred by 30-day statute of limitations after discharge from psychiatric hospital.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker tožnik ni podpisal pisnega sporazuma o razveljavitvi PZ po

79. členu ZDR, se pravočasnost tožbe ne presoja po 14. členu ZDR

(roki za uveljavljanje izpodbojnosti PZ) pač pa po 3. odstavku

204. člena ZDR, ki določa 30-dnevni rok za vložitev tožbe za

ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ, drugih načinov prenehanja

veljavnosti PZ ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca

od vročitve odločbe oz. od dneva, ko je delavec izvedel za

kršitev. Navedeni rok je za tožnika pričel teči z dnem, ko se je

vrnil z zdravljenja v psihiatrični kliniki kot ozdravljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da

se tožba z dne 18.11.2004, s katero je tožnik zahteval

ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1.7.2003

sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko neveljavna (1./1.

točka) in ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1.7.2003 v

veljavi (1./2. točka), ter da tožniku gredo vse pravice iz

delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.7.2003

od 1.9.2003 dalje (1./3. točka), kot prepozna zavrže. Odločilo

je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (2. točka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne uporabe

materialnega prava in nepopolne oz. zmotne ugotovitve dejanskega

stanja po določilih 338. člena ZPP in predlagal, da pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi, ter zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v

nasprotju z predlaganimi in predloženimi dokazi tožnika štelo, da

je bil med pravdnima strankama dne 1.9.2003 sklenjen sporazum o

razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in je to dejstvo štelo tudi

kot nesporno. Iz izvedenega dokaznega postopka pa je razvidno, da

je tožnik napisal in podpisal zgolj izjavo, da prekinja delovno

razmerje in to v stanju, v katerem tega pravno veljavno ni mogel

storiti. Sporazuma ni nikoli podpisal kot je sam celo to mislil,

saj sploh ni vedel, kaj in kdaj je kaj podpisal. Pri ugotavljanju

pravnomočnosti je sodišče napačno uporabilo določbe 14. člena

Zakona o delovnih razmerjih, saj le-ta v zvezi z izpodbojnostjo

pogodbe o zaposlitvi določa, da ni mogoče uveljavljati

izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi po preteku 30 dni od dneva, ko

je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti oz. od prenehanja

sile in pravica preneha v vsakem primeru po preteku enega leta od

dneva, ko je bila pogodba sklenjena. V takšnem primeru bi bilo po

prepričanju tožnika potrebno uporabiti določila 99. in 95. člena

Obligacijskega zakonika glede uporabe rokov za izpodbijanje.

Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo samovoljno ugotoviti, kdaj

je bil tožnik sposoben skrbeti za svoje pravice in koristi glede

na zdravstveno stanje, v katerem se je nahajal v času podane

izjave. Dejstvo, da si je kasneje v mesecu marcu sam uredil

zaposlitev ne drži, saj je izrecno navedel, da so mu to urejali

prijatelji. Tako bi sodišče moralo izvesti predlagani dokaz z

izvedencem medicinske stroke, ki bi lahko ocenil, ali je bil

tožnik sposoben za delo oz. sposoben za vložitev tožbe.

Zdravniških spričeval in izvidov tožnik ni imel, le-te bi za

potrebe izvedenskega mnenja pribavil postavljeni izvedenec

medicinske stroke, tako tožniku ne more biti v škodo, ker

zdravniških izvidov ni posredoval in je sodišče štelo, da je bil

sposoben razumeti pomen svoje izjave.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v

mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 -

2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo

materialnega prava.

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve

stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil

postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti

in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, ni pa sodišče prve

stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, vendar to ni

vplivalo na pravilnost odločitve.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik pri toženi

stranki zaposlen na delovnem mestu prodajalec za nedoločen čas s

polnim delovnim časom, delo pa je nastopil z dnem 1.7.2003, kot

to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 2.6.2003. Med strankama v

postopku ni bilo sporno, da je tožniku pri toženi stranki

prenehalo delovno razmerje z dnem 1.9.2003, pri čemer je tožnik

dne 1.9.2003 podal izjavo, da nepreklicno prekinja delovno

razmerje pri toženi stranki. Na podlagi navedene izjave je tožena

stranka izdala na podlagi 79. člena ZDR sporazum o razveljavitvi

pogodbe o zaposlitvi, v katerem je navedla, da sta stranki

sporazumni, da se razveljavi pogodba o zaposlitvi z dnem

1.9.2003, tako da tega dne tožniku preneha delovno razmerje pri

toženi stranki. Navedeni sporazum je podpisala le tožena stranka,

ne pa tudi tožnik, kot to izhaja iz predloženega sporazuma.

Tožniku je bila z dnem 1.9.2003 tudi zaključena delovna knjižica

in izdano potrdilo, da je koristil 16 dni dopusta za leto 2003 in

prejel tudi regres za letni dopust. Tožniku je z dnem 1.9.2003

delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Nadaljnje

vprašanje je bilo, kdaj se je tožnik navedenega dejstva dejansko

zavedal in ali je pravočasno uveljavljal svoje pravice iz

delovnega razmerja pred pristojnim sodiščem. Zaslišani tožnik je

izpovedal, da je bil dne 23.1.2004 odpuščen iz Psihiatrične

bolnišnice V., kjer se je zdravil zaradi tabletomanije in

odvisnosti od alkohola. Iz medicinske odpustnice je razvidno, da

je bil po oceni terapevtske skupine (lečeči zdravnik, predstojnik

bolnišnice, socialna delavka, višja medicinska sestra) sposoben

za delo in po lastni izpovedbi po odpustu iz bolnišnice tudi ni

jemal nobenih zdravil, pa tudi sicer ni užival alkohola. To

pomeni, da je bil ob odpustu iz bolnice dne 23.1.2004 tudi

sposoben razumeti svoja ravnanja in je s tem trenutkom dejansko

pričel teči rok za uveljavljanje sodnega varstva. Tožnik je

vložil tožbo s priporočeno poštno pošiljko šele dne 18.11.2004.

Sodišče prve stopnje je po tako izvedenem dokaznem postopku

zavrglo tožbo po določilu 14. člena Zakona o delovnih razmerjih

(Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ker je ugotovilo, da je tožnik

vložil tožbo dne 18.11.2004, kar je po preteku 30 dnevnega roka

od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti oz. od

prenehanja sile (subjektivni rok) in tudi po poteku enega leta

(objektivni rok) po podpisu odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne

1.9.2003.

Glede na dejstvo, da pisni sporazum ni bil podpisan s strani

tožnika, kar navaja tudi sama tožena stranka v pritožbi, bi

moralo sodišče prve stopnje zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe

o zaposlitvi uporabiti 3. odst. 204. člena ZDR, ki določa, da

ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih

načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev

o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku

30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev

pravice pred pristojnim delovnim sodiščem. Navedeno stališče pa

je za tožnika celo manj ugodno, kot ga je sprejelo sodišče prve

stopnje, ko je uporabilo določila 14. člena ZDR, ki določa 30

dnevni subjektivni in enoletni objektivni rok. Posledično

navedenemu je neupošteven tudi pritožbeni ugovor tožnika, da bi

moralo sodišče smiselno uporabiti pravila glede rokov za

izpodbijanje po določilih 99. in 95. člena Obligacijskega

zakonika (Ur.l. RS, št. 83/2001 - OZ).

Upoštevati tudi ni mogoče pritožbenega ugovora, da bi moralo

sodišče glede ugotavljanja zmanjšanja sposobnosti razumevanja

svojih ravnanj postaviti izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno

sodišče kot že navedeno, ugotavlja, da iz odpustnice Psihiatrične

bolnišnice V. z dne 23.1.2004 jasno izhaja, da je bil tožnik

sposoben za delo in tako sposoben razumeti tudi svoja ravnanja,

sam tožnik pa je pojasnil, da v tem času ni prejemal nikakršnih

zdravil in niti užival alkohola. Tako je tudi bil po stališču

pritožbenega sodišča tožnik ob odpustu iz psihiatrične bolnišnice

sposoben razumeti svoja ravnanja in mu je takrat pričel teči rok

za vložitev tožbe.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot

neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje,

za kar je imelo pravno podlago v določilu 365. člena ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške

pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka

temelji na 1. odst. 165. člena ZPP.