Appeal allowed; dismissal of termination upheld if misconduct exists despite procedural errors in notice form.

Pritožbi se ugodi, sodba v izpodbijanem delu (1. do 4. točka

izreka) in sklep v delu, ki se nanaša na stroške postopka (9.

točka izreka) se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

ZDR ne določa, da morata biti pisna obdolžitev v postopku

odpovedi PZ in izdana odpoved PZ sestavljeni v obliki odločbe z

uvodom, izrekom, obrazložitvijo in pravnim poukom. Zato odpoved

PZ ni nezakonita, če v "izreku obdolžitve in odpovedi ni opisan

dejanski stan kršitve", čeprav sta obdolžitev in odpoved napačno

izdani v obliki odločb. Iz podane obdolžitve in izpovedi namreč

jasno izhaja, česa je delavec obdolžen in iz katerega razloga je

podana odpoved PZ.

Očitano ravnanje delavcu, ki je bilo podlaga za nezakonito

odpoved PZ, ne more predstavljati okoliščin in interesov

pogodbenih strank po 2. odstavku 118. člena ZDR, ki bi

onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja. To bi pomenilo,

da bi kljub nezakonitosti podane odpovedi delavec izgubil

zaposlitev iz razlogov, za katere je bilo ugotovljeno, da ne

morejo biti podlaga za zakonito odpoved PZ. Taka

interpretacija 118. člena ZDR bi bila v nasprotju z namenom

citiranega člena in sodnega varstva, ki naj ga ZDR nudi

delavcu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 28.4.2004 nezakonita,

da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu

obračunati plačo za april 2004 še v bruto znesku 58.290,50 SIT,

za maj pa še v bruto znesku 72.824,00 SIT, plačati od teh zneskov

davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, za

čas od 1.6.2004 do vrnitve nazaj na delo pa mu obračunati plačo

mesečno v višini po 145.648,70 SIT bruto ter mu po odbitku davkov

in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila.

Zahtevek za obračun in izplačilo plače za čas od 29.5.2004 do

30.5.2004 in za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od

29.5.2004 dalje pa je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka

dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 127.490,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se

pritožuje tožena stranka (sklep o izdaji začasne odredbe je

pravnomočen, ker je sodišče prve stopnje prepozno pritožbo

zavrglo), ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka

338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS 26/99,

96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo

brez zaslišanja strank. Odločitev temelji na zaključku, da je

odredba o 60 urnem delovnem tednu nezakonita in to je bistveni

razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku, čeprav sodišče prve

stopnje navaja, da je to le "dodatni" razlog. Tožnik ne bi smel

odkloniti odredbe o delovni obveznosti in bi moral na gradbišču

pričeti z delom, čeprav je bil v odločbi naveden daljši delovni

teden, kot je dovoljeno po zakonu. Tožnik bi eventualno

upravičeno odklonil delo po tem, ko bi opravil maksimalno

dovoljeno število ur na teden, to je 56. Vendar pa tožnik z delom

sploh ni začel. Ne drži tudi ugotovitev, da je bila pogodba

odpovedana, ker je tožnik odklonil podpis odločbe. Odklonil je

delo, odrejeno z odločbo in to se je tožniku tudi očitalo. Zakon

ne določa, da bi moralo biti že v izreku odpovedi navedeno, kaj

se tožniku očita. Pritožba še opozarja, da se sodišče prve

stopnje ni opredelilo do trditve tožene stranke, da s tožnikom

nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Predlaga

razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in sklepa.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da se je tožniku očitala le

odklonitev podpisa odredbe o 60 urnem delovnem tednu. Poleg tega

tožniku delo ni bilo omogočeno, ker je bil poslan domov.

Nasprotuje tudi predlogu tožene stranke za ugotovitev, da

nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več možno. Z

ugoditvijo temu predlogu bi pomenilo, da bi tožniku mimo zakonsko

določenih pogojev in kljub ugotovljeni nezakoniti izredni

odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje vseeno prenehalo

iz krivdnih razlogov. Namen določbe 118. člena ZDR zagotovo ni

bil tak. Meni, da je pritožba neutemeljena. Priglaša stroške

odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v

mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti

pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350.

člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe

o zaposlitvi tožniku z dne 28.4.2003 nezakonita, ker naj bi iz

obdolžitve z dne 2.4.2004 ne izhajalo, česa je tožnik obdolžen

oz. kateri odpovedni razlog se mu očita. Tako naj bi ne bil v

obrazložitvi in utemeljitvi obdolžitve nikjer opisan dejanski

stan očitane kršitve. Zaključilo je, da se je tožniku očitala le

odklonitev podpisa odločbe, to pa ni kršitev pogodbenih

obveznosti. Katero pogodbeno obveznost naj bi tožnik kršil, je

tako mogoče le ugibati. Tožniku je bilo šele na pripombo

pooblaščenke na zagovoru predočeno, da se mu očita odklonitev

dela, tako da pred tem ni vedel, česa je obdolžen in mu zato v

zvezi s pravim razlogom ni bil omogočen zagovor. Napaka tožene

stranke naj bi bila tudi v tem, da v izredni odpovedi razlog za

odpoved ni naveden v izreku. Poleg tega pa je sodišče prve

stopnje toženi stranki še pojasnilo, da je bila odreditev

delovnega časa preko meja, ki jih določa Zakon o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur. l. RS 42/2002) v 147. členu nezakonita in jo

je tožnik utemeljeno odklonil.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve

stopnje preuranjen. Svojo odločitev je oprlo le na navedbe strank

in na listine v spisu. Odločitev temelji na predpostavki, da

tožnik ni vedel, česa je obdolžen in se zato ni mogel pripraviti

na zagovor. Iz pisne obdolžitve ("uvedba postopka" z dne

2.4.2004) izhaja, da je tožnik dne 23.2.2004 zavrnil podpis

odločbe z dne 18.2.2004 o začasni razporeditvi, s katero mu je

bilo odrejeno delo na gradbišču CN L. in da se na nedvoumno

odredbo ni odzval ter ni pričel z delom. Pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je bilo s tem tožniku jasno povedano, česa je

obdolžen. Po 3. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred

izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor,

smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR. Po 1.

odstavku 177. člena ZDR mora delodajalec delavcu vročiti pisno

obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer delavec lahko poda svoj

zagovor. Zakon ne določa, v kakšni obliki naj bo obdolžitev,

torej ne določa, da mora imeti izrek in obrazložitev. Nadalje je

sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku ni bil omogočen

zagovor o dejanskem očitku. Kot izhaja iz zapisnika o zagovoru,

je tožnikova pooblaščenka res opozorila toženo stranko, da

odklonitev podpisa odločbe ni kršitev pogodbenih in drugih

obveznosti. Vendar pa je direktor takoj povedal, da je tožnik

odklonil delo v skladu s pogoji, ki veljajo za vse delavce.

Tožnik oz. njegova pooblaščenka ob tem nista protestirala, da za

to obdolžitev ne vesta in da se tožnik na ta domnevno nov očitek

ni mogel pripraviti, ampak sta vztrajala, da nepodpis odločbe ni

kršitev. Poleg tega je tožnik po pooblaščenki pojasnil, da dela

ni odklonil in da je želel delati, vendar je bil poslan domov.

Menil je, da z odklonitvijo podpisa odločbe ni odklonil dela. Iz

navedenega izhaja, da je tožnik vedel, česa je obdolžen in je v

zvezi s tem tudi podal zagovor.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve

stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker

v izreku ni opisan "dejanski stan" očitane kršitve in ker izrek

ne vsebuje odpovednega razloga. Kot ZDR ne določa, da mora biti

pisna obdolžitev izdana v obliki odločbe, tudi odpoved pogodbe o

zaposlitvi ni odločba (z uvodom, izrekom, obrazložitvijo in

pravnim poukom). Zato odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita,

ker v "izreku (obdolžitve in odpovedi) ni opisan dejanski stan

očitane kršitve", čeprav sta obdolžitev in odpoved (napačno)

izdani v obliki odločb, saj iz njune obrazložitve jasno izhaja,

česa je tožnik obdolžen in iz katerega razloga je podana odpoved

pogodbe o zaposlitvi. V sporni izredni odpovedi je naveden razlog

zanjo - 2. alineja 1. odstavka 111. člena ZDR - in tudi opis

ravnanja, ki se tožniku očita. Iz izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi izhaja, da je tožnik naklepoma ali iz hude

malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja, ker je odklonil delo, odrejeno z odločbo z

dne 18.2.2004. Kršil je obveznost, da opravlja delo po odredbi

delodajalca, ker si je vzel pravico presoje, pod kakšnimi pogoji

bo delal.

Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje napačno

uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je tožena stranka

tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v nasprotju s

pogoji, ki jih določa ZDR. Zaradi napačne uporabe materialnega

prava dejanskega stanja v zvezi z okoliščinami, v katerih so se

odvijali razgovori med tožnikom in nadrejenimi delavci dne

23.2.2004, ni ugotavljalo. Tožnik je v zagovoru pri delodajalcu

in v postopku pred sodiščem zatrjeval, da dela ni odklonil in da

mu ni bil omogočen pričetek dela po odločbi z dne 23.2.2004, saj

je bil poslan še isti dan na dopust, nato pa je bil v bolniškem

staležu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP

sodbo v izpodbijanem delu in posledično tudi odločitev o stroških

postopka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

Za presojo, ali je tožnik res odklonil delo in s tem kršil

pogodbene oz. druge delovne obveznosti (delavec se je dolžan

ravnati po navodilih delodajalca - 32. člen ZDR in mora vestno

opravljati delo v času in kraju, ki je določen za izvajanje dela

- 31. člen ZDR) je odločilnega pomena, ali je tožnik odklonil le

podpis odločbe in bil takoj poslan domov na koriščenje dopusta

ali pa je jasno in nedvoumno izjavil D. S. in T. P., da delo na

gradbišču ČN v L. odklanja in je bil v posledici te izjave

napoten na izrabo dopusta. Oba navedena delavca sta bila

predlagana kot priči, zato naj sodišče prve stopnje v ponovljenem

postopku izvede vsaj dokaz z zaslišanjem teh dveh prič in seveda

strank. Ko bo razčistilo okoliščine, zaradi katerih je bil tožnik

poslan na koriščenje dopusta, naj o zadevi ponovno odloči.

Opredeli naj se tudi do trditve tožene stranke, da nadaljevanje

dela s tožnikom ni več mogoče. Pri tem stališče pritožbe, da

očitana kršitev v vsakem primeru (tudi, če se izkaže, da je

odpoved nezakonita) kaže na to, da dela s tožnikom ni mogoče

nadaljevati, ni pravilno. Če bo ugotovljeno, da je odpoved

nezakonita, očitano ravnanje tožnika ne more biti razlog za

prekinitev delovnega razmerja. To bi pomenilo, da bi kljub

nezakoniti odpovedi delavec izgubil zaposlitev iz istih razlogov,

kot je bila podana odpoved; to pa bi bilo v nasprotju z namenom,

ki naj ga ima za delavca sodno varstvo in tudi v nasprotju z

namenom 118. člena ZDR.

Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta k

rešitvi pritožbe ni pripomogel.