Appeal allowed; employer must prove knowledge of business termination reasons for statutory notice periods.

Pritoži se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Vprašanje, daj se je delodajalec seznanil z razlogi za redno

odpoved PZ iz poslovnega razloga, predstavlja dejansko vprašanje,

ki je odvisno od konkretnih okoliščin v posameznem sporu. Zgolj

razprava o možnosti ukinitve delovnega mesta še ne predstavlja

podlage za seznanitev z razlogi za redno odpoved PZ iz poslovnega

razloga, od katere začnejo teči roki iz 5. odstavka 88. člena

ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin

zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke opr. št. 32/2003

z dne 15.2.2003. Zavrnilo je tudi tisti del tožbenega zahtevka, s

katerim je tožnica zahtevala, da sodišče prve stopnje ugotovi, da

ima tožnica pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za

nedoločen čas in da ji delovno razmerje ni prenehalo po preteku

45 dnevnega odpovednega roka. Zavrnilo je zahtevek za povrnitev

stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje

prvostopenjske sodbe do plačila.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih

razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da

ni bilo ukinjeno delovno mesto tajnice krajevne skupnosti, ki ga

tožnica zaseda od 1.2.1995 dalje, prav tako pa se ni spremenil

obseg tega dela. Naloge tajnice so taksativno naštete v 23. členu

statuta tožene stranke. Tožena stranka bi obstoj zakonitih

razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi morala dokazati z

ustreznimi analizami in spremljanjem dela tožnice v zadnjih

šestih mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Pooblaščenka

tožene stranke je na naroku za glavno obravnavo pojasnila, da

niso bile izdelane nobene analize ali pregled tožničinega dela.

Tudi ne drži, da bi svet krajevne skupnosti dne 3.12.2002 sprejel

sklep, da ni več potrebno delo profesionalne tajnice, saj to ne

izhaja iz vsebine zapisnika, temveč zgolj iz navedb pooblaščenke

tožene stranke. V skladu z dokaznim pravilom iz 82. člena Zakona

o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) mora

delodajalec dokazati utemeljen razlog odpovedi, česar pa tožena

stranka ni storila. Tožena stranka ni dokazala, da bi bil podan

kakšen od razlogov, ki ga za odpoved pogodbe o zaposlitvi določa

zakon. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila izvedena v skladu s

predvolilnimi obljubami, ki so razvidne iz letaka. V tem letaku

pa kot razlog ni naveden zmanjšani obseg dela, pač pa kršitve, ki

naj bi jih tožnica storila pri svojem delu. Ta razlog izhaja tudi

iz zapisnika 2. seje sveta tožene stranke, kjer so tožnici

očitali vrsto nepravilnosti, vendar zoper njo ni bil uveden

postopek za ugotavljanje njene odgovornosti. Tožnica je bila o

nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi seznanjena že 25.11.2002

in ne šele 18.1.2003, ko je bila obveščena o nameravani ukinitvi

delovnega mesta tajnice, ki pa še vedno obstaja. Pravi razlog za

nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako bolniški stalež

tožnice in nepravilnosti, ki so se ji očitale, ki pa jih tožena

stranka nikoli ni dokazala. Tožnica predlaga, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v

celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v

pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno

uporabo materialnega prava.

Tožnica sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih

določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je

uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in

zakonitost izpodbijane sodbe. Iz navedbe, da iz zapisnika seje

sveta krajevne skupnosti z dne 3.12.2002 ne izhaja, da bi takrat

sprejeli sklep, da delo profesionalne tajnice ni več potrebno, je

možno sklepati, da tožnica smiselno uveljavlja obstoj bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka

339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih

nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini

listin in med samimi temi listinami. Vendar v konkretnem primeru

takšnega nasprotja ni, saj je v zapisniku druge seje sveta tožene

stranke pod tč. 3. e zapisano, da se vsi prisotni člani sveta

strinjajo, da profesionalne tajnice za 8 ur dnevno ne potrebujejo

ter da bosta v začetni fazi tajniška dela prevzela predsednik in

podpredsednik krajevne skupnosti, dežurstvo in ostala dela po

potrebi pa vsi člani sveta krajevne skupnosti. V izpodbijani

sodbi je takšna vsebina zapisnika povsem korektno povzeta v

razlogih izpodbijane sodne na strani 4 in sicer v okviru povzetka

izpovedbe za toženo stranko zaslišane M. U..

Pač pa tožnica utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne

uporabe materialnega prava v zvezi z nepopolno ugotovitvijo

dejanskega stanja, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj

se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe

o zaposlitvi. Peti odstavek 88. člena ZDR namreč določa, da mora

delodajalec odpoved podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z

razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od

nastanka razloga. Za presojo zakonitosti izpodbijane redne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zato lahko odločilno dejstvo,

kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, o tem pa izpodbijana sodba nima nobenih

razlogov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. čl. ZPP

pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje na podlagi že izvedenih

dokazov in po potrebi tudi z njihovo dopolnitvijo ugotovilo, kdaj

se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved. Zmotno

je prepričanje tožnice, da naj bi to bilo že na prvi seji sveta

tožene stranke dne 25.11.2002, ko naj bi nova predsednica sveta

tožnici rekla, da je več ne potrebujejo. Celo v primeru, če bi

predsednica sveta to res izjavila, to še vedno ne pomeni

odločitve tožene stranke o ukinitvi delovnega mesta tajnice in

tudi ne seznanitve z razlogi za redno odpoved. V spisu sicer ni

zapisnika 1. seje sveta tožene stranke, saj ga nobena od strank

ni predložila, vendar je iz izpovedb tožnice in za toženo stranko

zaslišane predsednice sveta, pa tudi iz pisnih pripomb tožnice k

temu zapisniku, razvidno, da na tej seji o tem ni bil sprejet

noben formalni sklep.

Kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi za redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, je dejansko vprašanje in je nanj potrebno

odgovoriti v vsakem sporu posebej glede na vse okoliščine

konkretne zadeve. Zlasti pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga vsake razprave o spremembi organiziranosti in

o možnosti ukinitve posameznega delovnega mesta pač ni mogoče

šteti že za seznanitev z razlogi za redno odpoved v smislu določb

petega odstavka 88. člena ZDR. Tako tudi navedba v zapisniku 2.

seje sveta tožene stranke o tem, da se vsi prisotni člani

strinjajo, da ne potrebujejo profesionalne tajnice za osem ur

dnevno in da bosta tajniška dela v začetni fazi prevzela

predsednik in podpredsednik krajevne skupnosti, ne dokazujejo

tega, da se je tožena stranka na tej seji že dokončno seznanila z

razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Za toženo stranko zaslišana predsednica sveta tožene stranke

M. U. je namreč prepričljivo izpovedala, da so to, da za poklicno

tajnico ni dovolj dela, ugotovili na podlagi primerjave z

ostalimi krajevnimi skupnostmi, pa tudi na podlagi lastnega

opazovanja, ko so v času dežurstva videli, koliko je sploh tega

dela. Iz nadaljnje izpovedi M. U. pa je razvidno, da je bila v

času po 3.12.2002 petkrat dežurna v popoldanskem času in da so

takrat bili povprečno po trije telefonski klici krajanov, osebno

pa se je zglasilo pet strank. Takšna izpovedba obenem pomeni, da

se je tožena stranka z razlogi za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov v celoti seznanila šele po

3.12.2002, saj so se dežurstva opravljala po tem datumu.

Iz izvedenih dokazov, ki pa jih sodišče prve stopnje ni ocenilo,

bi tako lahko izhajalo, da se je tožena stranka z razlogi za

odpoved pogodbe o zaposlitvi v celoti seznanila šele potem, ko je

predsednica sveta opravila še ustrezne posvete na Mestni občini

K. o postopku odpovedi. V zapisniku 3. seje sveta tožene stranke

z dne 15.1.2003 je namreč navedeno, da je predsednica sveta na

MOK poslala zahtevo za navodila v postopku za prekinitev

delovnega razmerja in da v kolikor bo do konca tedna prejela

odgovor, bo tožnici lahko odgovorila na njeno vprašanje o tem,

kako naj ravna po zaključku bolniškega staleža; če pa odgovora ne

bo, tožnica pride na delo. Takšen potek dogodkov bi omogočal

zaključek, da se tožena stranka z razlogi, ki utemeljuje redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi, dokončno seznanila šele po teh

posvetih, ko je tožnico tudi obvestila o nameravani odpovedi

pogodbe o zaposlitvi. V kolikor se je tožena stranka z razlogi za

odpoved pogodbe o zaposlitvi tako seznanila šele 18.1.2003, ko je

tožnico obvestila o nameravani ukinitvi delovnega mesta, potem

odpoved ni bila dana prepozno glede na določbo petega odstavka

88. člena ZDR. V skladu s citirano določbo mora delodajalec

podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za

redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 15.2.2003,

kar je pred iztekom tridesetdnevnega subjektivnega roka, v

kolikor je ta v resnici začel teči 18.1.2003.

Zmotno je pritožbeno stališče, da niso bili podani razlogi za

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov že zgolj

zaradi tega, ker niso bile izdelane posebne analize o obsegu

tožničinega dela. Da dela v resnici ni bilo za polno zaposlitev,

izhaja tudi iz že citirane izpovedbe M. U. o tem, da je bila v

času po 3.12.2002 petkrat dežurna v popoldanskem času in da so

takrat bili povprečno po trije telefonski klici krajanov, osebno

pa se je zglasilo pet strank.

Na podlagi dejanskega stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve

stopnje, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je delo

tajnice še vedno potrebno. Svet krajevne skupnosti je prav gotovo

pristojen za odločanje o tem, kako bo organiziral svoje delo in

je v tem okviru tudi pristojen za odločitev, da v bodoče ne bo

več imel poklicne tajnice. Gre za vprašanje organizacije dela in

v kolikor se svet odloči, da bo v bodoče svoje delo organiziral

tako, da bosta tajniška dela prevzela predsednik in podpredsednik

krajevne skupnosti, dežurstva in ostala dela pa po potrebi vsi

ostali člani sveta krajevne skupnosti, potem od tožene stranke ni

mogoče zahtevati, da dela ne sme organizirati tako, ampak da mora

še vedno imeti zaposleno tajnico.

Pri tem ni bistveno, da svet krajevne skupnosti ni tudi formalno

spremenil statuta, v katerem so določene naloge tajnika, pa tudi

to, da tajnik profesionalno pomaga predsedniku pri pripravljanju

in vodenju sej sveta.

V kolikor bo sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem

postopku ugotovilo, da se je tožena stranka z razlogi za redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila 18.1.2003, potem bo ob že

sedaj pravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede preostalih

odločilnih dejstev tožbeni zahtevek moralo zavrniti. V kolikor pa

bo ugotovilo, da se je tožena stranka z razlogi za redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi seznanila več kot 30 dni pred podano

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, potem bo tožbenemu zahtevku

moralo ugoditi, saj gre pri roku iz petega odstavka 88. člena ZDR

za prekluzivni rok.