Appeal dismissed; new waste fee calculation based on container volume is valid despite compressed transport claims.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se p o t r d i

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Trditve tožene stranke v pritožbi, češ da kamioni tožeče

stranke odvažajo dejansko stisnjene (komprimirane) smeti, ne

pa nestisnjenih, zaradi česar bi lahko tožeča stranka

zaračunavala uporabnikom odvoz le 38 m3 dnevno, dejansko pa

zaračunava desetkrat več, so nedopustne pritožbene novote,

saj tožena stranka ni hkrati izkazala, da jih brez svoje

krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo

oziroma do konca glavne obravnave.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi

Okrajnega sodišča v P., opr.št. Ig z dne 1.9.2003 vzdržalo v

veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da je tožena stranka

dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 916.816,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji, ki je tam

navedena, ter izvršilne stroške v znesku 17.200,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2003 do plačila. Toženi

stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki

povrniti 144.446,16 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 12.7.2004 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem

pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov

po ZPP in predlagala njeno spremembo tako, da se tožbeni

zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in

zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Trdi, da je prvo sodišče prezrlo, da je tožeča stranka

toženi stranki najprej obračunavala 1,303 m3 odpadkov

mesečno (račun v spisu št. A 39441/2001 z dne 2.8.2001),

nato je bil sprejet Odlok in Sklep, ki pa ne določata, ali

se upošteva pri obračunu polna ali prazna posoda in ali gre

za komprimirane smeti ali ne. Znano je, da tovornjak za

odvoz smeti le-te stisne in je njegov volumen 19 m3 (to sta

povedali priči - šoferja tožeče stranke). Logično je potem,

da bi morala Odlok in Sklep to upoštevati pri osnovah za

obračun smetarine, pa tega ne upoštevata in se tako

smetarina obračunava prazno za polno, kar pa krepko posega v

načelo sorazmernosti. Dejansko pomeni odvoz smeti iz dveh

posod, ki jih ima tožena stranka ob 2x tedenskem odvozu

okrog 13 m3 nestisnjenih odpadkov, stisnjenih pa cca 1,3 m3,

kolikor je pred tem tožeča stranka zaračunala odvoza smeti

toženi. Ravno v tem je bistvo nesorazmernosti novih cen

glede na prejšnji odvoz v primerjavi s sedanjim. Tožeča

stranka je torej z nedefiniranimi pojmi dosegla soglasje k

cenam odvoza smeti, ki so dejansko po količini odpadkov

bistveno manjše od zaračunanih. V tem je tudi protipravnost

zaračunavanja odvoza odpadkov po novih kriterijih Odloka in

Sklepa. Na videz vse lepo in prav, dejansko pa se je uspelo

prikriti neupravičeno zaračunavanje odvoza smeti nad

dejanskim odvozom. Potrebno je upoštevati, da kamioni tožeče

stranke odvažajo komprimirane (stisnjene) smeti in imajo

zato največ dve vožnji dnevno (2x19 m3 odpadkov). Toliko bi

lahko tožeča stranka zaračunala uporabnikom, to je 38 m3

odpadkov dnevno krat cena m3, ki znaša 5.792 sit.

Upoštevajoč Odlok in Sklep, ko se zaračunavajo volumni

nestisnjenih smeti, se tako zaračunava odvoz nestisnjenih

smeti, ki pomeni samo pri toženi stranki mesečno cca 13 m3

odpadkov, pri ostalih proizvajalcih odpadkov pa tudi 100 in

več m3 odpadkov. Tožeča stranka pa mesečno za vse

proizvajalce odpadkov na območju, kjer tožena stranka (mesti

P. in L.) odpelje 1.140 m3 stisnjenih odpadkov, zaračunava

pa najmanj desetkrat več, kot jih dejansko odpelje. Tu je

bistvo vsega problema in neutemeljenosti računov. Če bi

tožeča stranka odvažala nestisnjene smeti, bi bila nova cena

utemeljena, tako pa ni. Ravno dejstvo, da je tožeča stranka

zaračunavala pred tem toženi mesečno odvoz 1,3 m3 odpadkov,

kar je točno in je danes tega celo manj, potrjuje, da je

novi način obračunavanja neutemeljen in posega v načelo

ekonomske nesorazmernosti. Tožeča stranka pa ne more

zaračunavati odvoza prazno za polno, če to ni izrecno

določeno s predpisom ali v pogodbi. Cena odvoza m3 odpadka

torej velja le za stisnjene odpadke, kot jih odvažajo

kamioni tožeče stranke. Tožeča pa zaračunava odvoz po

volumnu posod in frekvenci odvoza, neupoštevajoč, da sama

odvaža stisnjene odpadke. Pri tem neupravičeno zaračunava

razliko med volumnom nestisnjenih in stisnjenih odpadkov,

saj ne odvaža nestisnjenih odpadkov, ker bi sicer bila

frekvenca odvoza vsaj 10 krat večja.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da

uveljavlja tožeča stranka v tej pravdi plačilo računov za

opravljene storitve odvoza komunalnih odpadkov za obdobje od

septembra 2002 do junija 2003, pri čemer je te storitve

obračunavala tako, da je ceno po m3 odpadkov pomnožila s

količino odpadkov, ki jih je mesečno generirala tožena

stranka, izračunano na podlagi volumna posod tožene stranke

ter frekvence praznitve posod oz. odvoza odpadkov s strani

tožeče stranke (vse povečano za pripadajoči DDV ter takso za

obremenjevanje okolja). Osnovo za takšno obračunavanje

odvoza odpadkov predstavljata Odlok Občine P. o ravnanju s

komunalnimi odpadki (Uradne objave P. št. 18/2001 z dne

11.5.2001, dalje: odlok) in Sklep o tarifnih postavkah

ravnanja z odpadki (Uradne objave P. št. 23/2001 z dne

22.7.2001, dalje: sklep).

Tožena stranka je svoje protivljenje zahtevku tožeče stranke

utemeljevala s trditvijo, da so določbe odloka in sklepa

glede na prejšnjo ureditev v zvezi z načinom obračunavanja

cen storitev odvoza komunalnih odpadkov, očitno nesorazmerno

in brez vsakršne kontrole cen, dvignile ceno komunalnih

storitev tožeče stranke. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi

s temi trditvami tožene stranke jasno, argumentirano in

analitično obrazložilo, da se je z novim načinom

obračunavanja odvoza komunalnih odpadkov zasledoval cilj

ekološko sprejemljivejšega ravnanja z odpadki in možnost

pokritja stroškov izvajanja te storitve, upoštevajoč

specifičnost okolja, ki te odpadke generira, ter

uresničevanje skrbi za varstvo okolja, opredeljeno v Zakonu

o varstvu okolja, ki je izraženo z načelom plačila za

obremenjevanje okolja (cena storitve odvoza odpadkov je

odvisna od količine odpadkov).

Ni pa utemeljen niti pritožbeni očitek, češ da je sodišče

prve stopnje prezrlo okoliščino, da je tožeča stranka toženi

stranki najprej obračunavala stroške odvoza za 1,303 m3

odpadkov, zatem pa da so se ti stroški nesorazmerno

povečali; gre za to, da je sodišče prve stopnje zatrjevano

okoliščino obravnavalo, vendar pa je pri tem ugotovilo, da

je tožena stranka pred sporno spremembo plačevala odvoz

smeti glede na površino njenega (poslovnega) prostora, brez

upoštevanja dejanske količine odpadkov. S takšnim

obračunavanjem pa se ni uresničeval koncept plačila za

obremenjevanje okolja, zato ne more predstavljati izhodišča

za presojo primernosti z odlokom in sklepom uveljavljenega

novega načina obračunavanja odvoza smeti. Ni jasno, kam meri

pritožba s trditvijo, češ da odlok in sklep ne določata, ali

se upošteva pri obračunu storitve polna ali prazna posoda za

smeti, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi

citiralo 40. čl. odloka, po katerem je osnova za obračun

smetarine volumen posode in frekvenca praznitev ter

deponiranja odpadkov; ali bo posoda polna ali ne, je stvar

posameznega uporabnika, tožena stranka pa niti ne trdi, da

posoda, v kateri se zbirajo njeni odpadki (700 in

900-litrska), ni ustrezna za količino z njene strani

generiranih odpadkov. Nadaljnje trditve tožene stranke v

pritožbi, češ da kamioni tožeče stranke odvažajo dejansko

stisnjene (komprimirane) smeti, ne pa nestisnjenih, zaradi

česar bi lahko tožeča stranka zaračunavala uporabnikom odvoz

le 38 m3 dnevno, dejansko pa zaračunava desetkrat več, so

nedopustne pritožbene novote, saj tožena stranka ni hkrati

izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do

prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne

obravnave (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku,

ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi popolno in

pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo

materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne

kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo

sodišča prve stopnje.