Freight forwarder appeal dismissed for failing to follow client instructions regarding cargo discharge.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu

(I. tč. izreka) p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ključni obveznosti špediterja sta varovanje interesov

naročitelja (832. čl. v času spornega razmerja veljavnega

Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR) in ravnanje po

naročiteljevih navodilih (833. čl. ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) sklep o

izvršbi Okrajnega sodišča v K., opr.št. Ig 2000/00318 z dne

11.4.2000 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico

6.377.901,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po zakonsko

določeni obrestni meri zamudnih obresti od 12.6.1998 do

plačila, in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega

postopka v znesku 128.658,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 11.4.2000 do plačila.

Proti navedeni sodbi je smiselno v delu, s katerim je bilo

tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka po svojem

pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov

in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče

tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi

in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno sojenje. V pritožbi

navaja, da v predmetni zadevi ni sporno, da je tožeča

stranka nastopala kot pomorski špediter v imenu in za račun

tožene stranke z nalogo, da od ladjarja sprejme tovor z

ladje F. (zato je v nakladnici tudi tožeča stranka navedena

v rubriki "Notify address" - ki v pomorski pravni praksi

pomeni ravno to); poleg tega generalnega pooblastila pa je

tožena stranka v procesu samega pretovora blaga zaradi

spremenjenih okoliščin (ugotovitev nekvalitete blaga)

posredovala tožeči stranki izrecno nalogo (fax z dne 24.2.98

ob 16.59 uri), da se poveže s kapitanom ladje in uredi vse

potrebno, da ladja zapusti terminal. Ugotovitev sodišča, da

je tožeča stranka ravnala v skladu s svojo profesionalno

skrbnostjo, je kontradiktorna in protispisna, saj tožeča

stranka ni dokazala, da je ladjarja obvestila o faxu tožene

stranke z dne 24.2.1998. Faksi, ki jih je v ta dokaz

priložila tožeča stranka, so fotomontaža (in ne falsifikat),

saj je iz kopije te listine razvidno, da sta na isti strani

kopirana vsebina faksa in potrdilo. Toda glavni očitek

neresničnosti, ki demantira tožečo stranko, so pisne trditve

L.K., kot je faks z dne 24.2.1998 ob 17.32, ki glasi:

"Obveščamo vas, da do 24.2.1998 do 19. ure uredite z ladjo

vse potrebno, da lahko zapusti operativen vez techem. Ladji

dajte nalogo, da prečrpa tovor, da bo varna za izplovitev na

sidro". Da tožeča stranka s tem v zvezi ni ničesar naredila,

je razvidno tudi iz dopisa L.K. naslednji dan (25.2.1998 ob

13.06): "S tem dopisom vas obveščamo, da vas bomo bremenili

za vse stroške nastale ob zamudi pretovora z ladje F., ker

kljub nalogu družbe K. z dne 24.2.1998 kapitanu ladje niste

dali naloga, da se odveže in zapusti TTK, kakor je zahteval

naročnik tovora". Zakaj le naj bi L.K. poslala ta dopis, če

temu res ne bi bilo tako!? Glede na to, da le L.K. v celoti

uspela v pravdi zoper tožečo stranko (Pg 97/01), njenim

trditvam (torej tudi zgoraj citiranima dopisoma), ni mogoče

dvomiti in jih je sodišče dolžno upoštevati kot resnične.

Faks L. K. z dne 24.2.1998 ob 17.32 je za to zadevo pomemben

tudi zato, ker dokazuje, da bi ladjar (oz. v njegovem imenu

poveljnik), lahko poskrbel za plovnost ladje, če bi prečrpal

tovor iz enega tanka v drugega, kar je tudi logično, saj je

šlo za tekoči tovor. Zato se tožeča stranka ne more braniti

s tem, da je storila vse že s tem, ko je obvestila agenta

ladje. Logično je, da je imel ladjar povsem drug interes kot

tožena stranka (prejemnik blaga), to pa je, da čim prej

izkrca tovor (še zlasti, če kvaliteta ni bila v skladu z

nakladnico) in izpluje iz Kopra. Tožeča stranka bi zato

morala dokazati, da je poveljniku "dokazovala" možnost

prečrpanja itd, vendar razen že omenjene fotomontaže faksa

nima ničesar. Poleg tega pa se tožeča stranka svoje

profesionalne odgovornosti ne more rešiti, tudi če je res,

da je obvestila ladijskega agenta, da naj ladja zapusti

privez, kajti v tem primeru pač mora najti drugo primernejšo

rešitev za principala, da bi tako bila njegova škoda čim

manjša. In kaj je v takem položaju naredila tožeča stranka.

Priča B.P. je na to vprašanje odgovoril "jaz sem ta faks

posredoval agentu ladje. To je bilo vse". Ali ni to zadosten

dokaz, da tožeča stranka dejansko ni storila vsega za

zaščito principala. Tako se pokaže, da tožeča stranka ni

kontaktirala poveljnika, ni mu svetovala, naj poskrbi za

plovnost (če je sploh bila ogrožena) s prečrpavanjem tovora

v druge tanke, kot je to svetovala L., zlasti pa ni

poskrbela, da bi se tovor, če je res bila prepričana, da

ladja ne more zapustiti TTK, izkrca! V tem kontekstu tudi ni

pravilno stališče priče M.P. (ki pa itak ni relevantno), da

špediter ne more naročiti prečrpavanja, lahko ga kvečjemu

priporoči. Gre za to, da je tožeča stranka nastopala kot

prejemnik blaga v imenu in za račun tožene stranke (glede na

nakladnico in medsebojno pogodbo) in da je zato bila v

direktnem pogodbenem odnosu z ladjarjem, ki je bil dolžan

(ponovno po nakladnici), izročiti neoporečno blago

prejemniku, kar pa ni bil primer, zato je tožeča stranka

imela napram ladjarju vse instrumente pomorskega prava,

vključno z začasno odredbo, storila pa ni ničesar oziroma

kot je povedala priča P., je ravnala le kot kurir (agentu so

poslali faks...).

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji med drugim

zatrjevala, da naj bi tožeča stranka dopustila iztovor blaga

- tekočega tovora O., ki je za toženo stranko prispel v L.

K. z ladje F. dne 23.2.1998 - čeprav je bilo ugotovljeno, da

tovor ne odgovarja kvaliteti iz nakladnice; sodišče prve

stopnje pa je ugotovilo, da ta trditev tožene stranke ne

drži, saj je L.K. pričela z iztovorom navedenega blaga šele

potem, ko je družba I. d.o.o. po opravljeni analizi vzorcev

prispelega blaga ugotovila, da vzorci ustrezajo zahtevam

tožene stranke in ko je slednja dala tožeči stranki nalog za

začetek iztovora blaga (dne 23.2.1998 ob 9,50. uri).

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožeča

stranka špediter tožene stranke. Ključni obveznosti

špediterja sta varovanje interesov naročitelja (832. čl. v

času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih

razmerjih, ZOR) in ravnanje po naročiteljevih navodilih

(833. čl. ZOR). Pritožba v zvezi s tem vztraja na trditvi,

da tožeča stranka ni storila vsega za zaščito svojega

principala - tožene stranke - in da je ravnala zgolj kot

kurir (pošiljanje faksov), vendar pa je sodišče prve stopnje

ugotovilo, da je bilo sporno poslovno razmerje med pravdnima

strankama takšno, da je tožena stranka ravnanje in ukrepanje

tožeče stranke vezala na dana ji navodila; tako je napr. iz

dopisa tožene stranke v prilogi A 9 razvidno, da je tožena

stranka dne 23.2.1998 naročila tožeči stranki, naj se

prekine razkladanje ladje, da naj ostane ladja privezana na

terminalu tekočih tovorov in da bodo njena nadaljnja

navodila sledila naslednjega dne; teh pa očitno s strani

tožene stranke ni bilo, saj je sodišče prve stopnje

ugotovilo, da je 24.2.1998 ob 9,40. uri tožeča stranka

zahtevala od tožene stranke nadaljnja navodila ter jo hkrati

opozorila, da nastajajo zaradi čakanja na prost privez druge

ladje in da nastajajo zaradi čakanja delovne sile in zasedbe

obale stroški ki obremenjujejo toženo stranko.

Ključna trditev, ki jo je uveljavljala tožena stranka na

prvi stopnji, to pa ponavlja tudi v pritožbi, je ta, da

tožeča stranka ni obvestila ladjarja o faksu tožene stranke

z dne 24.2.1998 in da so faksi, ki jih je v ta namen

predložila tožeča stranka, fotomontaža (ker da je iz kopije

listine razvidno, da sta na isti strani kopirana vsebina

faksa in potrdilo); sodišče prve stopnje je na podlagi teh

listin, predloženih tudi v originalu - priloga A 41 -

ugotovilo, da je tožeča stranka od tožene stranke po faksu z

dne 24.2.1998 prejeto navodilo (tj. da naj se poveže s

kapitanom ladje F. ter mu da nalog, da zapusti terminal

tekočih tovorov in se veže na sidru), posredovala agentu

ladje (C.K.). Poleg tega pa ne gre za to, da naj bi trditve

tožeče stranke o tem, da je ladjarja obvestila o prej

navedenem faksu tožene stranke, demantiral že faks L. K. z

dne 24.2.1998, pa tudi njen dopis z dne 25.2.1998 - oba z

vsebino, ki jo dobesedno povzema pritožba - ampak za to, da

je bila tožeča stranka v neposrednem pogodbenem razmerju z

L.K., kateri je naročila iztovor blaga, pa tudi prekinitev

iztovora (faks v prilogi A 8), in je zato logično, da se je

L. obračala na tožečo stranko, ko so nastali problemi v

zvezi z iztovarjanjem. Da pa je navodilo tožene stranke,

zaobseženo v spornem faksu z dne 24.2.1998, dejansko

prispelo do kapitana ladje F., potrjujeta tudi izpovedbi

priče B.P. in zakonitega zastopnika tožene stranke, M. K.,

iz katerih je sodišče prve stopnje povzelo (teh ugotovitev

pa pritožba niti ne izpodbija), da je kapitan ladje zavrnil

možnost izplutja in ni hotel zapustiti priveza, saj je bilo

to nevarno za tovor in ladjo, ker je bila ladja

neuravnotežena. Iz izpovedb prič B.P. in M. P. pa je sodišče

prve stopnje povzelo, da so predstavniki tožeče stranke na

toženo stranko oz. njenega zakonitega zastopnika apelirali,

naj dovoli, da se tudi preostanek tovora razloži, sprosti

vez in problem rešuje kasneje, vendar pa tega zakoniti

zastopnik tožene stranke ni dovolil. Ob takšnem stanju

stvari je neutemeljen pritožbeni očitek, češ da tožeča

stranka ni poskrbela, da bi se tovor izkrcal, če ladja res

ni mogla zapustiti TKK, saj tega ob odklonitvi dovoljenja s

strani tožene stranke, ni bila upravičena storiti (že

citirani 833. čl. ZOR, ki je tožečo stranko zavezoval k

ravnanju po naročiteljevih navodilih). Pritožba pa tudi nima

prav, ko trdi, da bi morala tožeča stranka poveljniku ladje

svetovati, kako naj poskrbi za plovnost ladje, saj je

logično, da je skrb za zagotavljanje plovnosti ladje v

domeni poveljnika ladje, ne pa koga tretjega. Da je tožeča

stranka v spornem poslu nastopala kot špediter tožene

stranke, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, saj

predloženi dokazi ne potrjujejo zaključka, ki ga ponuja

tožena stranka, in sicer, da naj bi bila tudi prejemnik

blaga - v nakladnici je jasno navedeno, da je tožena stranka

prejemnik blaga, tožečo stranko pa je bil odpremnik blaga

dolžan le obvestiti o prispelem blagu.

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi popolno in

pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo

materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne

kršitve določb postopka, na katero mora paziti po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo

sodišča prve stopnje.