Appeal court overturns first instance ruling, rejecting debtor's objection to enforcement based on alleged agreement.

Pritožbi upnika se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje se s p r e m e n i tako, da se zavrne ugovor

dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 21.10.2004, opr.št. Ig

2004/00245.

Nadaljnji izvršilni stroški upnika se odmerijo na znesek

2.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2005 do

plačila.

[JEDRO]

Dolžnik niti ni določno zatrjeval obstoja dogovora in ni

predlagal ustreznih dokazov v smeri utemeljevanja obstoja

zatrjevanega dogovora; če naj bi takšen dogovor dejansko

obstajal, bi ga moral dolžnik časovno in prostorsko

opredeliti, predvsem pa je logično, da lahko dogovor v imenu

strank, ki so pravne osebe, sklenejo le določene osebe z

imeni in priimki.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o

izvršbi opr.št. Ig 2004/00245 z dne 21.10.2004 razveljavilo

v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, to je v 2.

točki izreka; 2.) sklenilo, da bo o zahtevku in stroških

odločeno v pravdnem postopku pri Okrožnem sodišču v Novi

Gorici; v obrazložitvi je navedlo, da je dolžnik zoper sklep

o izvršbi na podlagi verodostojnih listin vložil obrazložen

ugovor.

Proti navedenemu sklepu je upnik vložil pritožbo zaradi

bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe

materialnega prava ter predlagal njegovo razveljavitev in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje,

podrejeno pa njegovo spremembo tako, da drugostopenjsko

sodišče ugovor dolžnika zavrne in mu naloži v plačilo

stroške pritožbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje sodne odločbe do plačila. Navaja, da se dolžnik v

ugovoru sklicuje na domnevni dogovor o nezaračunavanju

zamudnih obresti in prilaga konto kartico. Bistvena stvar v

tej zadevi pa je, ali je resnično obstajal dogovor o

nezaračunavanju zamudnih obresti, za to trditev ni dolžnik

podal nobenega dokaza. Zapis v konto kartici je stvar

enostranske evidence pri dolžniku. V kolikor bi resnično

obstajal dogovor bi bilo pričakovati, da bi imel tudi upnik

evidentirano manjšo terjatev, ker pa upnik izkazuje terjatev

v višini kot jo izterjuje, meni, da pomenijo navedbe

dolžnika v ugovoru le poskus zavlačevanja pri izvršbi, saj

dolžnik ni predložil nobenega dokaza, da bi bil takšen

dogovor resnično sklenjen. Dokaz konto kartica torej se ne

more šteti kot dokaz o dejstvu, na katerega se dolžnik

sklicuje. Zato bi moralo sodišče njegov ugovor šteti kot

neobrazložen oz. neutemeljen in bi ga moralo zavrniti. Upnik

meni, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb

postopka, saj iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti,

iz katerih razlogov je sodišče štelo ugovor za obrazložen.

Zmotna uporaba materialnega prava pa je podana, ker 53. čl.

ZIZ določa, da mora dolžnik predložiti dokaze za dejstva, na

katere se sklicuje. Po mnenju upnika gre za zlorabo navedene

določbe, ker je dolžnik predložil konto kartico, katera v

predmetni zadevi nima prave dokazne teže, saj gre le za

enostranski zapis konta 220, kateri sploh ni konto za

evidentiranje obveznosti iz naslova obresti. Pravilen konto

po računovodskih standardih za knjiženje obveznosti iz

naslova zamudnih obresti je konto 280.

Pritožba upnika je utemeljena.

Skladno z 2. odst. 53. čl. in 2. odst. 61. čl. Zakona o

izvršbi in zavarovanju (ZIZ), je ugovor zoper sklep o

izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen, če

dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in

če predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki

jih navaja v ugovoru. V obravnavanem primeru je bil skladno

z upnikovim predlogom izdan sklep o izvršbi na podlagi

verodostojnih listin, dveh obračunov zamudnih obresti.

Terjatev po teh obračunih je dolžnik izpodbijal s trditvijo,

da je bil z upnikom v dogovoru, da mu ne bo zaračunal

zamudnih obresti in da je stanje njegovega dolga do upnika

le 25.927,94 SIT, ter da zato izpodbija izvršbo v

(preostalem) znesku 461.918,06 SIT; pri tem se je skliceval

na svojo konto kartico, ki jo je v fotokopiji priložil in

predlagal zaslišanje obeh strank.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ob tem, da so navedbe

dolžnika v ugovoru kontradiktorne že same po sebi, saj po

eni strani izpodbija terjatev iz naslova zamudnih obresti v

celoti (in se sklicuje na dogovor z upnikom), po drugi

strani pa v delu priznava svoj dolg do upnika, ni dolžnik

niti določno zatrjeval obstoja dogovora in ni predlagal

ustreznih dokazov v smeri utemeljevanja obstoja zatrjevanega

dogovora; če naj bi takšen dogovor dejansko obstajal, bi ga

moral dolžnik časovno in prostorsko opredeliti, predvsem pa

je logično, da lahko dogovor v imenu strank, ki so pravne

osebe, sklenejo le določene osebe z imeni in priimki. Glede

na to v konkretnem primeru dolžnik zgolj z navedbo, da

predlaga "zaslišanje obeh strank", ni ustrezno predlagal

dokaza, s katerim bi se lahko v sledeči pravdi ugotavljalo

po dolžniku pavšalno zatrjevano dejstvo obstoja dogovora, na

kar smiselno utemeljeno opozarja tudi upnik v pritožbi.

Predložena konto kartica pa se tudi ne more upoštevati kot

dokaz, da je terjatev upnika dejansko nižja od uveljavljene,

saj gre pri njej le za enostransko evidentiranje dolžnikovih

obveznosti v njegovih poslovnih knjigah.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v

zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani

sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je to

razvidno iz izreka tega sklepa. Hkrati je odmerilo nadaljnje

upnikove izvršilne stroške, nastale v zvezi z vloženo

pritožbo, v znesku 2.400,00 SIT (materialni stroški in sodna

taksa) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

sklepa sodišča druge stopnje do plačila.