Appeal allowed: Paulian action against final acquirer reversed due to incorrect interpretation of ZOR effects.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba in sklep

se r a z v e l j a v i t a in se zadeva vrne sodišču prve

stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih

stroškov.

[JEDRO]

Posledice izpodbijanja niso v tem, da preidejo koristi, ki

jih je dolžnik odsvojil, do višine upnikove terjatve ponovno

v njegovo last oziroma imetništvo, saj gre za to, da tožeča

stranka ni izpodbijala pravnega dejanja kot neveljavnega

dejanja, ki naj se kot takšno razveljavi, ampak je

(pravilno) uveljavljala le, da v obsegu, ki je potreben za

poplačilo njene terjatve, zoper njo nima pravnega učinka -

in to kljub temu, da imetnik tega premoženja ni (več) oseba,

ki je njen dolžnik.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanima sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje:

zavrglo tožbeni zahtevek (prav: tožbo) v delu, da je brez

pravnega učinka proti tožeči stranki pravno dejanje -

prodaja tovornega vozila Fiat Scudo 1,9 TD, reg. št. KP X

letnik 1997, med S.G. in toženo stranko; zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je tožena stranka dolžna dopustiti, da se

terjatev tožeče stranke poplača s prodajo tovornega vozila

Fiat Scudo 1,9 TD, reg.št. KP X, letnik 1997, ki je predmet

izpodbijanega pravnega dejanja; tožeči stranki naložilo, da

mora v 15 dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške

v znesku 237.648,00 SIT.

Proti navedenima sodbi in sklepu je tožeča stranka po svojem

zakonitem zastopniku vložila pritožbo iz vseh pritožbenih

razlogov in predlagala njuno spremembo tako, da pritožbeno

sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj

odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

ponovno obravnavanje. V pritožbi opozarja, da je skladno s

takrat veljavnim 2. odst. 283. čl. ZOR, pravno teorijo in

sodno prakso, tožbo uperila le proti tistemu, ki je z

izpodbijanim dejanjem pridobil vozilo. Le proti toženi

stranki, ki je nazadnje pridobila vozilo, se bo tožeča

stranka lahko (delno) poplačala. Zakon je v primeru

Paulianske tožbe izrecno omejil pasivno legitimacijo na

končnega pridobitelja, obenem pa ni določil, da bi bilo

potrebno izpodbijati celo "verigo" pravnih dejanj. Edini

pogoj je ta, da se zahteva slaba vera tretjega (G.S.) glede

tega, da je vedel, da je mogoče predhodno pravno dejanje (R.

d.o.o./G.) prav tako izpodbijati. Tožeča stranka je s tožbo

in v izvedenem dokaznem postopku dokazovala (in po njenem

mnenju tudi dokazala) oškodovalni namen G.S.. Zmotno je

stališče sodišča, da so posledice izpodbijanja s Pauliansko

tožbo te, da preidejo koristi nazaj na prvotnega dolžnika.

Tožeča stranka namreč ni izpodbijala pravnega dejanja kot

neveljavnega dejanja, ki naj se razveljavi. Tožeča stranka

kot upnik je izpodbijala ravnanja singularnega naslednika

tretjega, ki je z vedenjem o škodovalnem namenu njenega

dolžnika, premoženje odtujil naprej. Vse to skladno s pravno

teorijo, ki pravi, da gre za vzpostavitev fikcije kot da se

dejanje, zaradi katerega se je zmanjšalo premoženje

dolžnika, sploh ni zgodilo in je premoženje še vedno na

razpolago upniku. Zato se upnik lahko poplača iz tega

premoženja, čeprav imetnik slednjega ni več dolžnik. Glede

na to je ob pravilni uporabi 280. čl. in nasl. ZOR vsekakor

podan pravni interes tožeče stranke na ugotovitev, da je

pravno dejanje med tretjim - G.S. in toženo stranko brez

učinka proti tožeči stranki. Meni, da je uspela dokazati, da

je tretji - G.S. vedel, da je predhodni posel sklenjen med

dolžnikom R.d.o.o. in njim, sklenjen prav z namenom

škodovati upniku - tožeči stranki. G.S. je povedal, da je

vozilo uporabljal tudi pred nakupom, vsakodnevno, kadarkoli

ga je potreboval. Zato je jasno, da ga ni kupil od R. d.o.o.

ker ga je potreboval za svoje delo, temveč očitno zaradi

drugih namenov in sicer pomoči pri oškodovanju upnika. Kot

kupec vozila ni vedel povedati niti za ceno vozila, niti za

letnik, niti za stanje v katerem je vozilo bilo. Njegova

slaba vera je razvidna tudi iz tega, da je vozilo "vrnil"

takoj, ko je davčni dolžnik oz. njegova žena ustanovil novo

podjetje z enako dejavnostjo, zaposlenimi, itd... le brez

"obveznosti" do tožeče stranke DURS. Kar zadeva slabo vero

tožene stranke R.G. d.o.o., se zaradi sorodstvenega razmerja

med ustanovitelji in direktorji dolžnika - prvega

odsvojitelja R. d.o.o. in končnega pridobitelja R.G. d.o.o.,

le-ta domneva. Nenazadnje sta tudi družbi sami dobesedno

"dvojčici" oz. "v sorodu", saj imata isti sedež, isto

dejavnost, itd.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

sicer pravilno vsebinsko povzelo določila 280. čl. in 281.

čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o

obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerih je dolžnikovo

pravno dejanje mogoče izpodbijati, če je upnikova terjatev

do dolžnika zapadla, če zaradi izpodbijanega pravnega

dejanja dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove

terjatve (dejanje storjeno v škodo upnikov) in če sta bila v

primeru odplačne narave izpodbijanega pravnega dejanja

dolžnik in pridobitelj nedobroverna; nadalje je sodišče

pravilno citiralo tudi 284. čl. ZOR, po katerem v primeru,

ko sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, izgubi pravno dejanje

učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za

izpolnitev njegovih terjatev. Vendar pa pritožba v zvezi z

zadnjenavedenim zakonskim določilom pravilno opozarja, da ga

je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo; posledice

izpodbijanja namreč niso v tem, da preidejo koristi, ki jih

je dolžnik odsvojil, do višine upnikove terjatve ponovno v

njegovo last oziroma imetništvo (da bi se upnik iz teh

koristi lahko poplačal, kot to navaja sodišče prve stopnje),

saj gre za to, da tožeča stranka ni izpodbijala pravnega

dejanja kot neveljavnega dejanja, ki naj se kot takšno

razveljavi, ampak je (pravilno) uveljavljala le, da v

obsegu, ki je potreben za poplačilo njene terjatve, zoper

njo nima pravnega učinka - in to kljub temu, da imetnik tega

premoženja ni (več) oseba, ki je njen dolžnik.

V obravnavanem primeru je dejansko stanje takšno, da je

dolžnik tožeče stranke (tj. davčni dolžnik, družba R.

d.o.o.), prodal vozilo Fiat Scudo najprej S.G., ta pa ga je

zatem odsvojil toženi stranki. Tožba je pravilno uperjena

zoper zadnjega pridobitelja vozila. V zvezi s tem nima prav

sodišče prve stopnje, da bi morala tožeča stranka, če bi

hotela doseči poplačilo svoje terjatve, izpodbijati vsa

pravna dejanja, ki so dolžnikovo premoženje pripeljala do

zadnjega pridobitelja, saj kaj takšnega iz zakona ne izhaja;

slednji je v tem pogledu jasen, saj določa, da se izpodbojna

tožba vloži (le) zoper osebo, v čigar korist je bilo

storjeno izpodbijano pravno dejanje oz. zoper njene pravne

naslednike (2. in 3. odst. 283. čl. ZOR). Glede na to je

sodišče prve stopnje neutemeljeno tožeči stranki odklonilo

pravni interes za vložitev ugotovitvenega dela zahtevka (iz

razloga, ker da tožeča stranka ni postavila tudi zahtevka na

ugotovitev, da je pravni posel med S.G. in dolžnikom tožeče

stranke brez pravnega učinka nasproti njej).

Ker zaradi zmotnega pravnega stališča sodišče prve stopnje

ni ugotavljajlo vseh predpostavk, ki jih za uspešno

izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj določa ZOR (predvsem

tudi 3. odst. 283. čl. ZOR), dejansko stanje v navedeni

smeri ni bilo ugotovljeno. Zato je moralo pritožbeno sodišče

pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo in sklep

razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno

odločanje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP),

odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo

za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).