Court quashes first instance judgment for exceeding jurisdiction over enforceable administrative decisions.

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba sodišča

prve stopnje se r a z v e l j a v i (1. in 3. tč. izreka)

in se tožba tožeče stranke zavrže.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki

povrniti pravdne stroške v znesku 121.532,40 SIT.

[JEDRO]

Terjatev tožeče stranke temelji na vrsti carisnkih odločb,

za katere pa je tudi samo ugotovilo, da vsebujejo potrdilo o

izvršiljivosti. To torej pomeni, da je tožeča stranka v

predmetni zadevi dejansko zahtevala realizacijo izvršljivih

upravnih odločb, česar pa ni mogoče uveljavljati s tožbo v

pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je namreč bistveno

kršilo določbe pravdnega postopka, ker je odločilo o

zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (3. tč. 2.

odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: 1.)

sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P., opr.št. Ig 99/00297

z dne 27.8.1999 vzdržalo v 1. točki izreka deloma v veljavi

za glavnico v znesku 2.245.854,70 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od 21.6.2002 do plačila ter v 2. točki izreka za

stroške izvršilnega postopka v znesku 17.612,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.8.1999 do plačila; 2.)

zaradi umika tožbe v preostalem delu izvršilni sklep v 1.

točki razveljavilo za znesek 989.370,78 SIT in v tem delu

pravdni postopek ustavilo; 3.) toženi stranki naložilo, da

mora povrniti tožeči stranki njene nadaljnje stroške

postopka v znesku 92.620,00 SIT.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki

vložila pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega

dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in

predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je

uveljavljala zastaranje terjatve, s tem tudi zastaranje

stranske terjatve iz naslova nateklih zamudnih obresti, saj

je potekel triletni zastaralni rok. Sodba je nepravilna

zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je

toženec uveljavljal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. S

tem je izpodbijal dejansko podlago upravnih odločb kot

izvršilnih naslovov. Sodišče je ugovoru ugodilo in sklep o

izvršbi razveljavilo. Tožeča stranka - upnik se zoper sklep

sodišča ni pritožila, kar pomeni, da je pristala na to, da

se dejansko stanje ugotavlja v sodnem pravdnem postopku.

Glede na tako stanje se sedaj tožeča stranka in sodišče ne

moreta sklicevati na to, da dejansko stanje izhaja iz

pravnomočnih upravnih odločb, prav tako pa tudi ne na načelo

prirejenosti postopkov in vezanosti na pravnomočno upravno

odločbo. Tudi sodišče je namreč vezano na svoje sklepe, v

konkretnem primeru na pravnomočen sklep o razveljavitvi

sklepa o izvršbi in napotitvi na pravdo. V dokaznem postopku

sodišče ni izvedlo vseh dokazov, saj je zavrnilo predlog za

imenovanje izvedenca finančne stroke. Ker gre za strokovna

vprašanja, za katera je potrebno znanje, s katerim sodišče

ne razpolaga, je s tem, ko je relevantne okoliščine samo

ocenjevalo in ugotavljalo, svojo odločitev oprlo na

nepravilne dejanske zaključke. V pripravljalni vlogi z dne

16.2.2004 je tožena stranka natančno prikazala podatke o

količini začasno uvoženih artiklov, količine izvoženih

artiklov kot izhajajo iz UCD in ECL, in razliko s katero je

carina neupravičeno bremenila toženo stranko. Iz predloženih

podatkov jasno izhaja, da je tožeča stranka nepravilno

vodila evidenco preko tako imenovanih zaključkov. Zaključek

predstavlja tehniko obračuna uvozno izvoznih poslov.

Carinska uprava odpre zaključek, za katerega uvoznik napove

približno količino uvoženih artiklov v določenem obdobju. Ko

je predviden obseg prometa opravljen, kar pa se ugotavlja na

podlagi dejanskih količin, kot izhajajo iz UCD in ECL, se

posamezni zaključek zapre in odpre novi. Tožena stanka je

opozarjala, da je Carinska uprava v več primerih vnašala

napačne podatke in da je prihajalo do pomot, ko so bile

napovedane količine, namesto dejanskih, in ko so se odpirali

novi zaključki še preden je bil zaključen predhodni. To pa

je povzročalo napake pri obračunu vseh v določenem obdobju

uvoženih in izvoženih količin blaga.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje

v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer ukvarjalo tudi z

vprašanjem obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke

iz naslova neplačanih uvoznih dajatev in prometnega davka za

začasno uvoženo blago in obširneje se z zatrjevanjem dejstev

v smeri neobstoja terjatve tožeče stranke ukvarja tudi

tožena stranka v pritožbi. Vendar pa je v obravnavani zadevi

ključnega pomena dejstvo, da temelji terjatev tožeče stranke

na vrsti carinskih odločb, ki jih je sodišče prve stopnje

specificirano povzelo v obrazložitvi (vse z dne 14.4.1998),

za katere pa je tudi samo ugotovilo, da vsebujejo potrdilo o

izvršljivosti. To torej pomeni, da je tožeča stranka v

predmetni zadevi dejansko zahtevala realizacijo izvršljivih

upravnih odločb, česar pa ni mogoče uveljavljati s tožbo v

pravdnem postopku. Glede na to je moralo pritožbeno sodišče

pritožbi tožene stranke ugoditi, ne sicer iz razlogov, ki

jih uveljavlja v pritožbi, ampak iz razlogov, na katere pazi

ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti; sodišče prve

stopnje je namreč bistveno kršilo določbe pravdnega

postopka, ker je odločilo o zahtevku v sporu, ki ne spada v

sodno pristojnost (3. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o

pravdnem postopku, ZPP). Tudi pritožnica navaja, da je

izpodbijala podlago upravnih odločb kot izvršilnih naslovov;

ni pa ji mogoče pritrditi, da je s tem, da se tožeča stranka

(tedaj kot upnica) ni pritožila zoper sklep (izvršilnega)

sodišča, s katerim je bil na podlagi ugovora sklep o izvršbi

razveljavljen v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in

je bilo sklenjeno, da bo o zahtevku odločeno v pravdnem

postopku, pristala na to, da se dejansko stanje ugotavlja v

pravdnem postopku (takšna odločitev je bila napačna, ker je

šlo za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ne pa na

podlagi verodostojne listine); 1. odst. 18. čl. ZPP jasno

določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni

dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno

pristojnost (torej ne glede na morebitno soglasje ali

"pristajanje" strank).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče

pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča

prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo (2. odst. 354.

čl. ZPP). Hkrati je na podlagi 2. odst. 165. čl. v zvezi s

1. odst. 154. čl. ZPP tožeči stranki naložilo, da mora

toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale v

postopku na prvi stopnji, v znesku 121.532,40 SIT, skladno s

stroškovnikom tožene stranke, predloženim na naroku za

glavno obravnavo dne 14.4.2004 (sestava ene pripravljalne

vloge, pristop pooblaščenke na dva naroka za glavno

obravnavo, skupaj s potnimi stroški), vse odmerjeno v skladu

z veljavno odvetniško tarifo. O stroških pritožbenega

postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih tožena

stranka ni uveljavljala.