Appeal dismissed: Co-owners' minor repairs on shared walls do not constitute legal disturbance of rights.

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pri izvrševanju lastniških upravičenj na skupnih delih so posamezni etažni lastniki omejeni. Tako sme vsak etažni lastnik po določbi 4. in 1.odst. 14. člena ZTLR skupne dele uporabljati v skladu z njihovim namenom, sorazmerno svojemu delu, tako da omogoča normalno uporabo tudi drugim solastnikom.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Le-ta je zahtevala, da toženca odstranita vgrajeni zračnik z rešetko, zazidata odprtino v severnem zunanjem nosilnem zidu stanovanjske hiše - H. 158 ter popravita fasado na tem delu, v 15-ih dneh. Tožnikoma je v posledici neuspeha v pravdi naložilo, da toženi stranki povrneta 293.844,50 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.02.2004 dalje do plačila, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Tožnika sta se zoper sodbo pritožila. Uveljavljata vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Priglašata pritožbene stroške. Menita, da je sicer pravilna ugotovitev sodišča, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno in samovoljno, posegla je v zunanji nosilni zid stanovanjske hiše, ki je v solastnini obeh strank. Ni zato razumeti, zakaj zahtevku ni ugodeno. S posegom je namreč tožena stranka vznemirila tožečo stranko pri izvajanju njene solastninske pravice na zunanjem nosilnem zidu stanovanjske hiše. Sama postavitev zračnika pomeni poseg v nosilni zid, zaradi odprtine je prišlo tudi do poškodbe, enako velja za samo fasado, ki je sedaj zamazana in se je pred kratkim tudi pojavila poka. V dokaz je tožeča stranka predlagala tudi vpogled fotografskih posnetkov, ki jih je priložila in predlagala dokaz tudi z ogledom. Sodišče zato ne more trditi, da v zvezi s tem tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine oziroma dejstva in ni predlagala nobenega dokaza. O tem je izpovedal tudi tožnik. Poseg v solastninsko pravico zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku. Tako stališče izraža tudi odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 243/02-11 z dne 06.11.2003, ki jo pritožba tudi povzema. Dejstvo je, da nihče ne more v lastninsko ali solastninsko pravico samovoljno protipravno posegati. Prišlo je do kršitev ustavne pravice, tožeči stranki bi zato sodišče moralo nuditi pravno varstvo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, navedbe o umazani fasadi so izmišljene, tudi niso dokazane, enako velja glede navedene poke. Nenazadnje iz fotografij izhaja, da take razpoke niti ni. Sicer pa postavitev zračnika sama po sebi predstavlja tako majhen poseg (s tako majhno luknjico), da ne more iti za poseg v solastninsko pravico. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila zaradi postavitve zračnika s strani tožencev ovirana pri izvrševanju solastninske pravice na nosilnem zidu in fasadi. V zvezi s tem ni, kot je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, navedla niti pravno relevantnih dejstev. Tožba, ki jo je vložila, je tožba zaradi varstva (so)lastninske pravice. Tako opustitveno tožbo ima na razpolago lastnik oziroma solastnik, ki lahko, če kdo povzroča vznemirjenje, zahteva prenehanje vznemirjanj (42. in 43.

čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, ki ga je uporabiti v tem postopku, ki se je začel pred uveljavitvijo novega Stvarnopravnega zakonika - 268. čl. SPZ). Zakon tak poseg označuje kot vznemirjanje, vendar pa mora ta poseg biti dejanski in za lastnika predstavljati oviro pri izvrševanju lastninske pravice oziroma za solastnika oviro pri izvrševanju solastninske pravice (prim. Tone Frantar, Stvarno pravo, GV Ljubljana 1993, stran 64). V čem sta tožnika ovirana pri izvrševanju solastninske pravice, nista niti navedla.

V tej smeri konkretnih navedb torej nista podala, zato je razlogovanje o trditvah glede umazane fasade, "poke" v zidu in v zvezi s tem predlaganimi dokazi brezpredmetno. Stranke so, na eni strani tožnika, na drugi toženca, etažni lastniki v dvostanovanjski hiši. Skupni del, nosilni zid, je v solastnini vseh etažnih lastnikov. Pri izvrševanju lastniških upravičenj na skupnih delih so posamezni etažni lastniki omejeni. Tako sme vsak etažni lastnik po določbi 4. in 1. odst. 14. čl. ZTLR skupne dele uporabljati v skladu z njihovim namenom, sorazmerno svojemu delu, tako da omogoča normalno uporabo tudi drugim solastnikom.

Da uporaba s strani tožene stranke nasprotuje v navedenih predpisih določeni uporabi, pa tožeča stranka ni niti trdila. Tega niti v pritožbi ne trdi. Tudi ni šlo na primer za večje popravilo, glede katerega bi bilo potrebno soglasje vseh solastnikov (4. odst. 15. čl. ZTLR). Šlo je za manjši poseg, glede katerega je bilo tožencema izdano tudi ustrezno upravno dovoljenje, in ker, kot že zgoraj obrazloženo, ni izkazano, da so prizadete pravice tožnikov kot solastnikov skupnega dela, je materialno pravo sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ob povedanem se izkaže kot neutemeljeno tudi sklicevanje pritožnikov na stališče Ustavnega sodišča, izraženo v citirani sodni odločbi, ko je šlo za drugo vprašanje, vprašanje posestnega varstva. Poseg tožencev v skupni zid ni posegel v zatrjevane pravice posameznega etažnega lastnika, tožnikov, ki sta zahtevala varstvo solastninske pravice, zato tudi njune ustavne pravice niso kršene. Pritožbeno sodišče, ki tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je neutemeljeno pritožbo zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.

čl. ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi pritožbene stroške, tudi tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve, zato mora sama trpeti stroške odgovora na pritožbo (154., 155. in 165. čl. ZPP).