Divorce appeal dismissed; marriage dissolved if unsustainable for one spouse, custody based on children's best interest.

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Za razvezo zadostuje, da je zakonska zveza nevzdržna tudi samo za enega zakonca, kateri je potrdil, da je zanj postala zakonska zveza nevzdržna.

Oče otrok zanju zelo dobro skrbi, predvsem pa je on z njima ves čas, ko je mati odsotna in se udeležuje verskih dejavnosti, s katerimi je zelo okupirana. Ker pa sta oba otroka navezana drug na drugega, je prav, da ostaneta skupaj in nobenega razloga ni, da bi ju sodišče ločevalo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank. Mladoletna otroka I.J., in D.J. zaupalo v vzgojo in varstvo očetu I.J.. Toženo stranko R.J. pa je obvezalo, da mora plačevati za mladoletna otroka preživnino in sicer, po 15.000,00 SIT mesečno za vsakega od otrok, glede osebnih stikov pa je odločilo, da bo tožena stranka osebne stike z mladoletnima otrokoma izvrševala po predhodnem sprotnem dogovarjanju z tožečo stranko v skladu z željam in potrebami mladoletnih otrok ob upoštevanju njunih koristi.

Tožena stranka se je pritožila, ker se s sodbo ne strinja, v razlogih pritožbe pa pove, da tožnik ni uspel prikazati nevzdržnosti zakonske zveze. Niti v tožbi niti na obravnavi ni prišlo do razčiščevanja pojmov o nevzdržnosti zakonske zveze za tožnika, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko je njuno zakonsko zvezo razvezalo, neutemeljena. Tožena stranka je prepričana, da odnosi v zakonu niso toliko porušeni, da bi bilo nujno njun zakon razvezati. Priznava, da je njeno versko udejstvovanje precejšnje in je pripravljena le-to nekoliko opustiti, če je to razlog za razvezo. Iz izpovedi obeh strank je razvidno, da zakon funkcionira, da imajo urejene ekonomske odnose, skupno gospodinjstvo, da si med seboj pomagajo pri vsakodnevnih stvareh. Ker torej v postopku ni bila s strani tožeče stranke dokazana nevzdržnost zakonske zveze ni pogoja, da se ta razveže. Po sodbi je sodišče oba otroka dodelilo očetu. Tožnica temu nasprotuje, saj meni, da je to nepravilno. Otroka sta mladoletna in bolj potrebujeta mater. Oče jima tudi prekomerno popušča, kar za otroka ni dobro in zato tudi nimata s strani očeta dovolj velikega nadzora. Ker se sin ni opredelil pri komu želi ostati po razvezi, bi bilo nujno vsaj sina dodeliti v oskrbo in vzgojo materi. V kolikor bo zakon razvezan, bo tudi materi lažje živeti skupaj s sinom in bo odpadla tudi preživninska obveznost. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da sina I.J. dodeli v oskrbo materi, to je toženki.

Pritožba ni utemeljena.

Ker tožena stranka v pritožbi navaja, da se s sodbo sodišča prve stopnje ne strinja, pritožbeni razlogi pa se nanašajo le na odločitev o razvezi zakonske zveze in o varstvu in vzgoji otrok, je pritožbeno sodišče moralo izpodbijano sodbo v celoti preizkusiti tudi po uradni dolžnosti v mejah razlogov iz 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je zakonsko zvezo pravdnih strank razvezalo skladno z določbo 65.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, zato, ker je ugotovilo, da je ta postala nevzdržna zaradi nesoglasij in nerazumevanja, ki trajajo že 10 let. Ne gre za nesoglasja prehodnega značaja, pač pa za trajno omajanost osnovnih temeljev zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da manjka glavna vsebina zakonske zveze, pa čeprav toženka v pritožbi zatrjuje, da zakon funkcionira, da imajo urejene ekonomske odnose, skupno gospodinjstvo in si med seboj pomagajo. Po mnenju toženke so pogoji za nadaljnji obstoj zakonske zveze. Pritožbeno sodišče meni, da gre za sprenevedanje toženke, kajti ne more zatrjevati, da je v zakonski zvezi pravdnih strank vse v redu, če soglasja in nerazumevanja trajajo tolikšno število let. Sicer pa če za toženko zakonska zveza ni nevzdržna, je nevzdržna za tožnika in za razvezo zadostuje, da je zakonska zveza nevzdržna tudi samo za enega zakonca, kateri je potrdil, da je zanj postala zakonska zveza nevzdržna.

Toženka se tudi neutemeljeno pritožuje proti odločitvi o vzgoji in varstvu mladoletnih otrok, ki ju je sodišče zaupalo očetu, to je tožniku. Pri odločanju o tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je glede varstva in vzgoje odločilna predvsem korist obeh otrok. Sodišče prve stopnje je raziskalo vse razmere, v katerih otroka živita ter možnosti obeh staršev, da redno skrbita za njun psihofizični razvoj. Zgolj pavšalne pritožbene trditve, da oče otrokoma popušča in da nimata nadzora, pa ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbenega sodišča niso prepričale. Oče otrok zanju zelo dobro skrbi, predvsem pa je on z njima ves čas, ko je mati odsotna in se udeležuje verskih dejavnosti, s katerimi je zelo okupirana. Dovolj korektno se je sodišče prve stopnje izreklo do toženkinega verskega udejstvovanja, ki ima določen vpliv na razmere v družini, predvsem zaradi njene pogoste odsotnosti. Ker pa sta oba otroka navezana drug na drugega je prav, da ostaneta skupaj in nobenega razloga ni, da bi ju sodišče ločevalo, zato je tudi pritožbeni predlog, da se sina dodeli toženki v varstvo in vzgojo, neutemeljen. Preizkus sodbe po uradni dolžnosti glede višine preživnine, ki jo mora plačevati tožena stranka za oba mladoletna otroka in glede stikov z mladoletnimi otroci pa pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka iz 2.odst. 339.čl. ZPP. Pritožba tožene stranke je iz navedenih razlogov neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).