Appeal dismissed; defendant failed to prove discount agreement by clear evidence under burden of proof rules.

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Toženec bi moral morebitni dogovor o popustih izkazati ali s tožnikovo ponudbo ali na kakršenkoli drug nedvoumen način, saj je po pravilih o dokaznem bremenu to njegovo dokazno breme.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N.G. opr.št. z dne 10.04.2003, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 21.539,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2001 ter stroške izvršilnega postopka v višini 21.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.04.2003, vse v roku 8-ih dni pod izvršbo. Glede nadaljnjih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v znesku 93.288,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nerazumljiva, ker ne pojasni svoje ocene in izvedenih dokazov, zlasti v zvezi z nasprotujočimi izpovedbami prič D.D. in D.U., s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl.

ZPP. Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da glede na to, da so si izjave edinih dveh prisotnih pri dogovarjanju o cenah nasprotne, ni moglo sprejeti bolj verjetne ene ali druge izpovedi. Dejansko pa je bil dogovor tak kot ga je zatrjevala tožena stranka, to je, da je šlo za brezplačno tiskanje napisov. Pri tem sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da zaračunani program toženi stranki sploh ni bil izročen, kar sta povedala oba D., tožeča stranka pa ni zanikala.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednosti, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev, ki jih je mogoče po uradni dolžnosti upoštevati pri reševanju pritožbe tudi v primeru, ko gre za spor majhne vrednosti. Kar se tiče navedbe tožene stranke, da zaračunani program toženi stranki ni bil izročen, gre sploh za pritožbeno novoto in za izpodbijanje dejanskega stanja v odločbi prve stopnje, kar pa po izrecni določbi 1.odst. 458.čl.

ZPP v postopku v sporu majhne vrednosti ni dopustno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ko ocenjuje izpovedi prič D.D. in D.U. res nespretno zapisalo, da ne more sprejeti kot bolj verjetne ene ali druge izpovedi, vendar pa tega zapisa ni mogoče iztrgati iz celotnega konteksta obrazložitve. Bistvo obrazložitve pa je v tem, da bi po mnenju sodišča prve stopnje, to mnenje pa je pravilno, toženec moral morebitni dogovor o popustih izkazati ali s tožnikovo ponudbo ali na kakršenkoli drug nedvoumen način, saj je po pravilih o dokaznem bremenu to njegovo dokazno breme, da pa toženi stranki trditev in navedb v tej smeri ni uspelo dokazati.

To z drugimi besedami pomeni, da omenjeni izpovedi, ki sta si sicer nasprotni, ob upoštevanju drugih okoliščin, ki jih omenja sodišče prve stopnje v obrazložitvi, ni zadostna podlaga za zaključek, da bi res prišlo do takega dogovora o brezplačnem natisu napisov, kot ga zatrjuje tožena stranka. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.