Appeal partially allowed: unpaid wages statute of limitations expired, but arrears interest remains due.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da je tožena stranka

dolžna plačati tožeči stranki zakonite zamudne obresti od

glavnice 172.449,13 SIT od 02.12.1993 dalje do plačila, zahtevek

za plačilo zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih razlik v plači

do 01.12.1993 pa se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Plača oz. razlika v plači zastara v 5-letnem splošnem zastaralnem

roku po 371. členu ZOR. Zamudne obresti od neizplačanih plač

imajo hkrati naravo občasne terjatve ali stranske terjatve, zato

se glede zastaranja obresti uporabljajo tako določbe ZOR, ki

urejejo zastaranje stranskih terjatev, kot tudi določbe ZOR o

zastaranju občasnih terjatev. Če zastara glavna terjatev,

stranska terjatev zastara hkrati z glavnico, tudi če zastaralni

tok, ki velja za občasno terjatev še ni potekel (369. člen ZOR).

Če glavna terjatev preneha, a ne zaradi zastaranja, zamudne

obresti postanejo glavna terjatev, ki ima še vedno naravo

občasne terjatve, za katere skladno z 372. členom ZOR velja

3-letni zastaralni rok.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu

zahtevku tožnice na plačilo 172.449,13 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od posameznih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe

sodišča prve stopnje. V presežku je zahtevek zavrnilo ter

odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti

pravdne stroške v znesku 272.938,00 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od zneska 4.000,00 SIT od 12.3.1997 do plačila, od

zneska 69.260,00 SIT od 16.8.2000 do plačila, od zneska 700,00

SIT od 16.8.2000 do plačila in od zneska 198.978,00 SIT od

9.1.2001 do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka

sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, razen zoper zadnji odstavek 1.

točke sodbenega izreka, se pritožuje tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov po 353. členu Zakona o pravdnem postopku in

pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Po

mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo

materialno pravo, ker utemeljenosti ugovora zastaranja glavne

terjatve in obresti ni subsumiralo po določilu 372. člena ZOR in

za začetek teka zamudnih obresti ni upoštevalo 3. odst. 297.

člena ZOR. V pritožbi se sklicuje na svoje navedbe dane v

številnih pripravljalnih vlogah in navaja, da jih je potrebno

šteti za sestavni del pritožbe. Zmotna uporaba prava je v pravnem

naziranju prvostopnega sodišča, da velja za plače splošni 5 letni

zastaralni rok, češ, da plače niso občasne terjatve po 372. členu

ZOR, ampak plačilo za opravljeno delo, ki se plačuje v mesečnih

akontacijah. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo

materialno pravo, ker je iz vidika oblastnih pravnih predpisov

napačno presodilo pravilnik toženke o vprašanju, kaj spada v

osnovno plačo. Po mnenju pritožbe lahko le preseganje

pričakovanih rezultatov dela (preseganje norme) pomeni presežek

osnovne plače. Iz opravljenega izvedenskega mnenja pa ni možno

razbrati na podlagi kakšnih kvantitativnih in kvalitativnih meril

je izvedenka izračunavala pričakovane delovne rezultate, ki

spadajo v okvir osnovne plače. Res je stilistika, sistematika in

dikcija toženkinega pravilnika o plačah z vidika novodobnega

normativnega urejanja plač, veljavnega na celotnem državnem

teritoriju nerodna, vendar pa je bila še zlasti v času obdobja,

na katerega se nanaša ta pravdni postopek, nerodna tudi celovita

normativna ureditev na državnem teritoriju. Ker je izvedensko

mnenje izhajalo iz napačnih pravnih premis, je tudi izračun v

njem napačen in je v tem smislu zmotno ugotovljeno dejansko

stanje tudi v sodbi, ki to izvedensko mnenje nekritično povzema.

Pritožba je delno utemeljena.

Ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje tožene stranke na določbo

372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št.

29/78 - 57/89, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije),

ki določa zastaralni rok za občasne dajatve, med katere naj bi

spadale tudi terjatve iz naslova delovnega razmerja, torej plače

oz. razlike plač, saj v tem primeru ne gre za občasno terjatev,

kot je opredeljena v citirani določbi ZOR. Delovnopravni predpisi

ne urejajo vprašanja dolžine in teka zastaralnih rokov glede

terjatev zaradi nepriznanih ali neizplačanih zneskov plač, zato

se v zvezi s tem uporabljajo določila ZOR o zastaranju terjatev,

ki določajo splošni petletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje

je pravilno upoštevalo splošni petletni zastaralni rok, saj

terjatve iz naslova delovnega razmerja zastarajo v splošnem

petletnem zastaralnem roku. Tudi po predlaganih rešitvah novega

Zakona o delovnih razmerjih (Predlog ZDR, objavljen v Poročevalcu

str. 28 z dne 19.3.2002) ostaja petletni rok za zastaranje

terjatev iz delovnega razmerja (206. člen predloga).

Tožena stranka je ugovarjala tudi zastaranju zamudnih obresti,

vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno

pravo glede ugovora zastaranja zamudnih obresti, saj se je

postavilo na stališče, da tudi te terjatve zastarajo po 369.

členu ZOR, ko zastara glavna terjatev. Zato ne pride v poštev

372. člen ZOR, saj zakonite zamudne obresti niso vtoževane kot

samostojna terjatev, ampak kot stranska terjatev od glavnice

vsakomesečnih razlik plač. Pritožbeno sodišče se z razlogovanjem

sodišča prve stopnje glede zastaranja zamudnih obresti ne

strinja. Zamudne obresti od plač zastarajo v 3 letih od

zapadlosti, tako kot to določa 369. in 372. člen ZOR. Ker tožena

stranka glavnice ni plačala, je prišla v zamudo s plačilom, zato

je tožeča stranka od vsakega naslednjega dne po dospetju glavnice

upravičena tudi do zamudnih obresti. Te obresti se povečajo z

vsakim dnem zamude in kot takšne dospejo v plačilo. Gre torej za

terjatve, ki dospevajo v krajših časovnih presledkih, zato je ta

terjatev občasna terjatev, za katero velja krajši zastaralni rok

po določilih 372. člena ZOR. Zamudne obresti imajo hkrati

lastnost občasne terjatve in stranske terjatve, zato je treba za

zastaranje zamudnih obresti uporabljati tako določilo ZOR o

zastaranju občasnih terjatev kot tudi določilo o zastaranju

stranskih terjatev. Ker so zamudne obresti občasna terjatev,

zastarajo v krajšem zastaralnem roku kot glavnica. V primeru, da

zastara glavna terjatev, stranska terjatev zastara hkrati z

glavnico, tudi če zastaralni rok, ki velja za občasno terjatev še

ni potekel, saj določilo 369. člena ZOR določa, da so stranske

terjatve zastarane, ko zastara glavna terjatev. Namen te določbe

je v tem, da varuje dolžnika in da vzpodbuja upnika k čimprejšnji

izterjavi dolga, ki lahko z zavlačevanjem izterjave nesorazmerno

naraste, saj zamudne obresti presegajo zgolj ohranjanje realne

vrednosti terjatve. Namen določila 369. člena ZOR je vzpodbuditi

neaktivnega upnika k izterjavi glavne terjatve pred njenim

zastaranjem. Nasprotno ravnanje pa ima za posledico zastaranje

zamudnih obresti, ki zaradi dospetja v plačilo v času po

dospetju, a pred zastaranjem glavne terjatve, ne bi zastarale, če

ne bi zastarala glavna terjatev. Zato določilo 369. člena ZOR ni

mogoče razlagati široko in v korist pasivnega upnika tako, da

velja za zamudne obresti kot stranske terjatve vedno enak

zastaralni rok kot za glavnico. Če glavna terjatev preneha,

vendar ne zaradi zastaranja, zamudne obresti postanejo glavna

terjatev, ki ima še vedno značaj občasne terjatve, za katero

velja po določilih 372. člena ZOR 3 letni zastaralni rok. Glede

na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in

izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnici priznalo zamudne

obresti le od 02.12.1993 dalje do plačila, zahtevek za plačilo

zamudnih obresti do tega dne pa je zavrnilo, ker je že potekel 3

letni zastaralni rok.

Po preučitvi podatkov v spisu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da

je sodišče prve stopnje glede temelja in višine nezastaranega

dela tožbenega zahtevka popolno ugotovilo dejansko stanje,

ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in pravilno uporabilo

materialno pravo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo

na ugotovitev, da je bila tožena stranka v spornem obdobju dolžna

izplačevati tožeči stranki plačo po Splošni kolektivni pogodbi za

gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 39/93) in po Kolektivni pogodbi

za tekstilno industrijo (Ur.l. RS št. 19/91 in 14/93). Znižanje

pod 100% izhodiščno plačo je bilo sicer možno na podlagi 27.

člena PKP ob v tem členu določenih pogojih in postopku, česar pa

tožena stranka tudi ni zatrjevala. Zato je sodišče prve stopnje

utemeljeno zaključilo, da je bila tožeča stranka upravičena do

plače v višini 100% osnovne plače, kot je bila določena za

tožničino delovno mesto (VI. tarifni razred - 14. grupa).

Skladno z določbo 24. člena citirane kolektivne pogodbe

dejavnosti, ki je veljala v spornem obdobju za toženo stranko

osnovni osebni dohodek (plača) delavca za poln delovni čas,

predvidene delovne rezultate in normalne delovne pogoje ni smel

biti nižji od izhodiščnega osebnega dohodka, ki je bil določen v

tej kolektivni pogodbi za skupino del oz. delovnih mest, v katero

je razvrščeno delo oz. delovno mesto, ki ga je delavec opravljal.

Po 2. odst. istega člena pa so s predvidenimi delovnimi rezultati

mišljeni rezultati dela, katerega mora doseči posamezni delavec v

določenem obdobju, glede na vnaprej določene kriterije

(normative). Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je plača iz

naslova delovne uspešnosti sestavni del osnovne plače in da le

preseganje pričakovanih rezultatov dela pomeni presežek osnovne

plače. Plačo delavca sestavlja osnovna plača, dodatki, del plače

na podlagi doseganja delovne uspešnosti ter del plače iz naslova

uspešnosti poslovanja.

Osnovna plača je znesek določen v pogodbi o zaposlitvi, ki

pripada delavcu za poln delovni čas, predvideni delovni učinek in

normalne delovne pogoje, s katerimi je bil delavec seznanjen pred

sklenitvijo delovnega razmerja oz. pred razporeditvijo. Normalni

delovni pogoji pa so tisti, ki dela delavca ne otežujejo in

dodatno ne obremenjujejo. Predvideni delovni učinek delavca je

rezultat, ki ga mora delavec doseči v določenem obdobju glede na

vnaprej določene kriterije. Osnovna plača ne more biti nižja od

izhodiščne plače za posamezne tarifne razrede, lahko pa je višja.

Osnovna plača je sicer lahko po višini enaka izhodiščni plači,

vendar kadar ima delodajalec v okviru lastnega plačilnega sistema

poleg tarifnih razredov določene še plačilne razrede, v

konkretnem primeru plačilne grupe, je osnovna plača zmnožek

izhodiščne plače za I. tarifni razred in faktorja plačilnega

razreda. Ta plača je tudi osnova za obračunavanje vseh dodatkov,

v določenih primerih pa tudi nadomestil (za čas

prekvalifikacije).

Ko k izračunani osnovni plači prištejemo vse dodatke (dodatek na

delovno dobo, dodatek za delovno uspešnost nad 100% normo,

dodatek za delo preko polnega delovnega časa ipd.) dobimo

delavčevo plačo, ki mu jo mora delodajalec izplačati in od katere

mora plačati tudi davke in prispevke. Če je delavčeva osnovna

plača višja od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred, mora

delodajalec to upoštevati in pri tem izhajati iz višine

izhodiščne plače. Pri konkretnem izračunu oz. določitvi osnovne

plače pa mora upoštevati svoj plačilni sistem. Pravilen podatek

dobimo, če primerjamo delavčevo osnovno plačo z izhodiščno. Iz

obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je

sodišče preizkusilo izračun glede na veljavne in javno objavljene

zneske izhodiščnih plač po kolektivnih pogodbah. Upoštevajoč

razporeditev tožeče stranke v VI. tarifni razred 14. plačilno

grupo, je izvedenec tudi izračunal dejansko osnovno plačo

tožnice, ki predstavlja zmnožek števila točk in vrednosti točke,

do katere bi bila upravičena. Iz izvedeniškega mnenja jasno

izhaja, da osnovna plača tožnice ni dosegala višine plače, kot jo

je določila tožena stranka za tožničino delovno mesto, ob

predpostavki, da je tožnica dosegala 100% delovne rezultate.

Odgovor na to bistveno vprašanje daje izračun, ki ga je

posredovala izvedenka. Iz izvedeniškega mnenja jasno izhaja,

koliko je bila tožnici obračunana plača v posameznem obdobju,

prav tako pa tudi primerjalno do kakšne osnovne plače bi bila

tožnica upravičena, upoštevajoč 14. grupo VI. tarifnega razreda.

Ta znesek je višji od izhodiščne plače po panožni kolektivni

pogodbi za VI. tarifni razred, kar je tudi razumljivo,

upoštevajoč plačilni sistem opredeljen v splošnem aktu tožene

stranke.

Ker osnovna plača ne more biti nižja od izhodiščne plače

objavljene v tarifni prilogi kolektivne pogodbe dejavnosti, lahko

pa je višja, odvisno od ureditve pri delodajalcu, je potrebno

torej najprej ugotoviti višino osnovne plače, ki jo je v

konkretnem primeru izvedenka tudi izračunala. Vsi dodatki, do

katerih je delavec upravičen pa pripadajo delavcu od pravilno

izračunane osnovne plače. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča

je izvedenka pravilno ravnala, ko je upoštevala dodatek na

delovno uspešnost kot dodatek k osnovni plači, saj del plače na

podlagi doseganja delovne uspešnosti ni mogoče upoštevati že kar

v osnovni plači. Osnovna plača delavca je plačilo za poln delovni

čas, predvidene delovne rezultate in normalne delovne pogoje ter

ne vključuje dodatkov za posebne delovne razmere, za delo v manj

ugodnem delovnem času, dodatka na delovno dobo in drugih dodatkov

ter individualne oz. skupinske uspešnosti. Vsi ti dodatki

nadgrajujejo osnovno plačo.

To pa seveda ne pomeni, da osnovna plača, kot plača, ki gre

delavcu za poln delovni čas, predvidene delovne rezultate in

normalne delovne razmere, ki ne more biti nižja od izhodiščne

plače po tarifni prilogi, ne sme biti nižja, torej pod 100%

osnovno plačo. V primeru, da delavec ne doseže predvidenih

delovnih rezultatov je mogoče osnovno plačo znižati po merilih,

ki veljajo za ugotavljanje delovne uspešnosti. Le v primeru, če

delavec ne doseže vnaprej določenih delovnih rezultatov, vendar

to iz razlogov, ki niso na njegovi strani, je kljub temu

upravičen do 100% osnovne plače. Tožena stranka v konkretnem

primeru ni trdila, da tožeča stranka ni dosegala predvidenih

rezultatov, kar bi dopuščalo izplačilo nižje osnovne plače.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako kot izhaja

iz izreka drugostopne sodbe.