Employer's late payment justifies employee's extraordinary dismissal and severance rights under Slovenian Labor Law.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 2. točki

izreka spremeni tako, da se znesek 1.203.979,00 SIT zniža na

znesek 733.873,00 SIT, v presežku pa se zahtevek iz naslova

odpravnine zavrne ter v 6. točki izreka tako, da se znesek

stroškov postopka 178.356,00 SIT zniža na znesek 85.687,50 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem

delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pritožbene stroške v

znesku 29.058,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

29.9.2005 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

[JEDRO]

1. Podana izredna odpoved PZ delavca po 4. alinei 1. odstavka

112. člena ZDR (delodajalec delavcu trikrat zaporedoma ali v

obdobju 6-ih mesecev ni izplačal plačila za delo v zakonskem oz.

pogodbeno dogovorjenem roku) je zakonita, tudi če je delodajalec

po prejetem pisnem opominu (1. odstavek 112. člena ZDR) delavcu

plačo izplačal. Naknadno plačilo ne spremeni dejstva, da je bila

plača izplačana z zamudo, kar je zakonit razlog za izredno

odpoved PZ.

2. Če je bil delavec pred uveljavitvijo novega ZDR/2002 po

takrat veljavnih predpisih prevzet na delo k drugemu

delodajalcu, se šteje, da zaposlitve ni spremnil in se pri

izračunu odpravnine po 109. členu ZDR upošteva tudi delovna

doba pred prevzemom.

3. Ker pride do izredne odpovedi PZ s strani delavca v

primeru posebno hudih kršitev obveznosti delodajalca, morajo

biti delavcu v tem primeru zagotovljene enake pravice, kot

če bi mu delodajalec odpovedal PZ iz razloga na svoji strani

(iz poslovnega razloga) - torej do odpravnine in do

zaposlitve do izteka odpovednega roka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi

stranki, da tožniku izplača iz naslova zamudnih obresti od

prepozno izplačanih plač 41.856,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 9.6.2003 do plačila, iz naslova odpravnine zaradi

izredne odpovedi delavca 1.203.979,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 9.6.2003 do plačila, iz naslova odškodnine zaradi

izredne odpovedi delavca 347.799,80 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 9.6.2003 do plačila in iz naslova regresa za letni

dopust 28.750,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 do plačila.

Toženi stranki je tudi naložilo, da od prisojenih zneskov

obračuna davke in prispevke in jih plača pristojnim organom. Kar

je tožnik iz naslova zamudnih obresti od prepozno izplačanih

plač, odškodnine in regresa zahteval več, je zavrnilo. Toženi

stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v

znesku 178.356,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2004

do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse

pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da

tožnik ni imel podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi,

saj je po uveljavitvi novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR,

Ur.l. RS št. 42/2002) samo dvakrat z zamudo prejel plačo - v

januarju in februarju, poleg tega pa je omenjeno plačo prejel

pred pisnim opozorilom, ki ga je podal delodajalcu. Po mnenju

pritožbe ni podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, če

delodajalec po opozorilu obveznost izpolni. Ker je tožena stranka

izpolnila obveznost, je tožnikova odpoved pogodbe lahko le redna

in ne izredna. Zato ni upravičen do odpravnine in odškodnine.

Pritožba nadalje navaja, da tudi, če bi bil upravičen do

odpravnine in odškodnine, ta dva prejemka nista prisojena v pravi

višini. Zlasti je sodišče prve stopnje napačno štelo delovno

dobo, ki naj bi jo tožnik napolnil pri pravnih prednikih tožene

stranke. Delodajalci, pri katerih je bil zaposlen pred

zaposlitvijo pri toženi stranki, namreč niso pravni predniki

tožene stranke. Tožena stranka je bila ustanovljena kot nova

družba in ni pravni naslednik nobene od družb iz sistema Ingrad.

Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da gre za delovnopravno

kontinuiteto in so njegova izvajanja o nekakšnem prevzemu

delavcev brez podlage. Zakonska določba o tem, katera delovna

doba se upošteva, je jasna in je sodišče prve stopnje ne bi smelo

širiti. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno

kot osnovo za izračun odpravnine upoštevalo plačo iz julija,

avgusta in oktobra 2002, saj je tožnik prejel plačo za ves čas

trajanja delovnega razmerja, to je do 28.3.2003. Podatke o višini

je imelo in bi plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, lahko

izračunalo. Pritožba tudi nasprotuje višini odškodnine, saj meni,

da bi bilo potrebno upoštevati 30 dnevni odpovedni rok in ne

odpovedni rok, kakršnega bi imel, če bi bila odpoved podana iz

poslovnega razloga. O tem, zakaj je sodišče prve stopnje

upoštevalo ta rok, v sodbi ni niti besede. Tudi če bi bil ta rok

pravilen, pa bi tožniku pripadal le v višini 45 dni glede na

delovno dobo pri zadnjem delodajalcu in ne v višini 75 dni. Zato

pritožba predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev

zahtevka v celoti oz. podredno razveljavitev in vrnitev zadeve

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o odpravnini in odškodnini

v skladu z 2. odstavkom 112. člena ZDR izhajalo iz ugotovitve, da

je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi

4. alineje 1. odstavka 112. člena ZDR. Tožena stranka mu plače za

december 2002, januar 2003 in februar 2003 ni izplačala v

zakonsko določenem roku; 18.3.2003, ko je zapadla v plačilo plača

za februar 2003, je bila v zamudi s plačilom že tretjič v letu

2003. Zato je tudi zavrnilo ugovor tožene stranke, da se

decembrska plača ne bi smela upoštevati, ker je novi ZDR pričel

veljati šele s 1.1.2003.

Pritožbeno sodišče se s tako odločitvijo v celoti strinja. Tožnik

je imel pravno podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi,

saj mu je tožena stranka plačo za december 2002, ki je zapadla v

plačilo 18.1.2003, izplačala 28.3.2003, plačo za januar 2003, ki

je zapadla v plačilo 18.2.2003 dne 22.4.2003 in plačo za februar

2003, ki je zapadla v plačilo 18.3.2003 dne 16.5.2003. Po 4.

alineji 1. odstavka 112. člena ZDR delavec lahko izredno odpove

pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v

obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oz.

pogodbeno dogovorjenem roku. Po 2. odstavku 134. člena ZDR se

plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja,

torej 18. v mesecu za pretekli mesec.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnik prejel plačo z

zamudo le dvakrat v času veljavnosti novega ZDR, ki je uzakonil

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi plača za december 2002

je namreč zapadla v plačilo v letu 2003, torej je v tem letu

tožena stranka tožniku trikrat izplačala plačo z zamudo. Ne drži

tudi, da je tožena stranka tožniku plače izplačala pred

opozorilom, ki ga je podal 18.3.2003. Decembrsko plačo je tožniku

izplačala šele 28.3.2003, ostali dve pa v aprilu in maju 2003,

kar izhaja iz listin v spisu. Napačno pa je tudi stališče

pritožbe, da delavec nima več zakonske podlage za izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, če delodajalec svojo obveznost po opozorilu

izpolni. Ko je plača izplačana z zamudo, tega dejstva tudi

naknadno plačilo ne spremeni. Zamuda ostane zamuda, to pa je tudi

razlog, zaradi katerega delavec lahko izredno odpove pogodbo o

zaposlitvi. Pisno opozorilo delodajalcu in pisno obvestilo

inšpektorju za delo sta namenjena temu, da delodajalec svojo

obveznost vendarle izpolni, pri čemer pa je delavcu samemu

prepuščeno, ali se bo za odpoved odločil, ali ne. Sicer pa iz

listin v spisu izhaja, da je tožnik po preteku 8 dni, to je

26.3.2003, podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na ta dan

tožena stranka obveznosti še ni izpolnila, saj je decembrsko

plačo izplačala šele 28.3.2003.

Če delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, je po 2. odstavku

112. člena ZDR upravičen do odpravnine, določene za primer redne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do

odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas

odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo

odpravnino po 109. členu ZDR z upoštevanjem delovne dobe tudi v

podjetju Ingrad n.sol.o., kasneje Ingrad p.o. in Ingrad Koncern

d.o.o., ker je štelo, da je zaradi načina prehoda tožnika k

toženi stranki v letu 1995 podana delovnopravna kontinuiteta.

Ustanovitelj tožene stranke je bil namreč tudi Ingrad Koncern,

tožena stranka pa se je ustanovila kot invalidsko podjetje, v

katerem je tožnik nadaljeval z enakim delom, kot ga je opravljal

v Ingrad n.sol.o. in kasneje v Ingrad ZOID d.o.o. v sklopu

holdinga Ingrad Koncern d.o.o..

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tem, da je pri odmeri

odpravnine treba upoštevati tudi delovno dobo, ki jo je tožnik

napolnil pri Ingrad n.sol.o., kasneje Ingrad Koncernu d.o.o.,

vendar pa ne sprejema obrazložitve sodišča prve stopnje o pravnem

nasledstvu družb sistema Ingrad. Po 3. odstavku 109. člena ZDR se

šteje za delo pri delodajalcu tudi delo pri njegovih pravnih

prednikih. Iz sodnega registra izhaja, da IPO - COM d.o.o. ni

pravni naslednik Ingrad n.sol.o.. Podjetje Ingrad n.sol.o., kjer

se je tožnik zaposlil v letu 1986, se je v letu 1990 organiziralo

kot družbeno podjetje (sklep vpisan 22.3.2990), le to pa se je v

letu 1992 preoblikovalo v holding Ingrad Koncern d.o.o. (vpis

26.5.1992) in družbe z omejeno odgovornostjo v sklopu holdinga,

med njimi tudi Ingrad ZOID d.o.o.. Iz delovne knjižice tožnika

sicer izhaja, da mu je 31.3.1995 delovno razmerje prenehalo v

Ingrad ZOID d.o.o.. Podjetje IPO - COM d.o.o. je bilo

ustanovljeno z družbeno pogodbo z dne 1.7.1994 (vpis v sodni

register 6.2.1995). V to družbo je tožnik prešel, ne da bi mu pri

prejšnjem delodajalcu delovno razmerje formalno - s sklepom -

prenehalo in kot izhaja iz izpovedi direktorja tožene stranke, je

obstajal dogovor z Ingrad Koncernom d.o.o., ki je za družbe v

okviru holdinga urejala kadrovske zadeve, da delavcem delovna

doba pri novem delodajalcu teče neprekinjeno naprej.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo zaposlitev z dne 1.4.1995 pri

toženi stranki pravilno opredelilo kot prehod delavca k drugemu

delodajalcu. Iz izpovedi tožnika, direktorja tožene stranke in

prič izhaja, da je bila tožena stranka ustanovljena kot

invalidsko podjetje, v katerem so se zaposlili invalidi,

zaposleni v družbah sistema Ingrad (npr. Ingrad VNG d.o.o.,

Ingrad ZOID d.o.o.). Po 11. členu tedaj veljavne Splošne

kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 39/93) se

je delovna doba delavca, ki je bil prevzet na delo k drugemu

delodajalcu, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega

razmerja štela, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Tožnik je

torej pravico, da se mu delovna doba od leta 1986, ki jo je

napolnil pri Ingrad n.sol.o., pravnem predniku Ingrad Koncerna

d.o.o. in družb pod okriljem holdinga in pri IPO - COM d.o.o.

šteje kot doba pri istem delodajalcu, pridobil že v letu 1995, s

prehodom v IPO - COM d.o.o. Novi ZDR ni predvidel izgube že

pridobljenih pravic na podlagi prej veljavnih predpisov, zato je

sodišče prve stopnje pri odmeri odpravnine pravilno upoštevalo 16

let napolnjene delovne dobe.

Sodišče prve stopnje je kot osnovo za odmero odpravnine po 109.

členu ZDR upoštevalo plačo, ki jo je tožnik prejel v juliju,

avgustu in oktobru 2002, ker tožena stranka ni predložila

izračuna plače, ki bi jo tožnik prejel v januarju, februarju in

marcu 2003, če bi ves čas delal. Taka odločitev ni pravilna, saj

je po 1. odstavku 109. člena ZDR osnova za izračun odpravnine

povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali bi jo

prejel, če bi v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo delal. Nobene

podlage torej ni za upoštevanje plače v drugem (poljubnem)

obdobju. Zadnji trije meseci pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi,

ko je tožnik še delal, so bili december 2002, januar 2003 in

februar 2003. V marcu ni delal cel mesec, zato ga v osnovo ni

mogoče šteti. Tožena stranka je predložila plačilna lista za

januar in februar 2003. V januarju je tožnikova plača znašala

142.355,40 SIT (letni dopust in prazniki se obračunavajo enako,

kot redno delo), v februarju pa 120.353,80 SIT s tem, da je bil

48 ur v bolniškem staležu. Če bi cel mesec delal, bi prejel

128.092,70 SIT (ob upoštevanju urne postavke 748,93 SIT bi za 48

ur dela prejel 35.948,60 SIT in 2.876,00 SIT dodatka na delovno

dobo). V decembru 2002 je bilo, tako kot v januarju 2003, 176

delovnih ur, zato bi v tem mesecu prejel enako plačo, kot v

januarju 2003. To pomeni, da je znašala v navedenih treh mesecih

tožnikova povprečna plača 139.119,90 SIT, ena tretina od tega

znaša 45.867,06 SIT, torej za 16 let dela tožniku pripada

odpravnina v višini 733.873,00 SIT. Ker je sodišče prve stopnje

materialno pravo napačno uporabilo in ni upoštevalo izračuna

odpravnine tako, kot to določa 1. odstavek 109. člena ZDR, je

pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo v 2. točki izreka na

podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je prisojeni

znesek znižalo na 733.873,00 SIT.

Poleg odpravnine je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo tudi

odškodnino v višini 347.799,80 SIT. Pri tem je upoštevalo

odpovedni rok v trajanju 75 dni, ki bi ga tožnik imel, če bi mu

tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega

razloga. V zvezi s prisojenim zneskom odškodnine pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri njeni odmeri

pravilno izhajalo iz plače, ki bi jo tožnik prejel v marcu 2003,

če bi delal cel mesec, saj tožena stranka ni izkazala, da bi

morda v naslednjem obdobju 75-ih dni po odpovedi pogodbe o

zaposlitvi prejemal nižjo plačo. Pravilno je upoštevalo tudi

75-dnevni odpovedni rok, ki bi ga tožnik imel, če bi mu pogodbo o

zaposlitvi odpovedal delodajalec iz poslovnega razloga. Pritožba

se zavzema za odpovedni rok, ki ga ima delavec, če redno

odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Določba 112. člena ZDR sicer res

izrecno ne določa, kateri odpovedni rok se upošteva, vendar pa je

pri odločitvi o tem treba izhajati iz položaja delavca, ki

izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Do izredne odpovedi s strani

delavca pride v primerih posebno hudih kršitev obveznosti

delodajalca, zato mu morajo biti zagotovljene take pravice, kot

bi jih imel, če bi mu pogodbo o zaposlitvi odpovedal delodajalec.

Pravi vzrok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je namreč na

strani delodajalca, v njegovem ravnanju in njegovih kršitvah.

Zato delavcu, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, ZDR

zagotavlja pravice, ki bi jih imel, če bi mu pogodbo o zaposlitvi

odpovedal delodajalec iz razloga, ki je na njegovi strani, to je

iz poslovnega razloga. V tem primeru bi imel delavec pravico do

odpravnine in do odpovednega roka v trajanju, določenem v 2.

odstavku 92. člena ZDR.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje o odškodnini za čas

odpovednega roka pravilno odločilo, pri čemer je - iz predhodno

obrazloženih razlogov - tudi višina glede na delovno dobo pri

delodajalcu pravilno odmerjena.

Zoper odločitev o prisojenih zakonskih zamudnih obrestih in

sorazmernem delu regresa se tožena stranka ne pritožuje izrecno,

zato je ta del sodbe - tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v

celoti, torej zoper celotni ugodilni del - pritožbeno sodišče

preizkusilo v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje pri tem ni zagrešilo

bistvenih kršitev določb postopka, naštetih v 2. odstavku 350.

člena ZPP in da je materialno pravo pravilno uporabilo. Obresti

od zapadlih in z zamudo plačanih plač so pravilno obračunane, pri

čemer je pravilno upoštevan tudi ugovor zastaranja dela obresti.

Tudi o sorazmernem delu regresa, do katerega je tožnik upravičen

na podlagi 131. člena ZDR, je odločeno pravilno.

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je bilo potrebno

spremeniti tudi izrek o stroških postopka. Tožnik je zahteval

1.760.580,00 SIT, uspel pa je z zneskom 1.152.279,00 SIT, to je v

deležu 65%. Tožnik je od stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje

pravilno odmerilo in priznalo v znesku 212.400,00 SIT in od sodne

takse v znesku 34.200,00 SIT upravičen do povrnitve 160.290,00

SIT. Tožena stranka je od priznanih 213.150,00 SIT glede na

35%-ni delež uspeha upravičena do povrnitve 74.602,50 SIT. Po

pobotu tako odmerjenih stroškov jih mora tožena stranka povrniti

tožniku še v višini 85.687,50 SIT.

Tožena stranka je s pritožbo uspela v deležu 29% - uspela je z

zneskom 470.106,00 SIT v razmerju do prisojenih 1.622.385,00 SIT.

Zato je na podlagi 154. člena ZPP upravičena do povrnitve

sorazmernega dela pritožbenih stroškov, ki znašajo za sestavo

pritožbe 500 točk oz. 55.000,00 SIT, povečano za 20% DDV pa

66.000,00 SIT ter za sodno takso 34.200,00 SIT, skupaj 100.200,00

SIT. Sorazmerni del pritožbenih stroškov znaša 29.058,00 SIT.